Pojdi na vsebino

Južna Koreja

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Južni Korejci)
Republika Koreja
대한민국
Grb Južne Koreje
Grb
Himna: 
애국가
Aegukga
"Domoljubna pesem"
Državni pečat
Lega Južne Koreje
Glavno mestoSeul
37°56′N, 126°99′E
Uradni jezikikorejščina (Pyojuneo)[1]
Etnične skupine
Korejci
Vlada
• Predsednik Južne Koreje
Yoon Suk Yeol
• Premier Južne Koreje
Han Duck-soo
• Predsednik državnega zbora Južne Koreje
Kim Jin-pyo
• Predsednik vrhovnega sodišča Južne Koreje
Kim Myeong-soo
• Predsednik ustavnega sodišča Južne Koreje
Yoo Nam-seok
Ustanovitev
• Joseon
2333 pr. n. št. (mitološko)
57 pr. n. št.
668
918
17. julij 1392
12. oktober 1897
22. avgust 1910
1. marec 1919
11. april 1919
2. september 1945
• Ameriška administracija v Južni Koreji
8. september 1945
15. avgust 1948
Površina
• skupaj
100.363 km2
• voda (%)
0,3
Prebivalstvo
• ocena 2023
56.710.000 (28.)
• gostota
507/km2 (28.)
BDP (ocena 2021)
• skupaj (nominal.)
1,720 bilijona USD (12.)
• skupaj (PKM)
2,289 bilijona USD[2][3][4]
• na preb. (nominal.)
33.300 $ (33.)
• na preb. (PKM)
56.710 $ (28.)
HDI (2021)0,925
zelo visok · 19.
Valutajužnokorejski von (₩)
Časovni pasUTC +9
Klicna koda+82

Južna Koreja,[a] uradno Republika Koreja (korejsko 대한민국, hanja 韓民國, Daehan Minguk), je država, ki leži na južni strani Korejskega polotoka v Vzhodni Aziji. Glavno mesto je Seul. Južna Koreja na severu meji na Demokratično Ljudsko republiko Korejo (DLRK).[b]

Južna Koreja je članica številnih mednarodnih organizacij, med drugim OECD in G-20, je pa tudi ustanovna članica APEC in Vzhodnoazijskega Vrha (East Asia Summit).[5] Zaradi visoke gospodarske rasti, razvoja in izvozno usmerjenega gospodarstva predvsem med letoma 1960 in 1990 je pogosto imenovana kot eden od »Azijskih tigrov«. Pogosto ta prehod izražamo z besedno zvezo »Čudež na reki Han«. Trenutno je Koreja še vedno uvrščena visoko na tabeli mednarodne izmenjave, saj je na 11. mestu. Glede na podatke s katerimi razpolagata Svetovna banka in IMF pa je uvrščena glede na kupno moč posameznega prebivalca oziroma BDP na prebivalca na 12. mesto s 31.396 $.[6][7]

Politični sistem je tako kot v večini ostalih državah razdeljen na 3 veje oblasti, to so izvršna, zakonodajna in sodna oblast. Predsednik Južne Koreje ima najvišjo izvršilno oblast, med drugim pa ima pooblastila, da imenuje visoke državne urednike, tudi predsednika vlade. Od leta 1987 ga prebivalci na demokratičnih volitvah volijo za 5 let. Parlament Koreje je enodomen, poslanci pa so izvoljeni za 4 leta v kombinaciji voljenja v posameznih volilnih okrajih in s proporcionalnim sistemom. Sodna oblast je ločena od ostalih dveh, njen najvišji organ pa je Vrhovno sodišče Južne Koreje. Obstaja tudi Ustavno sodišče, katere namen pa je varovanje ustave in skrb za zagotavljanje osnovnih pravic državljanom.

Kot sestavni del demokratičnih volitev, ima tudi Južna Koreja večstrankarski sistem. Največji del političnega prostora predstavljajo desne nacionalistične stranke in leve demokratične stranke.

Korejski polotok je bil naseljen že v zgodnjem paleolitiku. Prvo kraljestvo Gojoseon je omenjeno v kitajskih zapisih in sicer že v 7. stoletju pr. n. št. Sledila je združitev v Tri kraljestva Koreje in kasneje v Združeno Sillo in Balhae v poznem 7. stoletju. Koreji sta vladali tudi dinastija Gorjeo (918–1392) in dinastija Joseon (1392–1897). Nasledilo ju pa ju je Korejsko cesarstvo (1897–1910).

