Jure Piškur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jure Piškur
Portret
Rojstvo1960
Celje
Smrt18. maj 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Lund
Področjamolekularna genetika, biotehnologija
Ustanove
Alma mater

Jure (Jurij) Piškur, slovenski molekularni genetik, * 1960, Celje, † 18. maj 2014, Lund, Švedska.

Študiral je biologijo na Oddelku za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, po diplomi leta 1985 pa se je preselil v Avstralijo in vpisal doktorski študij na Avstralski narodni univerzi. Doktoriral je na temo genetike in molekularne biologije mitohondrijev kvasovk.

Po vrnitvi v Evropo leta 1988 se je zaposlil v laboratorijih pivovarne Carlsberg na Danskem, v tem obdobju je raziskoval tudi na Univerzi v Københavnu, kjer je leta 1991 postal docent, in Tehniški univerzi Danske. V tem obdobju je sodeloval v procesu osamosvajanja Slovenije kot zunanji svetovalec in predstavnik Ministrstva za zunanje zadeve na Danskem. Leta 2004 se je nato preselil na Švedsko, kjer je postal profesor na Univerzi v Lundu. Njegovo glavno raziskovalno področje je bila raznolikost presnove nukleotidov (kartiral je presnovne poti pri raznovrstnih organizmih), pa tudi biologija kvasovk, kjer ga je zanimal potencial alternativnih vrst kvasovk v biotehnologiji. Poleg kvasovk se je na Danskem priučil tudi dela z drugim glavnim modelnim organizmom, vinsko mušico Drosophila melanogaster.

Z izolacijo več nevirusnih deoksiribonukleozid kinaz je postavil temelje za razvozlavanje zgradbe in študijo aktivnosti teh encimov ter njihove uporabe pri terapiji raka. Pri kvasovkah je odkril nov encim v biosintezi pirimidinov, ki omogoča pivskim kvasovkam razmnoževanje v anaerobnih pogojih in ga je vrsta pridobila v evolucijski zgodovini s horizontalnim prenosom genov. Odkril je tudi več novih encimov, udeleženih v razgradnji pirimidinskih prekurzorjev.

Na Univerzi v Lundu je vodil mednarodno raziskovalno skupino, bil pa je tudi vodja velikega evropskega konzorcija Cornucopia z enajstimi partnerskimi organizacijami. Za izkoriščanje praktičnega potenciala njegovih odkritij je soustanovil tri biotehnološka podjetja in bil avtor več kot deset patentov. Kot predavatelj in raziskovalec je sodeloval tudi z Univerzo v Novi Gorici. Z ženo Judito Gartner je imel dva sina. Konec leta 2013 se je odzval povabilu k ustanovitvi novega laboratorija na Univerzi v Københavnu, vendar mu je načrte prekrižala bolezen. Februarja 2014 so mu diagnosticirali raka v naprednem stadiju, za katerim je dva meseca kasneje umrl na svojem domu v Lundu.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Leta 2005 je bil izvoljen za člana Kraljevega fiziografskega društva v Lundu (Kungliga Fysiografiska Sällskapet), ene od švedskih kraljevih akademij.

Nacionalni inštitut za biologijo, s katerim je raziskovalno sodeloval, mu je leta 2011 podelil nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju aktivnosti inštituta.[1] Za zasluge pri vzdrževanju stikov z raziskovalno skupnostjo v Sloveniji je leta 2012 prejel priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Nagrada Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju raziskovalne dejavnosti NIB, 2011". Nacionalni inštitut za biologijo. 2011-11-26. Pridobljeno dne 2020-10-10.
  2. Poročilo Odbora Republike Slovenije za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije in Puhovo priznanje. Pridobljeno 28. 10. 2013

Viri[uredi | uredi kodo]