Kampidanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kampidanska sardinščina
Sardu Campidanesu
Campidanesu
Materni jezikZastava Italije Italija
PodročjeSardinija
• sardinska metropola Cagliari
• centralni-južni del province Oristano,
• provinca Južna Sardinija
• južni del province Nuoro
Št. maternih
govorcev
500.000 (2007)
indoevropski
Jezikovne oznake
ISO 639-1sc
ISO 639-2srd
ISO 639-3sro
kampidanska sardinščina
Glottologcamp1261 
kampidanska sardinščina
ELPCampidanese Sardinian
Linguasphere51-AAA-sa
{{{mapalt}}}
Jeziki in narečja Sardinija
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Kampidanska sardinščina[1][2] (sardinsko Sardu Campidanesu, italijansko Sardo Campidanese) je ena od dveh standardnih pisnih sardinščin. Pogosto se obravnava kot najbolj konzervativen romanski jezik. Ortografija kampidanščine temelji na govornih narečjih centralne južne Sardinije in ima nekaj značilnosti, ki jih nima, ali pa jih ima v manjši meri, nobeno sardinsko narečje, povezano z logudorščino, drugo standardno pisno sardinščino.

Ime je dobila pokrajini Campidano (sardinsko Campidànu), približno 100 km dolgi rodovitni ravnini v jugozahodni Sardiniji med Cagliarijem in Oristanom. Kampidansko narečje se govori po celi provinci Cagliari in ne samo v provinci Medio Campidano, in v delu province Nuoro, predvsem okoli Oligastre. Na mejnih območjih se kampidanščina prekriva z logudorskim narečjem.

Govorci logudorske sardinščine v centralnem do južnem delu Sardinije razumejo tudi kampidanščino,[3] prebivalci skrajno severnega dela Sardinije pa ne. V tem delu otoka se govorijo korziško-sardinska narečja. Italijanski govorci kampidanščine ne razumejo, tako kot nobenega drugega sardinskega jezika.[4] Sardinščina je samostojna jezikovna skupina in ne italijansko narečje,[5] ker so med njima velike morfološke, sintaktične in slovnične razlike.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Campidanese Sardinian at Ethnologue. 18. izdaja. 2015.
  2. Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, uredniki (2017). Campidanese Sardinian. Glottolog 3.0. Jena, Germany: Max Planck Institute for the Science of Human History.
  3. Maria Del Mar Vanrell, Francesco Ballone, Carlo Schirru, Pilar Prieto. Sardinian intonational phonology: Logudorese and Campidanese varieties.
  4. Rebecca Posner, Marius Sala. Sardinian Language. Encyclopedia Britannica.
  5. De Mauro, Tullio (1979). L'Italia delle Italie. Nuova Guaraldi Editrice, Firence, str. 89.