Zatem je sledilo obdobje, ko je Japonska priključila Korejo v Japonsko cesarstvo. Japonska nadoblast se je končala s kapitulacijo Japonske v 2. svetovni vojni po kateri je Koreja končala razdeljena v 2 coni; Sovjetska civilna cona na severu in Ameriška vojaška vlada v Koreji na jugu. Po padcu pogajanj o združitvi Koreje sta nastali dve državi; avgusta 1948 Republika Koreja in naslednji mesec še Demokratična Ljudska republika Koreja.

Leta 1950 je operacija Pokpoong (Korejščina: 폭풍 작전 Pugpong Jagjeon) zanetila Korejsko vojno. V njej so sodelovali Združene Države Amerike in Združeni narodi, obe sta podpirali Republiko Korejo. Medtem pa je sever podpirala Sovjetska zveza, vključno z intervencijo Kitajske. Leta 1953 se je vojna končala, državi pa sta podpisali Korejski dogovor o premirju. V Južni Koreji je nato sledilo obdobje visokega gospodarskega razvoja, uvedba planskega gospodarstva, visoke industrializacije in uvedbo izvozno usmerjene industrializacije.[8] Danes je Južna Koreja visoko razvita država z dolgo življenjsko dobo prebivalstva, najhitrejšim internetom na svetu in uspešnim trženjem v svetu s popularno kulturo znano kot K-pop ali Korejski pop.[9][10][11]

Etimologija oziroma izvor imena

[uredi | uredi kodo]

Republika Koreja trdi, da je edini sistem na Korejskem polotoku, ki je upravičen do uporabe imena Koreja, ki izhaja iz imena za Tri kraljestva Koreje. Medtem pa je z imenom Demokratična Ljudska republika Koreja mišljena Severna Koreja. Obe državi pa trdita, da sta edini zakoniti sistem na Korejskem polotoku.[12]

Ime Koreja je izpeljanka iz imena Gorjeo. To je bilo prvotno uporabljeno s strani antičnega kraljestva Kogurjo, ki so jo za čas 5. stoletja šteli kot velesilo Vzhodne Azije.[13][14] Kraljestvo Korjo iz 10. stoletja je nasledilo Kogurjo[15] in tako podedovalo njegovo ime, katerega so arabski in perzijski trgovci izgovarjali kot Koreja.[16] Ime koreja se na portugalskih zemljevidih iz leta 1568, ki jih je sestavil João vaz Dourado, pojavlja kot Conrai.[17] Na zemljevidih Teixeire Albernaza iz leta 1630 pa se že pojavlja kot Koreja (Corea).

Kraljestvo Korjo so zahodne civilizacije spoznale prvič, ko je leta 1511 Alfonso de Albuquerque osvojil Melako in opisal ljudstva, ki so trgovala s tem delom sveta in bila poznana Portugalcem pod imenom Gores.[18] Kljub soobstoju izgovarjav imen Corea in Koreja, nekateri Korejci menijo, da je Japonska v 19. stoletju v času okupacije Koreje namerno poenotila korejsko pisavo, da bi bila na prvem mestu po abecedi pred Korejo.[19]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Geografija Južne Koreje.

Južna Koreja je gorata država na jugu Korejskega polotoka in ima kar nekaj velikih rek kot so na primer: Han, Nakdong-Gang in Geum.[20]

Gorovje na otoku Čedžu

Večje nižine se pojavljajo na zahodu, medtem ko je vzhodni del izjemno razčlenjen, gorat z le nekaj majhnimi nižinami. Na jugu polotoka, nekoliko vzhodno od mesta Busan leži otok Cušima, med kopnim in otokom pa izjemno pomemben Korejski preliv, tudi Cušimski preliv. Najvišja gora na otoku Čedžu se imenuje Hallasan. Večina površja sicer izhaja iz predkambrija, ampak v Južni Koreji lahko najdemo tudi vulkanske otoke kot sta otok Čedžu in otok Ulleung.[21][22]

Topografija

[uredi | uredi kodo]

Polovica Korejskega polotoka je sestavljenega iz metamorfnih kamnin iz predkambrija. Razširjene so v več masivih, najpomembnejši so: Hambuk, Gyeonggi in Sobaek. Razvijati so se začeli pred več kot 600 milijoni let in kažejo, da je Korejski polotok, čeprav bi bil takrat videti povsem drugače, obstajal že v obdobju paleozoika in pred njim. Kotlino med masivoma Hambuk in Pjongbuk je v paleozoiku prekrilo morje, ki je za sabo pustilo plast sedimentnih kamnin. Razvilo se je precej sedimentnih bazenov najpomembnejši v provinci Pjongan kjer so najpomembnejši rudniki premoga.

Gorovje Tebek, ki se razprostira na vzhodnem delu polotoka, tvori padavinsko ločnico v državi. Iz gorovja se odcepi še več manjših gorskih verig v smeri severovzhod - jugozahod.

