Karel X. Gustav Švedski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Karel X. Gustav
King Charles X Gustavus (Sébastien Bourdon) - Nationalmuseum - 19702.tif  *
Sébastien Bourdon: Karel X. Gustav
Kralj Švedske
Vojvoda Bremna in Verdena
Vladanje6. junij 1654 – 13. februar 1660
PredhodnikKristina
NaslednikKarel XI.
Rojstvo(1622-11-08)8. november 1622
Nyköpinški grad, Švedska  *
Smrt13. februar 1660 (1660-02-13) (37 let)
Gothenburg, Švedska  *
Pokop4. november 1660
Riddarholmska stolnica
ZakonecHedvika Eleonora Holstein-Gottorpska (1654)
OtrociKarel XI.
Vladarska hišaPalatinate-Zweibrücken
OčeIvan Kazimir, grof palatin Zweibrücken-Kleeburki
MatiKatarina Švedska
Veroizpovedluteranska
PodpisKarl X Gustav autograph.png  *

Karel X. Gustav ali Karel Gustav (švedsko Karl X Gustav) je bil od leta 1654 do svoje smrti kralj Švedske, * 8. november 1622, Nyköping, Švedska, † 13. februar 1660, Gothenburg, Švedska.

Bil je sin Ivana Kazimirja, grofa palatina Zweibrücken-Kleeburga in Katarine Švedske in vnuk švedskega kralja Karla IX. Po očetovi smrti je nasledil tudi Pfalzgraf. Poročen je bil s Hedviko Eleonoro Holstein-Gottorpsko, s katero je imel sina in naslednika Karla XI. Karel X. Gustav je bil po Krištofu Bavarskem (1441-1448) drugi švedski kralj iz rodbine Wittelsbach in prvi iz švedskega karolinškega obdobja, ki je doseglo višek med vladanjem njegovega sina Karla XI. Vodil je Švedsko med drugo severno vojno in razširil Švedsko cesarstvo. Pred prihodom na prestol je bil med vladanjem svoje predhodnice Kristine vojvoda Eylandije (Öland).[1]

Njegovo številčenje izvira iz 16. stoletja, ko je švedski kralj Karel IX. (1604-1611) izbral svojo zaporedno številko po preučevanju izmišljene švedske zgodovine. Karel IX. je bil v resnici četrti Karel,[2] vendar imena Karel IV. nikoli ni uporabljal.

Kandidat za prestolonaslednika[uredi | uredi kodo]

Karel X. Gustav je zgodnje otroštvo preživel na švedskem dvoru ob svoji teti, kraljici Kristini, in bil odlično izobražen. Vojaško znanje je dobil pod poveljstvom Lenarta Torstensona. Bojeval se je bitkah pri Breitenfeldu (1642) in Jankowitzu (1645). Od leta 1646 do 1648 je bil pogosto na švedskem dvoru, domnevno kot kandidat za moža svoje sestrične, kraljice regentke Kristine (1632-1654). Njegova pričakovanja je prekinilo kraljičino vztrajno zavračanje poroke. Kraljica ga je odpravila s polovičarsko obljubo in ga leta 1649 kljub ugovorom Državnega sveta na čelu z Axelom Oxenstierno razglasila za svojega naslednika. Leta 1648 je bil imenovan za poveljnika švedskih sil v Nemčiji. Sklenitev Vestfalskega miru oktobra 1648 mu je preprečila doseči kakšno večjo vojaško slavo, kot švedski pooblaščenec na kongresu v Nürnbergu pa je dobil priložnost učenja diplomacije, veščine, ki jo je po svojem mnenju hitro obvladal. Po vrnitvi na Švedsko so njegov položaj prestolonaslednika ogrozila vedno večja nesoglasja s kraljico. Do kraljičinega odstopa 5. junija 1654 se je umaknil na otok Öland, potem pa so ga poklicali na prestol.

