Klasicistična književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Klasicizem je slovstvena smer, ki se je razvila v 17. stoletju v Franciji. Poudarjali so nasprotje med razumom in čustvom, duhovnostjo in čutnostjo, posvetnostjo in vero, nasiljem in častjo. Najvišje merilo sta bila razum in skladnost z naravo, ki je pojmovana kot nekaj logičnega, abstraktno dojemljivega. Zgledovali so se po antičnih piscih, saj naj bi v njihovih delih bili razumnost in skladnost z naravo najpopolneje doseženi. Sklicevali so se zlasti na Aristotelovo in Horacijevo poetiko ter na tej podlagi sestavili književna pravila, predvsem pravilo o treh dramskih enotnostih (enotnost dogajanja, enotnost časa, enotnost prostora).

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Zametki so se pojavili že v času renesanse, klasicizem v pravem pomenu besede pa se je razvil v 17. stoletju v Franciji. K nastanku so pripomogle nove družbene in ideološke razmere: pojav absolutne monarhije, centralizacija oblasti, težnja k disciplini in redu, uplahnitev renesančnega individualizma in senzualizma, prizadevanje za okrepitev cerkvene avtoritete in tudi razuma. Posebno pa je vplival Descartesov racionalizem, ki je za merilo spoznanja in resnice razglasil načelo jasnosti in razločnosti.

Klasicistična književnost se je v Franciji začela razvijati že v prvi polovici 17. stoletja, ko se je morala boriti za nadvlado s težnjami baroka. Obenem pa se je razvijala s francoskim absolutizmom, ki ga je zasnoval kardinal Richelieu. Vrh je dosegla v drugi polovici 17. stoletja v času Ludvika XIV. Postala je uradna književna smer, njeni predstavniki pa so bili deležni podpore na dvoru in pri plemstvu. S tem se je socialno močno navezala na monarhijo in plemiške sloje ter od tod črpala snov zlasti za ep in tragedijo. Poleg tega pa se je v njej še vedno močno odražal duh takratnega meščanstva, ki je podpiralo red absolutne monarhije. Od tod pa so črpali snov in ideje za komedije, satire in basni.

Klasicistična književnost se je v Franciji okoli leta 1700 pričela razkrajati predvsem zaradi razpada absolutne monarhije in nastopa razsvetljenstva. Sočasno pa se je pričela širiti v druge dežele, kjer se je prilagodila drugačnim družbenim in kulturnim razmeram. V Angliji je postala bolj meščanska in razsvetljenska, v Nemčiji pa je bila najprej sredstvo boja proti baročni književnosti. Johann Gottshed jo je v tem smislu prevzel in jo branil v spisu Poskus kritične pesniške umetnosti za Nemce (Versuch einer kritischen Dichtkunst für die Deutschen). Sledil je spoj z razsvetljenstvom in preplet s predromantiko, proti koncu 18. stoletja pa je spet zaživela v obliki t. i. weimarske klasike, v ustvarjanju Schillerja in Goetheja. Razširila se je tudi v Španijo, Italijo, na Poljsko in v Rusijo.

V 18. stoletju pa klasicistična književnost ni bila več vodilna, pogosto se je prepletala s književnostjo rokokoja in sentimentalizma, predvsem pa se je spajala z razsvetljenstvom, s čimer pa je ustvarila novo smer v razsvetljenski književnosti in se ohranila v romanskih deželah, v Franciji, Španiji in Italiji do leta 1820, ko prevlada romantika.

Klasicizem na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

V 17. stoletju sta se razvili dve smeri: barok in klasicizem. Ker so bile razmere na Slovenskem podobne kot v sosednji Avstriji, Italiji, Nemčiji, kjer je prevladoval barok, klasicizem v slovenskih deželah ni imel veliko možnosti za razvoj.

Klasicistična književnost je Slovence dosegla šele proti koncu 18. stoletja. Med prvimi prevajalci je bil Jurij Japelj, ki je prepesnjeval Racinove duhovne pesmi, npr. Pésèm Od srézhe tih Isvolenih Inu od nesrézhe tih savèrshenih (Cantique sur le bonheur des justes et sur le malheur des réprouvés), in so ohranjene v rokopisu. Pred tem pa je hrvaški pesnik Franjo Krsto Frankopan prevedel del Molièrjevega Georgesa Dandina, deloma v slovenskem narečju.