Topografska karta Južne Koreje

Nižine se predvsem pojavljajo tam kjer tečejo velike že prej omenjene reke, specifično v njihovih spodnjih tokovih. To je prostor kjer se organizirajo velika mestna središča in riževa polja. Na zahodu kjer Južna Koreja meji na Rumeno morje se dogaja eno najbolj izrazitih plimovanj na svetu na katerega vpliva tudi razčlenjena obala polotoka. Na merski točki v mestu Incheon blizu Seula je zabeležena kar 9 metrska razlika v času plimovanja morja.[22][23]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Južna Koreja ima relativno hladne in suhe zime, ter vroča in vlažna poletja. Ker je blizu celinski Aziji to zelo vpliva na podnebje na polotoku. Ta lega povzroča vzhodnoazijske monsune (sezonske vetrove). Poletni monsunski sistem v Aziji (korejsko 장마 Čangma) se v Južni Koreji začne v poznem juniju, nato se počasi začne premikati proti severu. Ta dež ali monsun prinese s sabo ogromne količine dežja in močne poplave, ki vodijo v velike naravne katastrofe. Najhladnejši mesec je januar, najtoplejši pa avgust, medtem ko je največ vlage v ozračju že julija. Marca in aprila, ko se uradno že začne pomlad je polotok pod močnim vplivom t.i. azijskega prahu (korejsko 황사 Hwangsa). Ta prah prinese močan veter, ki na poti ustvarja prašne nevihte in nastane v puščavi Gobi na skrajnem zahodu Kitajske, Kazahstana in Mongolije. Gre za izjemno močne prašne nevihte, ki lahko kdaj dosežejo tudi Združene države Amerike.[24]

Politika Južne Koreje

[uredi | uredi kodo]
Yoon Suk-yeol
Predsednik (suspendiran) 		Han Duck-soo
Predsednik vlade (suspendiran)

Trenutni predsednik Južne Koreje je Yoon Suk-yeol, ki je 13. predsednik po vrsti od nastanka Republike Koreje v letu 1948. Prvi, ki je nastopil mandat pa je bil Syngman Rhee. Ustava Južne Koreje je bila prav tako ratificirana in sprejeta v letu 1948, na ta dan se tudi praznuje državni praznik povezan s sprejetjem ustave. Ta ustava vsebuje podobne člene kot vse druge ustave po svetu in se dotika gospodarske politike (kjer določa liberalno demokracijo kot temeljni način upravljanja države in zavezuje starše, da obvezno vpišejo otroke v šole in se zavzemajo za obrambo države in plačevanje davkov.

Predsednik Južne Koreje predstavlja izvršno oblast in mora po ustavi biti izvoljen na neposrednih, tajnih volitvah s strani svobodnega ljudstva. Njegov mandat traja 5 let in ne more biti izvoljen ponovno.

Državni zbor Južne Koreje je enodomni zakonodajni organ, ki ga sestavlja 253 poslancev izvoljenih v volilnih enotah in 47 poslancev izvoljenih po proporcionalnem sistemu.

Stavba državnega zbora Južne Koreje v Seulu

Sodno oblast predstavljajo vrhovno sodišče, pritožbena sodišča, okrožna sodišča, družinska sodišča, upravna sodišča in druga. Vrhovni sodnik je imenovan s strani predsednika in soglasjem Državnega zbora. Njegov mandat traja 6 let.[25][26]

Lokalna uprava in administracija

[uredi | uredi kodo]
De jure province Koreje, kot jih zahteva vlada Južne Koreje

Z zakonom o lokalni upravi je Južna Koreja sprejela celovit sistem delitve na nižjo in višjo raven enot. Višjo raven predstavlja 17 enot (posebno mesto Seul, šest metropol, osem provinc in posebna samoupravna provinca Čedžu). Nižjo raven pa predstavlja 226 enot: 75 mest (korejsko 시 Si), 82 okrajev (korejsko 군 Gun) in 69 okrožij (korejsko 구 Gu).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Neolitik

[uredi | uredi kodo]

Čulmun

[uredi | uredi kodo]

V času neolitika na Korejskem polotoku poznamo dve pomembni kulturi Čulmun in Mumun, ki ju prepoznamo predvsem po keramiki. Kultura Čulmun ali Džulmun traja od okoli leta 8000 pr. n. št. do leta 1500 pr. n. št. Veliko najdišč priča o tem, da je bila to ena izmed prvih regij vključno z Kitajsko in Japonsko kjer so izdelovali keramično posodo in med prvimi kultivirali proso.[27] Kultura je bila razširjena predvsem na jugu polotoka, medtem ko je na sever segala le v nekaterih pasovih. Najpomembnejše za prehranjevanje je bil lov in nabiralništvo, medtem ko je zaradi dolge obale na življenje odločno vplival ribolov. To relativno dolgo obdobje je izpodrinila nova kultura Mumun, ki je v marsičem drugačna od kulture Čulmun (gojenje prosa in kompleksnejša keramika).[28]

Mumun

[uredi | uredi kodo]
Tipična keramika za kulturo Mumun iz 8. stoletja pr. n. št. najdena na najdišču Depjong. Premer: ok. 60-70 cm.

