Jure Piškur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jure Piškur
Portret
Rojstvo1960
Celje
Smrt18. maj 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Lund
Področjamolekularna genetika, biotehnologija
Ustanove
Alma mater

Jure (Jurij) Piškur, slovenski molekularni genetik, * 1960, Celje, † 18. maj 2014, Lund, Švedska.

Študiral je biologijo na Oddelku za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, po diplomi leta 1985 pa se je preselil v Avstralijo in vpisal doktorski študij na Avstralski narodni univerzi. Doktoriral je na temo genetike in molekularne biologije mitohondrijev kvasovk.

Po vrnitvi v Evropo leta 1988 se je zaposlil v laboratorijih pivovarne Carlsberg na Danskem, v tem obdobju je raziskoval tudi na Univerzi v Københavnu, kjer je leta 1991 postal docent, in Tehniški univerzi Danske. V tem obdobju je sodeloval v procesu osamosvajanja Slovenije kot zunanji svetovalec in predstavnik Ministrstva za zunanje zadeve na Danskem. Leta 2004 se je nato preselil na Švedsko, kjer je postal profesor na Univerzi v Lundu. Njegovo glavno raziskovalno področje je bila raznolikost presnove nukleotidov (kartiral je presnovne poti pri raznovrstnih organizmih), pa tudi biologija kvasovk, kjer ga je zanimal potencial alternativnih vrst kvasovk v biotehnologiji. Poleg kvasovk se je na Danskem priučil tudi dela z drugim glavnim modelnim organizmom, vinsko mušico Drosophila melanogaster.

Z izolacijo več nevirusnih deoksiribonukleozid kinaz je postavil temelje za razvozlavanje zgradbe in študijo aktivnosti teh encimov ter njihove uporabe pri terapiji raka. Pri kvasovkah je odkril nov encim v biosintezi pirimidinov, ki omogoča pivskim kvasovkam razmnoževanje v anaerobnih pogojih in ga je vrsta pridobila v evolucijski zgodovini s horizontalnim prenosom genov. Odkril je tudi več novih encimov, udeleženih v razgradnji pirimidinskih prekurzorjev.

Na Univerzi v Lundu je vodil mednarodno raziskovalno skupino, bil pa je tudi vodja velikega evropskega konzorcija Cornucopia z enajstimi partnerskimi organizacijami. Za izkoriščanje praktičnega potenciala njegovih odkritij je soustanovil tri biotehnološka podjetja in bil avtor več kot deset patentov. Kot predavatelj in raziskovalec je sodeloval tudi z Univerzo v Novi Gorici. Z ženo Judito Gartner je imel dva sina. Konec leta 2013 se je odzval povabilu k ustanovitvi novega laboratorija na Univerzi v Københavnu, vendar mu je načrte prekrižala bolezen. Februarja 2014 so mu diagnosticirali raka v naprednem stadiju, za katerim je dva meseca kasneje umrl na svojem domu v Lundu.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Leta 2005 je bil izvoljen za člana Kraljevega fiziografskega društva v Lundu (Kungliga Fysiografiska Sällskapet), ene od švedskih kraljevih akademij.

Nacionalni inštitut za biologijo, s katerim je raziskovalno sodeloval, mu je leta 2011 podelil nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju aktivnosti inštituta.[1] Za zasluge pri vzdrževanju stikov z raziskovalno skupnostjo v Sloveniji je leta 2012 prejel priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Nagrada Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju raziskovalne dejavnosti NIB, 2011«. Nacionalni inštitut za biologijo. 26. november 2011. Pridobljeno 10. oktobra 2020.
  2. »Poročilo Odbora Republike Slovenije za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije in Puhovo priznanje. Pridobljeno 28. 10. 2013«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2019. Pridobljeno 10. oktobra 2020.

Viri[uredi | uredi kodo]