Začetek vladanja[uredi | uredi kodo]

Podoba kralja Karla X. Gustava v Stockholmski palači

Karel Gustav je bil kronan 7. junija 1654, dan po odstopu kraljice Kristine.[3] Na začetku vladanja se je osredotočil predvsem na poravnavanje notranjih nesoglasij. Na priporočilo svoje predhodnice je 24. oktobra 1654 sklenil politično poroko s Hedviko Eleonoro, hčerko Friderika III., vojvode Holstein-Gottorpskega.[4] Upal je, da si bo s poroko zagotovil zaveznika proti Danski.

Riksdag (švedski parlament) je na seji marca 1655 v Stockholmu obravnaval dve pereči nacionalni vprašanji: vojno in vrnitev odtujenih kronskih dežel. Po treh dneh zasedanja tajnega odbora pod kraljevim predsedstvom je parlament odločal o vprašanju vojne. Karel X. je delegate zlahka prepričal, da je vojna s Poljsko potrebna in bi se lahko izkazala kot zelo koristna. Obravnavanje subvencij za vojaške namene je bilo preloženo na naslednjo sejo Riksdaga.

Kralj je leta 1659 uvedel stroge kazni za vse, ki bi lovili v kraljevem lovišču v Ottenbyju na otoku Ölandu, kjer je ukazal zgraditi dolg suhozid, ki je ločeval južni konec otoka od severnega.

Druga severna vojna[uredi | uredi kodo]

Karel X., gravura

Vojna s Poljsko-Litvo[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Potop (zgodovina Poljske-Litve 1648-1667)

10. julija 1655 je Karel X. zapustil Švedsko, da bi se vključil v vojno proti Poljski-Litvi. Vojna, ki je trajala od leta 1655 do 1660 je postala znana kot druga ali mala severna vojna. Kralj je pred vojno izjavil, da ima na razpolago 50.000 mož in 50 bojnih ladij. Vojna se je začela s švedsko okupacijo Dünaburga v poljski Livoniji 1. julija 1655. 21. julija 1655 je švedska vojska pod poveljstvom Arvida Wittenberga vdrla na Poljsko in prodirala proti reki Noteć, kjer se je zbirala poljska vojska. 25. julija so Poljaki kapitulirali. Poznansko in Kališko vojvodstvo sta prišli pod zašlito švedskega kralja. Švedi so zatem brez odpora zasedli Varšavo in okupirali celo Velikopoljsko. Poljski kralj Ivan II. Kazimir iz rodbine Vasa je po porazu svoje vojske pobegnil v Šlezijo. Veliko poljskih plemičev s svojimi zasebnimi vojskami se je pridružilo Švedom, vključno z večino slavnih krilatih huzarjev. Veliko Poljakov je v Karlu X. Gustavu videlo močnega monarha, ki bi lahko bil boljši vladar od Ivana II. Kazimirja.

Karel X. v spopadu s Tatari pri Varšavi

Karel X. je medtem prodiral proti Krakovu in ga po dveh mesecih obleganja osvojil. Padcu Krakova je sledila vdaja poljske kraljeve vojske, potem pa so se še pred koncem leta na Poljskem začeli upori. Švedi so 18. novembra 1655 napadli samostan-trdnjavo Čenstohova, ki so jo Poljaki obranili. Švedi so se po sedemdesetdnevnem obleganju in velikih izgubah umaknili. Ta uspeh je med Poljaki vzbudil narodno navdušenje in povzročil nacionalistično in versko retoriko o vojni in Karlu X. Karel je bil prikazan kot brezobzirnež, njegovi plačanci pa kot barbari.

