Krisalida (Golouh)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Krisalida  
AvtorRudolf Golouh
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
ZaložnikTiskovna založba
Datum izida1940
Žanrdrama
Vrsta medijatisk (trda in mehka vezava)
Št. strani71
Klasifikacija
COBISS ID1878500
UDK821.163.6-2

Krisalida je drama Rudolfa Golouha, ki je izšla leta 1940 v Mariboru pri Tiskovni založbi.

Drama je napisana v treh dejanjih in je v nekem smislu politična igra, alegorizirana ter v svojih pomenih že sproti zabrisovana. Avtor se iz prikazovanja stvarnosti premakne v svet iluzij in v njem išče poslednje resnice. Kralj, sprožilna oseba v drami, v realnosti ne more najti smisla življenja, moč in oblast ga ne osrečita, zato išče skladnost, lepoto in srečo v fikciji, ki mu jo skozi pripovedovanje in igranje pripravljajo potujoči komedijanti na njegovem dvoru.

Iluzionist si je izmislil like iz commedie dell'arte, Fausta, Don Kihota in Salome, ki naj bi kralju spregovorili resnico o tem, kako nespametno je zapravil svoje celotno življenje.

Književne osebe[uredi | uredi kodo]

Plakat za uprizoritev v Narodnem gledališču v Mariboru leta 1940
  • Iluzionist
  • Kralj
  • Burkež
  • Pantalon
  • Harlekin
  • Kolombina
  • Krisalida
  • Mefisto
  • Sluga
  • Dr. Faust
  • Don Kihot
  • Saloma

Vsebina[uredi | uredi kodo]

1. dejanje[uredi | uredi kodo]

Kralj, ki je popolnoma razočaran nad življenjem in se mu toži po mladostnih iluzijah, si od Iluzionista zaželi zabavo, kjer bodo vsi prisotni govorili le resnico. V pripravah na večer oziroma zabavo Iluzionist radovednemu slugi prikaže svoj repertoar. V njem nastopajo nesmrtni potujoči komedijanti: Burkež, ki vedno plete mrežo videzov in resnice, Faust, ki tuhta, kako umreti in spet zaživeti, Mefist, duh nemira in strasti, Don Kihot, optimist boja in utvar, Saloma, ki je življenje v moči in razvratu, in nazadnje Krisalida, ki je bleščeča kot zlatokril metulj , pooseblja človekovo hrepenenje po lepoti, katerega lahko le ona dvigne iz stisk in ga pomiri. Iluzionist hoče prepričati svojega kralja, da bo polno zaživel, ko bo zopet začel sanjati. Tako bo dosegel svojo Krisalido, a ne le kot senco in spomin, temveč svežo in zapeljivo kot nekoč.

2. dejanje[uredi | uredi kodo]

Liki iz Iluzionistovega sveta kralju pokažejo, kako zelo bi bil lahko srečen, če se le ne bi odel v železje, zgrabil za meč ter se odpravil na pot osvajanja. Ponižni Harlekin pred komedijantskim vozom prosi za zavetje. Ko Pantalon spozna, da kruti svet Harlekina še ni dokončno pokvaril, da še vedno zna sanjati, ga sprejme. Harlekina objame tudi Kolombina, ki ga je zvesto čakala. Tedaj se pojavi Mefisto, ki hoče kralja pritegniti z viharnim in zapeljivim plesom Salome. Toda ne uspe mu, saj lik Fausta in lik Don Kihota opozorita kralja na bistveno, to je Krisalida, ki je njegova sreča, mir in smoter.

3. dejanje[uredi | uredi kodo]

Iluzionistovi igralci se sprašujejo, če je prav, da ljudi zapeljujejo in jih slepijo. A iluzionist jih spomni, kaj pravzaprav počne: Krisalida je joker, v katerega vsak investira svoje najlepše in najboljše, on pa jo jemlje tem ljudem in jim jo vrača še lepšo, iluzije ustvarja in jih podira. Krisalido je svojemu kralju vzel in jo pazil ta čas, ko je kralj hodil svojo pot krute sile, sedaj pa je prišel trenutek kraljeve največje sreče in prebujenja, saj bo zopet lahko sanjal... Čarodej razgrne zadnjo zaveso, pokaže se Krisalida v obliki metulja. Vse je tako kot je bilo. Kralj je končno spet srečen in miren, s Krisalido odideta, Iluzionistova skupina se je izgubila že prej, ostane le še stari sluga, spet sam.

Uprizoritev[uredi | uredi kodo]

Prvi zabeležen datum uprizoritve je 18.maj 1940 v SNG Maribor.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Goljevšček Alenka: Od A(brama) do Ž(upančiča): vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana, Slovenski gledališki muzej, 2011.
  • Schmidt Malina: Rudolf Golouh, Od krize do groteske. Sodobnost (1963-), 25/11 (1977). Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  • Lukan Blaž: Slovenska (praktična) dramaturgija in slovenska dramatika. Primerjalna književnost 29/2 (2006), str. 141-162. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije