Sečoveljske soline

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Krajinski park Sečoveljske soline)
Jump to navigation Jump to search
Krajinski park Sečoveljske soline
Salt fields near Piran, Slovenia (19629102184).jpg
Solinski bazeni
Zemljevid prikazuje lokacijo Krajinski park Sečoveljske soline
Krajinski park Sečoveljske soline
Geografski položaj v Sloveniji
LokacijaSlovenija
Bližnje mestoSečovlje
Koordinati45°28′35.94″N 13°35′57.07″E / 45.4766500°N 13.5991861°E / 45.4766500; 13.5991861Koordinati: 45°28′35.94″N 13°35′57.07″E / 45.4766500°N 13.5991861°E / 45.4766500; 13.5991861
Površina6,5 km²
Ustanovitev1991 (na državni ravni 2001)[1]
UpravaSOLINE Proizvodnja soli d.o.o.
Krajinski park Sečoveljske soline
LegaObčina Piran
RKD št.7869 (opis enote)[2]
Razglasitev:3. februar 1993 [3]

Sečoveljske soline so največje delno delujoče slovenske soline, ene od treh Piranskih solin.

Raztezajo se na približno 650 ha površine na ustju rek Dragonje in Drnice, pri Sečovljah.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Čeprav nekateri domnevajo, da so v Istri že času Rimljanov pridelovali sol, Sečoveljske soline v današnji obliki izvirajo iz karolinške dobe, zagotovo so bile obravnavane na Rižanskem zboru leta 804. Prvič so bile izrecno pisno omenjene v Piranskem statutu iz leta 1274 [4], v katerem so bili določeni pogoji pridelave soli, prodaje soli in celo prodajne cene.

Pridobivanje soli[uredi | uredi kodo]

Kristalizacijski bazeni (cavedini/kavedini) na Leri (del Sečoveljskih solin)

Sol se pridobiva z zgoščevanjem morske vode na 4ih oz. 6ih stopnjah. Zadnja stopnja izparevanja poteka na kristalizacijskih bazenih (kavedinih), kjer voda doseže nasičenost in se prične kristalizacija. Morska voda je speljana po kanalih "Lidih" s pomočjo prostega pada, kar omogoča izrazita bibavica severnega Jadrana, do "Morarov", večjih izparilnih bazenov v kristalizacijske bazene, ali pa ji pomagajo črpalke. Na "Fontaniggiah" Južnem delu solin, so vodo dvigovale črpalke na veter - "pompe- vele". Na Leri, to je severni del solin, posodobljen v 20. stoletju na katerem se danes še prideluje sol, pa so Avstrijci pred približno sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo dizelskih črpalk, ki so bile kasneje nadomeščene z električnimi. Ta postopek se bistveno razlikuje predvsem v delitvi dela, ki temelji na tovarniškem modelu z delitvijo nalog v postopku na različne specializirane poklice: vodarje, mizarje, pobiralce, itd.

Kristalizacijske bazene zgodaj pomladi obnavljajo in premažejo s svežim blatom, da bi omogočili rast "petole" (podlaga ki ločuje sol od blatnih sedimentov), nato se prične postopno zgoščevanje morske vode. Postopek je odvisen od vremena in spretnosti vodarja. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetrom, kot sta burja ali tramontana.

Ko v kristalizacijskih bazenčkih gostota vode doseže nasičenost, se v vodi prične kristalizacija NaCl ali kuhinjske soli. Sol so nato solinarji z lesenim polnimi grabljami, ki se imenuje "gavero", spretno pograbijo na kupčke ne da bi poškodovali podlago in pustijo, da se iz sol odcedi odvečna voda. Ko je sol dovolj suha, jo s pomočjo lesenih vozičkov (kareli) ali samokolnic (karjole) spravijo na skladiščno ploščad ali "pjacal". Med pobiranjem soli mora solinar hoditi po kavedinu s "taperini" leseni natikači, ki preprečujejo udiranje v blatno podlago in poškodbe "petole".

Po končanem delu morajo solinarji oprati svoje solinarsko orodje in vozičke, za kar uporabljajo vrč na dolgem ročaju (botasso) za zajemanju vode iz kanala za odpadne vode ali (fosada).

Solinarstvo[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Pirana [5] so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija 23. aprila. Sezona se je končala na god sv. Jerneja, to je 24. avgusta. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino vrnili na svoje domove. Tudi prebivalci okoliških vasi so v soline hodili pobirat (levat) sol, saj je bilo pridobivanje soli pogosto edini stalnejši vir dohodkov, proizvodnja soli pa je bila včasih gospodarsko zelo pomembna. Poleg konzerviranja živil je njena uporaba v industriji bila zelo obsežna. V Piranu in Sečovljah se dandanes odvija vsakoletni solinarski praznik med aprilom in avgustom.

Solinske hiše[uredi | uredi kodo]

Tradicionalni način pridobivanja soli v starih solinah (danes vidno le v opuščenih Fontaniggiah) je bil pogojen s stalno prisotnostjo solinarja na "štabilu" (Manjši enoti - zaprt sistem obrtniške proizvodnje soli z lastnim skladiščem) Na takem polju je solinar bival s celotne družino dokler je trajala kristalizacija predvsem v poletnih mesecih. Stanovanja so bila nad skladiščem soli - solinarske hiše. Do 20.stoletja je bilo takih hiš v Sečovljah približno 400. Danes je vidnih le nekaj ruševin od 175 hiš južnega dela. Hiše so grajene iz plavega ali belega kamna iz lokalnega nekdanjega kamnoloma v Kanegri. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov, bodisi v namembnosti posameznih detajlov. Pri gradnji je bilo pomembno, da so vzpostavili dobro komunikacijo v smeri polje–hiša ter glavnim dovodnim kanalom morske vode. Ta pot je služila za transport iz polja v skladišče, ki se je nahajalo v pritličju solinarske hiše, od tam pa v glavna občinska skladišča.

Priprava solnih polj[uredi | uredi kodo]

Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo stara tradicionalna znanja in orodja. Preden se začne sezona za pridelave soli, imajo solinarji veliko dela s pripravo in ureditvijo kristalizacijskih bazenov, ki jih morajo urediti in očistiti. Poleg tega je potrebno obnoviti in očistiti vse dovodne kanale in obnoviti nasipe. Solinarji v kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je plast biosedimenta, nekaj mm debela plast alg, ki se nato s kristalizacijo postopno prekrije s sadro in minerali, tako sluzaste alge postanejo hrapave in čvrste, kot skorja in biološki filter preprečujejo prehajanje neželenih ionov in sedimentov iz morskega blata v kristale soli. Postopek pridelave soli na petoli so v Istri uvedli po postopku izumljenem na Pagu, v 14. stoletju, ki se je razširil po severnem Jadranu. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah, podobnega so uporabljali v nekaterih španskih solinah, vendar so ga opustili. Delo v solinah se začne že v začetku marca, ko solinarji obnovijo podlago za petolo po zimskem sušenju in utrjevanju substrata petole. Vsakoletna obnova in utrjevanje vseh blatnih jezov in poti je zaradi zimskih padavin in splošne erozije nujna, saj bi v nasprotnem primeru v nekaj letih soline propadle. Do 80ih let prejšnjega stoletja je na solnih poljih na Leri (severnem delu) bilo zaposlenih več kot 60 solinarjev. Zadnjih nekaj 10 letih pa je solinarjev vedno manj s tem pa je povezana izguba nematerialne kulturne dediščine povezane s to obrtjo.

Sečoveljske soline (zapuščene v Fontaniggijah)
Sečoveljske soline (delujoče na Leri)

Fango[uredi | uredi kodo]

Zaradi visoke vsebnosti soli vode in blata v solinah je v nekdanjih portoroških termah postalo popularno zdravljenje kožnih in revmatski obolenj z blatom in slanico. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, kasneje pa se ga spere s slano vodo.

Sečoveljske soline danes[uredi | uredi kodo]

Danes Sečoveljske soline nimajo večje gospodarske vloge - njihov osnovni namen je naravovarstveni, etnološki, kulturni in turistični. Ohranjajo se solinarske navade, celotno območje solin pa daje zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Zavarovane so kot krajinski park, razglašene so za območje Nature 2000, kot registrirana kulturna dediščina in na mednarodni ravni kot ramsarsko mokrišče. Krajinski park Sečoveljske soline je prvo zavarovano območje na državni ravni v Sloveniji, ki ga s koncesijo upravlja zasebno podjetje. To je podjetje Soline Proizvodnja soli d.o.o. v lasti nacionalnega telekomunikacijskega operaterja Telekom Slovenije.[6]

Krajinski park[uredi | uredi kodo]

Piranska občina občina je območje solin in polotoka Seče leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.

Območje parka[uredi | uredi kodo]

Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom in vodi mimo hiše Joška Jorasa.

Varstveni režim[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato in kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili je v odloku opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.

Ramsarska lokaliteta[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti, kot prva taka lokaliteta v Sloveniji. Ramsarsko območje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontaniggah so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja in navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.

Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

V Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so drugi najmanjši sesalec na svetu etruščanska rovka (Suncus etruscus), primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), katerega odkritje na tem območju je bila prva zanesljiva najdba te vrste v Sloveniji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Krajinski park Sečoveljske soline". Zavod RS za varstvo narave. Pridobljeno dne 2.6.2014. 
  2. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7869". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 
  3. The List of Wetlands of International Importance. Ramsarska konvencija. 11.9.2014. http://www.ramsar.org/sites/default/files/documents/library/sitelist.pdf. Pridobljeno 25.3.2015. 
  4. Vinčec, Milan (2009). Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik. Arsvideo, Koper. str. 115. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8. 
  5. Vinčec, Milan (2009). Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik. Arsvideo, Koper. str. 115. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8. 
  6. Sovinc, Andrej; Lužnik, Martina (2007). "Sečovlje Salina Nature Park: Business company supports protection of Natura 2000 site in Slovenia" (PDF). Linee guida e casi di studio per la gestione dei siti della rete Natura 2000 in ambiente di transizione: atti del workshop tenutosi a Grado. Trst: EUT Edizioni Università di Trieste. str. 272–276. 


Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mencinger Borut Naravni parki Slovenije Ljubljana, Mladinska knjiga Založba d.d., 2004 (COBISS) ISBN 86 11 16747 3
  • Skoberne, Peter Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Ljubljana, Prešernova družba, 1988, (COBISS)
  • Gogala, Andrej Kamen, voda, sonce in veter : narava Krasa in slovenske Istre, Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije, 2003, (COBISS) ISBN 961-6367-06-4

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]