Na začetku leta 1656 se je kralj Ivan II. Kazimir vrnil iz begunstva, reorganiziral poljsko vojsko in jo številčno okrepil. Karel je medtem ugotovil, da je laže premagati Poljake kot osvojiti Poljsko. Karlov glavni cilj, osvojitev Prusije, je ostal neizpolnjen. Zaradi teh svojih ambicij je dobil še enega nasprotnika, brandenburškega volilnega kneza Friderika Viljema I. Karel je s Königsberškim sporazumom 17. januarja 1656 Friderika Viljema prisilil, da je postal njegov zaveznik in vazal, toda poljski nacionalni upor je zahteval Karlovo prisotnost na jugu Poljskega kraljestva. Več tednov je zasledoval poljske vojaške enote, ki so izbrale gverilsko vojskovanje, in prodrl vse do Jaroslava v Rutenijskem vojvodstvu (Województwo ruskie). Pri tem je brez vidnega rezultata izgubil dve tretjini od svojih 15.000 mož. Rusi so medtem v Vilni sklenili premirje s Poljsko-Litvo, začeli prodirati v Livonijo in oblegati Rigo, drugo največje mesto v Švedskem kraljestvu.

Neznan avtor: Triumf Karla X. Gustava nad poljsko-litovsko Republiko obeh narodov (okoli 1655), Nacionalni muzej v Varšavi

Karlov umik iz Jaroslava v Varšavo, ki bi se skoraj končal s katastrofo, ker so se ostanki njegove vojske znašli med tremi sovražnimi vojskami na močvirnatem gozdnatem terenu, presekanem z dobro varovanimi rekami, se je izkazal za enega od njegovih največjih dosežkov. 21. junija 1656 so Poljaki osvobodili Varšavo in Karla prisilili, da je 23. junija 1656 zaprosil za pomoč Friderika Viljema I. V bitki pri Varšavi od 28. do 30. julija je njuna združena vojska 18.000 mož porazila poljsko vojsko Ivana Kazimirja. Poljsko-litovska vojska se je brez večjih izgub umaknila, Švedi pa so ponovno osvojili Varšavo, jo opustošili in pobili veliko meščanov. Zmaga v bitki in osvojitev poljske prestolnice za Karla nista imeli želenega rezultata. Ko je Friderik Viljem prisilil Karla, da se začne pogajati s Poljaki, so slednji zavrnili ponujene pogoje in vojna se je nadaljevala. Karel je zatem z Labiauskim sporazumom 20. novembra sklenil zavezništvo z brandenburškim volilnim knezom, ki je v zameno dobil dedno suverenost nad Vzhodno Prusijo.

Vojna z Dansko-Norveško[uredi | uredi kodo]

Karel X., gravura po sliki Davida Klöckerja Ehrenstrahla

Labiauski sporazum je bistveno spremenil Karlovo baltsko politiko. Zveza z brandenburškim volilnim knezom je skoraj v vseh pogledih postala skoraj nepogrešljiva.

Karlove težave na Poljskem so bile so bile zelo verjetno vzrok, da je 1. junija 1657 z izjemnim zadovoljstvom napovedal vojno Danski-Norveški. Od Torstenssona je izvedel, da je Danska najbolj ranljiva za napad z juga. Njegov napad je bil tako hiter, da je popolnoma paraliziral dansko obrambo. Konec junija 1657 je na čelu 8.000 izkušenih veteranov krenil na pohod iz Bromberga (Bydgoszcz) v južni Pomeraniji in 18. julija prišel do meje Holsteina. Danska vojska se je razbežala in Švedi so zlahka osvojili kneževino Bremen. Na začetku jeseni je Karlova vojska vdrla v Jutlandijo in se utrdila. Trdnjavo Fredriksodde (Fredericia) je od sredine avgusta do sredine oktobra blokiralo manjše švedsko ladjevje, ki ga je dansko ladjevje po dveh dneh bitke pregnalo. Švedska je morala opustiti načrte za invazijo na danske otoke. Položaj švedskega kralja je postal kritičen. ko sta julija 1657 Švede istočasno napadli Danska-Norveška in Poljska-Litva. Ko je brandenburški volilni knez začutil švedsko nemoč, se je tudi on pridružil protišvedski zvezi in prisilil kralja, da je sprejel mediacijo Oliverja Cromwella, Konrada van Beuningena in kardinala Mazarina. Ko so Švedi zavrnili predlog, da sporne točke napoti na splošni mirovni kongres, so pogajanja obtičala na mrtvi točki.

