Okcitanščina
| Okcitanščina | |
|---|---|
| occitan, lenga d'òc | |
| Materni jezik | Francija, Španija, Italija, Monako |
Št. maternih govorcev | ocena variira od 110.000 do 789.000 (2007–2012)[1][2] |
| Narečja | |
| Uradni status | |
Uradni jezik |  Katalonija |
| Regulator | Conselh de la Lenga Occitana/CLO;[3] tudi: Congrès Permanent de la Lenga Occitana[4] |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-1 | oc |
| ISO 639-2 | oci |
| ISO 639-3 | oci |
| Glottolog | occi1239 |
| Linguasphere | 51-AAA-g & 51-AAA-f |
 | |
Okcitanščina ali langue d'oc (occitan ali lenga d'òc) je romanski jezik, ki ga govorijo v južni tretjini Francije (južno do reke Loire), katere jedro predstavlja današnja francoska regija Oksitanija, kakor tudi v nekaterih alpskih dolinah v Italiji in v Aranski dolini (Val d'Aran) v Španiji, kjer ga imenujejo aranščina. Ime jezika izhaja iz besede oc, besede za da v nasprotju z jeziki/narečji severne Francije ali langue d'oïl, ki so osnova uradni normi splošno razširjene francoščine. Okcitanski jezik je najbliže soroden katalonščini. Pogosto se zanj uporablja kar ime provansalščina po pokrajini Provansi, kjer govorijo enega od njegovih narečij, ki prehaja v galoitalsko ligurščino.
Narečja[uredi | uredi kodo]
Jezikoslovec Pèire Bèc razlikuje naslednje narečne skupine in pripadajoča narečja:
- gaskonjsko narečje
- severnookcitanska skupina: lemozinsko narečje, auvergnatsko narečje, vivaro-alpinsko narečje
- južnookcitanska skupina: provansalsko narečje, languedoško narečje
Občasno se vanj uvršča tudi frankoprovansalsko narečje ali jezik (od 2010 je zanj v rabi novo ime - arpitanski jezik), ki sicer spada v skupino osmih oïlskih jezikov/narečij (severnofrancoskih, langue d'oïl), a predstavlja posebno vejo le-te (kot prehodno? narečje). Govorijo ga Frankoprovansalci v jugovzhodni Franciji, ob meji s Švico in Italijo, enako kot v italijanski dolini Aoste, Apuliji in Kalabriji ter v švicarskem kantonu Valais.
Primeri[uredi | uredi kodo]
Nekaj običajnih fraz v okcitanščini:
- Okcitanec: Occitan /utsiˈta/
- Zdravo: adieu /aˈðiw/
- Adijo: adieu /aˈðiw/ (ko pozdravimo enega.); adieussiatz /aðiˈsjas/ (ko jih pozdravimo več)
- Prosim: se vos plai /se βuʰ ˈplaj/
- Hvala: mercé /merˈse/
- Oprosti/te: perdon /perˈðu/
- Ta: aquel /aˈkel/ (m.); aquela /aˈkelɔ/ (ž.)
- Koliko stane?: quant còsta? /ˈkan ˈkɔstɔ/
- Da: òc /ˈɔ/
- Ne: non /ˈnu/
- Ne razumem: Compreni pas /kumˈpreni ˈpas/
- Kje je kopalnica/stranišče?: ont son los comuns? /ˈun ˈsun ˈluʰ kuˈmys/
- Splošna zdravica: salut! /saˈlyt/;
- Govorite slovensko?: Parlatz eslovèn? /parˈlas esluˈβɛ/
- Govorite angleško?: Parlatz anglés? /parˈlas anˈgles/
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Fabrice BERNISSAN (2012). "Combien l'occitan compte de locuteurs en 2012 ?", Revue de Linguistique Romane, 76 (12/2011-07/2012), str. 467-512
- ↑ "De fait, le nombre des locuteurs de l’occitan a pu être estimé par l’INED dans un premier temps à 526 000 personnes, puis à 789 000", Philippe Martel, "Qui parle occitan ?", Langues et cité n°10, December 2007.
- ↑ Preconizacions in Lingüistica Occitana.
- ↑ "Congrès permanent de la langue occitane / Congrès permanent de la lenga occitana - Un nouvel organisme de régulation de l'occitan au service des usagers et des locuteurs". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-01-27. Pridobljeno dne 2013-10-31.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
 |
Wikipedija - okcitanščina |
 |
Poglejte si besedo okcitanščina ali Okcitanščina v Wikislovarju, prostem slovarju. |
