Kapela Medičejcev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kupola Cappella dei Principi dominira nad kompleksom svetega Lovrenca.

Kapela Medičejcev (italijansko Cappelle medicee) sta dve zgradbi v baziliki svetega Lovrenca v Firencah v Italiji iz 16. in 17. stoletja, zgrajeni kot razširitev Brunelleschijeve cerkve iz 15. stoletja z namenom slaviti družino Medici, pokroviteljev cerkve in velikih knezov iz Toskane. Sagreţijo Nuovo (Nova zakristija) je zasnoval Michelangelo. Večja Cappella dei Principi (Kapela knezov), čeprav predlagana v 16. stoletju, se ni začela graditi do začetka 17. stoletja, njena zasnova pa je sodelovanje med družino in arhitekti.

Sagrestia Nuova[uredi | uredi kodo]

Sagresijo Nuovo[1] sta namenila kardinal Giulio de 'Medici in njegov bratranec papež Leon X. kot mavzolej ali pogrebno kapelo za člane družine Medičejcev. V ravnotežju z Brunelleschijevo zakristijo, Sagrestia Vecchia – Staro zakristijo, ki je med levim transeptom svetega Lovrenca, z njo zavestno tekmuje in deli obliko kubičnega prostora obkroženega s kupolo, sivim pietre serena in pobeljenimi stenami. To je bil prvi Michelangelov esej arhitekture (1519-24) [2], ki je prav tako zasnoval spomenike, ki so bili posvečeni nekaterim članom družine Medici, s kiparskimi figurami štirih časov dneva[3]] na arhitravih, ki so vplivale na kiparske figure mnogih generacij, ki so prihajale. Sagrestia Nuova ima diskreten vhod v kotu bazilikenega desnega transepta, ki je zdaj zaprt. [4]

Čeprav so ga obokali leta 1524, ambiciozni projekti kiparstva in posredovanje dogodkov, kot je začasno izgnanstvo Medičejcev (1527), smrt Giulija, zdaj papeža Klemena VII. in dokončnega odhoda Michelangela v Rim 1534, je pomenil, da dela nikoli ni končal. Čeprav je bila večina kipov sklesana do odhoda Michelangela, niso bili postavljeni na mesto ampak kar nekje v kapeli, jih je kasneje leta 1545 postavil Niccolò Tribolo[5]. Po naročilu Cosima I. sta Giorgio Vasari in Bartolomeo Ammannati delo končala do leta 1555. [6]

Načrtovane so bile štiri grobnice, vendar pa se nikoli ni začela tista za Lorenza Veličastnega in njegovega brata Giuliana (skromno pokopana pod oltarjem na vhodni steni). Rezultat je, da sta dve veličastni obstoječi grobnici namenjeni nepomembnima Medičejcema: Lorenzu di Pieru, vojvodi Urbina in Giulianu di Lorenzu, vojvodi Nemoursa. Na nedokončanem zidu sta Michelangelova Marija in otrok, ki jo obkrožata svetnika Kozma in Damjan[7], zavetnika Medičejcev, ki sta ju izdelala Giovanni Angelo Montorsoli in Raffaello da Montelupo, po Michelangelovih modelih, postavljena čez navaden pravokotni grob.

V izjavi v Michelangelovem biografiji, ki jo je leta 1553 izdal njegov učenec Ascanio Condivi in v veliki meri temelji na lastnih Michelangelovih spominih, Condivi opisuje naslednje: »Kipi so štirje po številu, ki so postavljeni v zakristijo ... postavljeni so sarkofagi pred stranskimi stenami in na pokrovih vsakega od njih sta dve veliki figuri, večja od naravne velikosti človeka, moški in ženska: označujeta Dan in Noč v povezavi z Časom, ki požira vse stvari ... In, da bi označil Čas, je načrtoval, da naredi miško, ker je na delu pustil malo marmorja (ki ga [načrt] pozneje ni izvedel, ker so ga preprečile okoliščine), ker ta mala žival neprestano grize in porabi enako kot čas, ki požira vse«. ”.[8][9] Skrivni koridor z risbami na stenah, ki jih je Michelangelo odkril pod Novo zakristijo, je iz leta 1976. [10][11]

Cappella dei Principi[uredi | uredi kodo]

Slika notranjosti Cappella dei Principi, 19. stoletje

Osmerokotna Cappella dei Principi, ki jo krasi kupola 59 m visoko, je značilnost svetega Lovrenca, če gledate z oddaljenosti. Je na isti osi kot ladja in kor, na kateri zagotavlja ekvivalent kapelice. Njen vhod je od zunaj [12] na Piazzi Madonna degli Aldobrandini in skozi nizko obokano kripto, ki jo je načrtoval Bernardo Buontalenti, preden so bili izdelani načrti za zgornjo kapelo.

Ferdinando I. de' Medici je uveljavil bogato Cappella dei Principi, idejo, ki jo je oblikoval Cosimo I. Zasnoval jo je Matteo Nigetti, ki je sledil nekaterim skicam na neformalnem tekmovanju leta 1602, ki ga je izvedel Don Giovanni de 'Medici, naravni sin Cosima I., velikega vojvode Toskane, ki so jih spremenili pri izvedbi. [13] Pravi izraz dvorne umetnosti je bil rezultat sodelovanja med oblikovalci in pokrovitelji.