Karel je 23. in 24. oktobra dobil spodbudne novice iz okupiranega Fredriksoddeja, da je prevoz vojakov mogoč s transportnimi plovili, in se začel pripravljati na njihov prevoz na otok Funen. Kmalu zatem se je pojavil še cenejši prevoznik: sredi decembra 1657 se je začel velik mraz, ki bi za Dansko-Norveško lahko bil usoden. V nekaj tednih so zamrznili celo kanali z močnimi morskimi tokovi, med njimi Mali Belt. Od takrat naprej so meteorološka opazovanja postala bistveni del švedske strategije.

Pohod čez Mali Belt[uredi | uredi kodo]

Pohod čez Veliki Belt

28. januarja 1658 je Karel X. prišel v Haderslev v južni Jutlandiji. Njegovi vremenoslovci so ocenili, da bo čez neka dni led na Malem Beltu dovolj trden, da bo vzdržal tudi oklepljene vojake. V noči 29. januarja je mraz dosegel vrhunec in konjeniki so zjutraj krenili preko zamrznjenega preliva. Švedska vojska je hitro premagala dansko vojsko, ki jo je čakala na obali otoka Fyn. Švedi so med osvajanjem otoka izgubili samo dve četi konjenice, katerima se je vdrl led.

Cilj Karlovega pohoda je bil Kopenhagen, zato je sklenil prečiti tudi zamrznjeni Veliki Belt. Nazadnje je sprejel nasvet svojega glavnega inženirja Erika Dahlberga, da bi se na pohod odpravil po bolj varni daljši poti preko otokov Langeland, Lolland in Falster in ne preko zamrznjenega Velikega Belta iz Nyborga v Korsør. Vojni svet je na zasedanju ob drugi uri zjutraj preučil Dahlbergov predlog in ga odklonil, ker da je prenevaren. Kralj je omahoval, Dahlberg pa je vztrajal pri svojem mnenju. Kralj je nazadnje zavrnil mnenja svojih generalov in ukazal pohod po daljši poti. Pohod se je začel 5. februarja. Konjenica je ob 3. uri popoldne na čelu z Dahlbegom z velikimi težavami, vendar brez izgub, dosegla Grimsted na Lollandu. 8. februarja je Karel prišel nna otok Falster in 11. februarja na Zelandijo. Švedi so v spomin na pohod preko zamrznjenega Baltika izdali medaljo z napisom Natura hoc debuit uni.

Pohod Švedov je bil izjemen dosežek, primerljiv samo s križarskim pohodom Livonskega reda na Saaremo (Osel) leta 1227 pod poveljstvom Viljema iz Modene in dvema ruskima pohodoma preko zamrznjenega Botnijskega zaliva med finsko vojno marca 1809. Švedski dosežki so prisilili dansko vlado, da je s sporazumoma v Taastrupu 18. februarja in Roskildeju 26. februarja 1658 žrtvovala velik del svojega ozemlja, da je rešila ostanek. Karel X. je po vojnem posvetu v Gottorpu 7. julija 1658 kljub temu nadaljeval vojno in brez opozorila drugič napadel Dansko.

17. julija se je izkrcal na Zelandiji in oblegal Kopenhagen. Mesto je napad odbilo in dovolj časa vzdržalo obleganje, da mu je prišlo na pomoč nizozemsko vojno ladjevje pod poveljstvom admirala Jakoba van Wassenaer Obdama in v bitki v Velikem Sundu 29. oktobra 1658 premagalo švedsko ladjevje. Dansko-norveška vojska je s pomočjo Poljske in Brandenburga osvobodila Jutlandijo. Naslednje leto so Danci v bitki pri Nyborgu osvobodili tudi otok Fyn. Trgovanje na Baltiku je bilo izredno pomembno tudi za Nizozemsko, zato niso dovolili Švedom, da bi nadzirali promet skozi Øresund.