Z začetkom slovenske romantike se je stik s francosko klasicistično književnostjo pretrgal, v njej sta Matija Čop in France Prešeren podobno kot vsi evropski romantiki videla preveč razumsko smer. Lahko pa vseeno zasledimo vpliv klasicizma v Pisanicah, npr. z uporabo antičnih stalnih verznih oblik in doslednosti njihovega poimenovanja (oda, elegija, epigram), pri Prešernu pa vpliv Vergilija, Horacija in Propercija z uporabo klasičnih oblik epigrama in elegije, npr. V spomin Matija Čopa. Tako kot Prešeren in Čop je podobno razmišljala večina slovenskih literarnih ustvarjalcev 19. in 20. stoletja. Edino Molière je bil tisti, ki ga je začela ceniti slovenska moderna. Tako je med obema vojnama Župančič prevedel Tartuffa, dobili pa smo tudi več prevodov Lafontainovih basni. Prevajanje klasicistične književnosti se je na druge avtorje, na Corneilla, Racina, Pascala, in na roman Madame de La Fayette, razširilo šele po 2. svetovni vojni. Prevajali so J. Moder, J. Udovič, N. Košir, M. Javoršek. V tem času pa je skoraj celotno Molièrjevo delo poslovenil J. Vidmar.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Klasicistična književnost je zahtevala strog red in razumsko disciplino tako pri izbiranju snovi, v izražanju čustev, kot tudi v pojmovanju posameznih literarnih vrst ali zvrsti in njihovih bistvenih potez, v kompoziciji, verzu in slogu. Prav tako je odklanjala preveliko ali samovoljno individualno čustvenost in fantastiko, zanikala je svobodna kompozicijska načela, kot so jih poznali v srednjeveški in renesančni književnosti ter zavrgla baročno nabreklost v slogu. Za vsako književno zvrst so določili posebna pravila ter jih tako strogo ločili med sabo.

Vrste, zvrsti, oblike[uredi | uredi kodo]

Razvile so se predvsem tiste literarne zvrsti, ki so bile v skladu s klasicističnim čaščenjem razuma, zato so poznali večinoma poezijo v obliki didaktičnih pesmi, satir, od in basni v verzih. Ustvarjali so junaške epe, ki pa se niso uveljavili. Nasprotno pa so večji uspeh poželi komični epi, npr. Alexander Pope: Ugrabljeni koder, v katerih so parodirali junaško epiko.

Največji dosežek klasicistične književnosti predstavljata tragedija in komedija, pripovedništva v prozi in romana večinoma niso ustvarjali, izjema pa so novele in roman Madame de La Fayette.

Poezija[uredi | uredi kodo]

Začetnik v Franciji je bil Francois Malherbe. Zahteval je čist jezik, v verzu pa je gojil strogo, matematično pravilnost. Po njegovem zgledu je nastala poezija na splošne teme, ki so bile večinoma brezosebne in patetične. Pisal je ode, sonete in poslanice.

Posebna vrsta poezije so bile basni v verzih, katerih utemeljitelj je Jean de La Fontaine, ki je uporabil različne verzne oblike, snov pa je črpal iz Ezopa, Fedra, iz srednjeveških in orientalskih virov. Poudarek vsake basni je na živem prikazu dogodka, oseb, dialoga, prav tako pa vsebuje kratko formulirano moralno poanto, ki je racionalistična in realistična ter uči upoštevanje stvarnih življenjskih okoliščin, zadovoljnost z malim, življenjsko treznost, nauk o zlati sredini. Novost klasicistične basni sta izbrušen slog in verz. Ezopove basni je prevajal pri nas že Valentin Vodnik, npr. Žena in Puta, Lesjak in Lev, Staric in Smert, Jelen in Lev …

