Lup II. Gaskonjski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Lup II. (baskovsko Otsoa, gaskonsko Lop, latinsko Lupus, francosko Loup) je bil tretji zgodovinsko dokazani vojvoda Gaskonje (latinsko dux ali princeps).[1] V zgodovini se je prvič pojavil leta 769. Njegovo nasledstvo je predmet znanstvenih razprav, * ni znano, † 778.

Leta 769 je bil zadnji upor Akvitancev proti Karlu Velikemu in njegovemu bratu Karlmanu, ki se je končal s porazom. Vodja neuspelega upora Hunald je pobegnil na Lupov dvor v Gaskonjo. Lup, ki je bil dotlej njegov zaveznik in mu celo posojal svoje vojake,[2] se ni želel zameriti frankovskim kraljem in je Hunalda in njegovo ženo predal Karlu Velikemu. S tem je hkrati naredil uslugo svoji vojvodini in priznal nadvlado frankovskega kralja.[3]

Lup bi lahko bil Bask ali celo Frank ali Rimljan (Akvitanec). Ime Lup (iz latinskega lupusvolk, baskovsko otsoa - volk) je potrjeno totemsko osebno ime ali priimek, ki je bilo v zgodnjem srednjem veku zelo razširjeno po celi Gaskonji. Na položaj gaskonjskega vojvode ga je morda imenoval Pipin Mali leta 768,[4] lahko pa bi bil tudi izvoljen. Velikost njegovega ozemlja ni znana. Po letu 769 je morda vladal v celi Akvitaniji, vendar je to malo verjetno. Gaskonja je med njegovo vladavino mejila na pokrajino Agenais n na severu segala do reke Garone.[5] Bordeaux ni spadal vanjo in je bil v domeni grofov, ki so jih imenovali Karolingi.[6] Njegova oblast je morda, ali pa ne,[7] segala tudi preko Pirenejev, čeprav so bili Baski južno od Pirenejev uradno Karolinški podložniki. Slednje dokazuje Einhardov zapis o izdaji (perfidia) Baskov v bitki na Roncesvallesu. Lupa nekateri zgodovinarki kljub temu povezujejo z Rolandovim padcem v baskovsko zasedo.[6]

Lup II. je umrl verjetno leta 778.[8] Povezave z njegovimi predhodniki in njegovimi nasledniki so nejasne.[9] Znano je, da je imel sinove Sanča, Seguina, Centula in Garsanda. Vsi sinovi, razen Garsanda, ki je padel v bitki z Berengarjem Toulouškim leta 819,[10] so nekaj časa vladali kot gaskonjski vojvode. Lup je imel morda tudi petega sina Adalrika, ki je bil aktiven med vladanjem toulouškega grofa Horsa.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Astronomus. Vita Hludovici.
  2. Lewis, str 26.
  3. Einhard.
  4. Collins, str. 110.
  5. Lewis, str 28.
  6. 6,0 6,1 Lewis, str. 38.
  7. Collins, str. 121 in Lacarra, str. 14 – 20 se s tem ne strinjata.
  8. Collins, str. 128; Estornés, FMG omenja leto 775.
  9. Collins, str. 130.
  10. Collins, str 129.

Viri[uredi | uredi kodo]