Zbor državnih stanov Göteborgu=[uredi | uredi kodo]

Karel X. je soglašal s ponovnim odprtjem pogajanj z Dansko in hkrati pritisnil na svojega rivala z zimskim pohodom na Norveško. Pohod je zahteval svež denar od že obubožanih podložnikov in ga prisilil, da je decembra 1659 odplul na Švedsko, kjer je v Göteborgu sklical Zbor državnih stanov (Riksens ständer). Nižji stanovi so protestirali proti uvedbi novih dajatev, vendar so se nazadnje dali prepričati.

Bolezen in smrt[uredi | uredi kodo]

Napis na Karlovi dovršeni krsti, Riddarholmska cerkev, Stockholm

Kmalu po Zboru stanov je Karel X. 4. januarja 1600 dobil náhod, vendar je kljub temu stalno pregledoval svoje vojaške enote v okolici Göteborga. Náhod se je kmalu spremenil v prehlad z glavoboli in naduho. 15. januarja je prišel dvorni zdravnik Johann Köster, spregledal Gustavovo pljučnico in jo imel za skorbut in dispepsijo. "Zdraviti" ga je začel s klistirji, odvajali, puščanjem krvi in kihavcem. Po treh tednih sta vročina in kašelj popustila, pljučnica pa se je 8. februarja razvila v sepso.[5] 12. januarja je Karel X. napisal svojo oporoko. Za svojega naslednika je imenoval mladoletnega sina Karla XI. Za njegovega regenta je imenoval svet šestih sorodnikov in bližnjih prijateljev. Naslednji dan je umrl, star 37 let.[5]

Družina[uredi | uredi kodo]

Karel X. je imel s svojo ženo Hedviko Eleonoro Holstein-Gottorpsko sina in naslednika

Z Marto Allerz je imel nezakonskega sina

  • Gustava Karlssona (1647–1708), ki je postal grof Börrinške opatije in Lindholmenskega gradu v Skaniji.

Pred moroko je imel Karel z več materami še več nezakonskih otrok.

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Ludvik II., grog palatin Zweibrückena[8]
 
 
 
 
 
 
 
8. Wolfgang, grof palatin Zweibrückena[7]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Elizabeta Hesska[8]
 
 
 
 
 
 
 
4. Ivan I., grof palatin Zweibrückena[6]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Filip I., deželni grof Hesseja[9] (= 30)
 
 
 
 
 
 
 
9. Ana Hesska[7]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Kristina Saška[9] (= 31)
 
 
 
 
 
 
 
2. Ivan Kazimir, grof palatin Kleeburga
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Ivan III., grof Clevesa[11]
 
 
 
 
 
 
 
10. Viljem, vojvoda Jülich-Cleves-Berga[10]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Marija Jülich-Berška[11]
 
 
 
 
 
 
 
5. Magdalena Jülich-Cleves-Berška[6]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Ferdinand I. Habsburški[10]
 
 
 
 
 
 
 
11. Marija Avstrijska[10]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Ana Češka in Ogrska[10]
 
 
 
 
 
 
 
1. Karel X. Gustav
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Erik Johansson Vasa[14]
 
 
 
 
 
 
 
12. Gustav I. Švedski[13]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Cecilija Månsdotterska[14]
 
 
 
 
 
 
 
6. Karel IX. Švedski[12]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Erik Abrahamsson Leijonhufvud[15]
 
 
 
 
 
 
 
13. Margareta Leijonhufvudska[13]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Ebba Eriksdotter Vasa[15]
 
 
 
 
 
 
 
3. Katarina Švedska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Friderik III., elektor Palatinata[17]
 
 
 
 
 
 
 
14. Ludvik VI., elektor Palatina[16]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Marija Brandenburg-Kulmbaška[17]
 
 
 
 
 
 
 
7. Maruja Palatinate-Simmernska[12]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Filip I., deželni grof Hesseja[9] (= 18)
 
 
 
 
 
 
 