Jelen in Lev

Žejin jelen pride kʼ zdencu, pivši gleda svojo podobo vʼ
vodi, se pruhti (mogoči) svojmi rogovi, vidi velike in razrašene,
srce se mu smeja: pa stegna tako drobne in slabe, to ga
peče. Med timi mislami perpahta lev, ja lovi; jelen steče,
leva zad pusti. Na ravnici ga rešio stegna, al vʼ gojzdu je
druga, zapletajo se mu rogovi, tek nima speha, lev ga dohiti,
zgrabi. Ko je že vʼ šaki, si misli: joj meni! kak sim se prevaril
, tiste, kʼ sim menil, mi nič ne pomagajo, so me varvale, ti pa,
kʼ sim zʼ njimi pruhtil, me vʼ nesrečo pahnejo!
Tako je vʼ nesreči, tisti priatli, ktire smo skumali, nas
rešio: kterim pa smo nar bol zavupali, nas izdajo.

Najpomembnejši predstavnik refleksivne in didaktične poezije, pa tudi najvidnejši teoretik klasicizma, je bil Nicolas Boileau-Despréaux, ki je pisal po zgledu Horacija. Napisal je tudi poetiko v verzih z naslovom Pesniška umetnost, kjer je v duhoviti obliki nanizal znana klasicistična pravila za pesniško ustvarjanje ter kritično obračunal z baročno književnostjo. Ta pesnitev velja za najboljšo teoretično razlago klasicizma.

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Eden od vrhov novejše evropske dramatike pade prav v obdobje klasicistične književnosti. Drama je v obliki morala izpolnjevati zahtevo po treh enotnostih (enotnost dogajanja - dogajanje v drami mora biti celovito in enovito, podlaga za dramsko dogajanje naj bo le en dogodek; enotnost časa – dramsko dogajanje naj se izvrši v 24 urah; enotnost prostora – dramsko dogajanje naj se odvije na enem prizorišču). Primer iz Fedre: enotnost dogajanja - kraljica Fedra je zaljubljena v pastorka Hipolita, poudarjen je njen notranji boj med strastjo in razumom, na koncu prevlada strast; enotnost časa - vse se odvije v enem dnevu; enotnost prostora - eno prizorišče v Treznu na Peleponezu), v vsebini izhajati iz mitoloških ali zgodovinskih tem po načelih verjetnosti, psihološke resničnosti in socialne primernosti (Racine je snov črpal iz Evripidove tragedije Hipolitos, Fedra je v grški mitologiji Tezejeva žena, ki se je zaljubila v pastorka Hipolita), v slogu in verzu pa je morala biti razumsko uravnovešena, jasna in čista (natančno opisovanje čustvenih stanj in procesov).

Za tragedijo je zlasti veljalo, da ne sme mešati tragičnega in komičnega, upoštevati pa so morali še pravilo, da so lahko glavni junaki samo višjega stanu (kraljica Fedra, kralj Tezej, princesa Aricija). Klasicistično tragedijo je ustvaril Pierre Corneille, vrh pa je dosegla z Racinom. Osrednja dela tragedije so npr. Corneillov Cid, Racinov Britanik in Fedra.

Klasicistična komedija pa je svoje motive črpala iz rimske, italijanske in španske renesančne komedije ter iz srednjeveških fars in commedie dell'arte. Bila je svobodnejša od tragedije. Vrh je dosegla z Molièrjem, prispevek k razvoju pa sta dodala tudi Corneille in Racine. Komediji, ki sta zbujali največ pozornosti, sta Molièrjeva Tartuffe in Ljudomrznik.

Roman[uredi | uredi kodo]

Klasicistični romani so bili redki, saj jim klasicistična poetika ni priznavala prave umetniške vrednosti. Večji uspeh je dosegel roman Kneginja Klevska Madame de La Fayette.

Glavni predstavniki[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janko Kos: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS, d. d., 2005.
  • Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, d. d., 2000.
  • Janko kos in drugi: Literatura: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009.
  • Jean Racine: Fedra. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1972.
  • Jože Koruza: Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost. Maribor: Založba Obzorja, 1993.
  • Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva I. Maribor: Založba Obzorja, 1968.
  • Valentin Vodnik: Zbrano delo. Ured. France Bernik. Ljubljana: DZS, 1988. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)