Karel Albert I. Sardinski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karel Albert I.
Kralj Sardinije
Mansi - ritratto di Carlo Alberto di Savoia - litografia - ca. 1860.jpg
Vladanje 27. april 183123. marec 1849
Popolno ime Carlo Alberto Amedeo di Savoia
Rojstvo 2. oktober 1798(1798-10-02)
Torino, Piemont
Smrt 28. julij 1849 (50 let)
Porto, Portugalska
Pokop Bazilika Superga, Torino
Predhodnik Karel Feliks
Naslednik Viktor Emanuel
Soprog(a) od Marija Tereza Avstrijska
Otroci Viktor Emanuel II. Italijanaski
Ferdinand
Vladarska hiša Savojci
Oče Karel Emanuel
Mati Marija Kristina Saksonska

Karel Albert I. Sardinski, sardinsko-pietmonski kralj, * 2. oktober 1798, Torino, Kraljevina Sardinija, † 23. marec 1849, Porto, Portugalska.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Karel Albert se je rodil v 2. oktobra 1798 v Torinu. Njegov oče je bil član dinastije Savojcev. Ker nobeden od 3 sinov sardinskega kralja Viktorja Amadeja III. ni imel sinov so Karla Alberta smatrali kot najverjetnejšega naslednika prestola.

Sprva se je šolal se je v liberalni in frankofilski atmosferi Ženeve, nato pa v Parizu v času Prvega francoskega cesarstva. Napoleon ga je 1814 imenoval za poročnika dragoncev. Po Napoleonovem padcu se je se vrnil v Torino. Leta 1817 se je poročil z toskansko princeso Marijo Terezijo in začel kazati zanimanje za liberalne ideje. Zaradi odsotnosti kralja Karla Feliksa je bil 1821 imenovan za regenta. Takrat je odobril ustavo, ki pa je kralj kasneje ni odobril. Kralj ga raje je poslal v Španijo, kjer se je pridružil francoski vojski, ki je posredovala v Španiji, da bi zatrla liberalno revolucijo in obnovila oblast španskega kralja Ferdinanda VI. Revolucija je bila 1823 zatrta in Ferdinand je obnovil absolutno oblast.

Leta 1831 je postal sardinski kralj. Čeprav je bil italijanski patriot, ki je nasprotoval avstrijski nadvladi v severni Italiji, je krvavo zadušil vstajo, ki jo sprožil Giuseppe Mazzini. Začel je z nizom reform, s katerimi je ukinil carine znotraj svoje kraljevine. Spodbujal je tudi razvoj umetnosti in znanosti.

V revolucionarnem letu 1848 je pod pritiskom liberalcev in strahu pred revolucijo je objavil ustavo, ki se je zgledovala po belgijski in francoski. Po uporu v Milanu je napovedal vojno Avstrijskemu cesarstvu in s tem začel prvo vojno za italijansko neodvisnost. Po nekaj začetnih zmagah je izgubil podporo papeža in ostalih italijanskih vladarjev.

Po porazu v bitki pri Custozzi 24. julija 1848 je prisiljen skleniti premirje. Pod pritiskom republikancev je prekinil premirje in 12. marca 1849 ponovno napovedal vojno Avstrijskemu cesarstvu. Že 23. marca pa je bila sardinska vojska hudo poražena v bitki pri Novari in prisiljena v umik. Tedaj je odstopil v korist svojega sina Viktorja Emanuela. Sam pa je odšel v izgnanstvo na Portugalsko, kjer 28. julija 1849 tudi umrl.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]