15. Elizabeta Hesska[16]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Kristina Saška[9] (= 19)
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Paul Meijer Granqvist. Carl X Gustaf, den förste pfalzaren Askerbergs. Stockholm, 1910. str. 56-57.
  2. Karl. Nordisk familjebok.
  3. Granlund 2004, str. 57.
  4. Granlund 2004, str. 56, 58.
  5. 5,0 5,1 Asmus & Tenhaef 2006, str. 60.
  6. 6,0 6,1 Kromnow, Åke (1975). "Johan Kasimir". Svenskt biografiskt lexikon (švedščina). 20. str. 204.
  7. 7,0 7,1 Press, Volker (1974) (v nemščini). "Johann I. ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 10. Berlin: Duncker & Humblot. str. 513 et seq.. (polno besedilo na spletu)
  8. 8,0 8,1 Ney, Theodor Julius (1898), "Wolfgang (Pfalzgraf)", Allgemeine Deutsche Biographie (ADB) (nemščina), 44, Leipzig: Duncker & Humblot, str. 76–87
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Wolff, Fritz (2001) (v nemščini). "Philipp der Großmütige ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 20. Berlin: Duncker & Humblot. str. 376–379. (polno besedilo na spletu)
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 Press, Volker (1974), "Johann I.", Neue Deutsche Biographie (NDB) (nemščina), 10, Berlin: Duncker & Humblot, str. 513–514; (full text online)
  11. 11,0 11,1 Harleß, Woldemar (1898), "Wilhelm V. (Herzog von Jülich-Kleve-Berg)", Allgemeine Deutsche Biographie (ADB) (nemščina), 43, Leipzig: Duncker & Humblot, str. 106–113
  12. 12,0 12,1 Kromnow, Åke (1977). "Katarina". Svenskt biografiskt lexikon (švedščina). 21. str. 1.
  13. 13,0 13,1 Palme, Sven Ulric (1975). "Karl IX". Svenskt biografiskt lexikon (švedščina). 20. str. 630.
  14. 14,0 14,1 Wikisource-logo.svg Bain, Robert Nisbet (1911). "Gustavus I. Eriksson" . V Chisholm, Hugh (ur.). Encyclopædia Britannica. 12 (11 izd.). Cambridge University Press.
  15. 15,0 15,1 Dahlbäck, Göran (1987). "Margareta". Svenskt biografiskt lexikon (švedščina). 25. str. 139.
  16. 16,0 16,1 Skoglund, Lars-Olof (1987). "Maria". Svenskt biografiskt lexikon (švedščina). 25. str. 150.
  17. 17,0 17,1 Press, Volker (1987) (v nemščini). "Ludwig VI. ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 15. Berlin: Duncker & Humblot. str. 414 et seq.. (polno besedilo na spletu)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivo Asmus, Peter Tenhaef (2006). Die Trauerfeier an der Universität Greifswald am 11. Mai 1660 für Karl X. Gustav von Schweden. Historische und rhetorische Aspekte. V Walter Baumgartner (ur.). Ostsee-Barock. Texte und Kultur. Nordische Geschichte (nemščina). 4. Berlin: LIT Verlag. str. 59–84. ISBN 978-3-8258-9987-5.
  • Peter Englund (2003). Den oövervinnerlige: om den svenska stormaktstiden och en man i dess mitt (švedščina). Stockholm: Atlantis förlag. ISBN 9789174867206.
  • Lis Granlund (2004). Queen Hedwig Eleonora of Sweden: Dowager, Builder, and Collector. V Campbell Orr, Clarissa (ur.). Queenship in Europe 1660-1815: The Role of the Consort. Cambridge University Press. str. 56–76. ISBN 0-521-81422-7.
Karel X. Gustav Švedski
Rodbina Palatinat-Zweibrücken
Podveja rodbine Wittelsbach
Rojen: 8. november 1622 Umrl: 13. februar 1660
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Kristina
Kralj Švedske
Vojvoda Bremna in Verdna

1654–1660
Naslednik: 
Karel XI.
Predhodnik: 
Ivan Kazimir
Grof palatin Kleeburga
1652–1654
Naslednik: 
Adolf Ivan I.