Za uresničitev njene presenetljive obloge, izdelane z obarvanimi marmorji in poldragim kamenjem, je bila ustanovljena delavnica velikega vojvodstva, Opificio delle Pietre Dure. Umetnost commessi (florentinski mozaik), kot je bila imenovana v Firencah, je sestavila žagane delce vzorčastih kamnov, da bi oblikovali zasnovo obloge, ki v celoti pokriva stene. Rezultat so obiskovalci 18. in 19. stoletja zavrnili, vendar je bil priznan kot primer okusa svojega časa. Šest velikih sarkofagov je praznih; ostanki Medičejcev so v kripti spodaj. V šestnajstih predelih so grbi toskanskih mest pod kontrolo Medičejcev. V nišah, ki naj bi imele njihove portretne skulpture, sta dva (Ferdinando I. in Cosimo II.), delo Pietra Tacca (1626-42).

Lanterna[uredi | uredi kodo]

Lanterna na vrhu kapele Medičejcev je izdelana iz marmorja in ima »... nenavaden polieder, nameščen na vrhu stožčaste strehe« [14]. Krogla, ki je na vrhu lanterne ima dvainsedemdeset facet in je premera približno 60 cm. Vladarsko jabolko in križ, ki je na njegovem vrhu, sta tradicionalna simbola rimske in krščanske moči ter opozarjata na podobna jabolka na osrednjih cerkvenih kupolah, kot sta Firenška stolnica in bazilika svetega Petra. Toda ker je na zasebnem mavzoleju, družina Medici kaže lastno moč z vladarskim jabolkom in križem, lovorovimi venci in levjimi glavami, ki so vsi simboli statusa in moči.

Lanterna, ki drži kroglo, pomaga poudariti višino in velikost kapele, ker je precej majhna. Lanterna je nekoliko manj kot sedem metrov visoka in »... enaka višini kupole, na kateri stoji«. Metaforično izraža teme smrti in vstajenja, je luč, kamor bi lahko duša pobegnila in odšla iz »smrti v posmrtno življenje«.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Charles de Tolnay, Michelangelo, vol. III "The Medici Chapel" (Princeton, 1948); James S. Ackerman, The Architecture of Michelangelo
  2. William E. Wallas, Michelangelo at San Lorenzo. The Genius as Enterpreneur, Cambridge University Press, 1995, p.
  3. Michelangelo left no note of his "allegories" as he called them; the identification as Night and Day, Dawn and Dusk was first offered by Benedetto Varchi, 1549
  4. Modern entrance, which requires a ticket, is through the Cappella dei Principi.
  5. Avery, Charles (1970). Florentine Renaissance Sculpture. John Murray Publishing. str. 190. 
  6. Antonio Paolucci. The Museum of the Medici Chapels and the Church of San Lorenzo. Sillabe Publishing 1999.
  7. The doctor-saints (medici) hold their doctor's boxes of salves and nostrums.
  8. Panofsky, Erwin. (1964). "The Mouse That Michelangelo Failed to Carve" (PDF) (Essays In Memory of Karl Lehmann izd.). N.Y.: Institute of Fine Arts, New York University: 242—255. 
  9. Barenboim P. D. / Peter Barenboim. (2017). "The Mouse that Michelangelo Did Carve in the Medici Chapel: An Oriental Comment to the Famous Article of Erwin Panofsky". 
  10. Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  11. Peter Barenboim, "Michelangelo Drawings – Key to the Medici Chapel Interpretation", Moscow, Letny Sad, 2006, ISBN 5-98856-016-4
  12. A sequence of small spaces leads from the Sagrestia Nuova also.
  13. Touring Club Italiano, Firenze e dintorni (Milan, 1964) p. 285f.
  14. Wallace, William (1989). "The Lantern of Michelangelo's Medici Chapel". Mitteilungen des Kunsthistorischen Institutes in Florenz. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Edith Balas, "Michelangelo's Medici Chapel: A New Interpretation", Philadelphia, 1995
  • Peter Barenboim, "Michelangelo Drawings: Key to the Medici Chapel Interpretation", Moscow, Letny Sad, 2006, ISBN 5-98856-016-4
  • Peter Barenboim, Alexander Zakharov, "Mouse of Medici and Michelangelo: Medici Chapel / Il topo dei Medici e Michelangelo: Cappelle Medicee", Mosca, Letni Sad, 2006. ISBN 5-98856-012-1
  • Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of the Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  • Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo in the Medici Chapel: Genius in details (English, Russian). Moscow, Looom, 2011, ISBN 978-5-9903067-1-4
  • James Beck, Antonio Paolucci, Bruno Santi, "Michelangelo. The Medici Chapel", Thames and Hudson, New York, 1994, ISBN 0-500-23690-9
  • Panofsky, Erwin. (1964). "The Mouse That Michelangelo Failed to Carve" (PDF) (Essays In Memory of Karl Lehmann ed.). N.Y.: Institute of Fine Arts, New York University: 242—255.
  • Barenboim P. D. / Peter Barenboim. (2017). "The Mouse that Michelangelo Did Carve in the Medici Chapel: An Oriental Comment to the Famous Article of Erwin Panofsky".

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]