Obdobje Mumun delno sovpada z obdobjem Jajoi na Japonskem. Verjame se, da so bili ljudje, ki so prišli na Japonsko dejansko iz juga Korejskega polotoka. Pri obeh kulturah lahko govorimo o pojavu drugačnih tehnikah gojenja riža (tj. mokra riževa polja) in o kompleksnejši keramiki. Daleč največ dolmenov je bilo najdenih v Koreji kjer je bil to nov način pokopa elit. Sedež poglavarja kulture naj bi bil na pomembnem najdišču Songuk-ri. Domneva se, da se je povečalo vojskovanje v poznem obdobju kulture Mumun, ko so v naselbinah vidna močna obzidja.[29]

Antična Koreja

[uredi | uredi kodo]

Dinastija Gojoson

[uredi | uredi kodo]
Dangun, slavni ustanovitelj dinastije Gojoson
Zemljevid dinastije Gojoson v letu 108 pr. n. št.

Glede na korejsko mitologijo o ustanovitvi se zgodovina Koreje začne z ustanovitvijo Čosona (znanega tudi kot Gojoson ali Stari Čoson, da se loči od dinastije iz 14. stoletja) leta 2333 pr. n. št. s strani legendarnega Danguna.[30]

Dinastija Gojoson (korejsko 고조선 Gojoson) je bila prva korejska dinastija nastala v letu 2332 pr. n. št. To je bilo 25. leto vladavine cesarja Jao na Kitajskem. Ustanovitelj dinastije Vhanung se je z 3000 duhovnimi spremljevalci spustil na goro Tabak (Mjohjangsan) kjer se je pod drevesom paktal razglasil za kralja vesolja. Na gori Tebek je zgradil mesto in ljudi naučil kmetovanja in življenja v sožitju z drug drugim. Ob iskanju reinkarnacije je našel naslednjo pot. Ob zgodnjem mraku sta se na gori dobila tiger in medved. Vhanung jima je o vprašanju kako postaneta človeka dejal: »pojdita v jamo in se izogibajta svetlobe skupaj tri tedne. Pred tem je vsakem od njiju dal 20 česnov in eno artemzijo. Tiger, ki zaradi svoje narave divjosti jame ni prenesel, je iz jame prišel kaj kmalu. Medved, ki je s svojo potrpežljivostjo počakal v jami tri tedne pa je prišel iz jame kot popolna ženska. Prva želja ženske je bilo materinstvo. Ob sedenju ob potoku je zajokala in kralj Vhanung jo je obkrožil in že je v rokah držala otroka. To je bil Dangun. Z ustanovitvijo mesta Pjongjang je Dangun dobil prestolnico in vladal državi vse do prihoda kralja Kija (1122 pr. n. št.). V sami legendi je veliko povezav s Kitajsko, saj se med drugim omenjajo cesar Jao in cesar Ju. Oba sta Kitajska legendarna cesarja. Cesar Ju je ukrotil vodovja in nato sklical svoje vazalne kralje, med drugim je Dangun poslal svojega sina kot odposlanca. Iz obdobja dinastije Dangun ni ostalo veliko kulturne dediščine. Najbolj pomembna in znana kulturna dediščina je Dangunov oltar ali oltar Čamsung (mesto, ki je 80 kilometrov iz Seula in se ponaša tudi z gradom Samnang, ki naj bi ga zgradili sinovi kralja Danguna.[31]

Obdobje Kija

[uredi | uredi kodo]
Kija

Kralj Kija (korejsko 기자 Gija; hanja 箕子, Jizi ali Qizi) je bil kitajskega porekla, sin sina kitajskega kralja Vuji-ja dinastije Šang. V Korejo je prišel s kitajskimi begunci, ki so s sabo prinesli in Korejcem predstavili riž in ječmen. Kija je v Korejo prinesel zakonik, ki je veleval usmrtitev morilcev. Prinesel je tudi pisavo, ter za Korejo značilen klobuk kat, ki ima širok rob in raven vrh.[32]

Kija se je naselil v že ustanovljeni prestolnici Pjongjang. Koreja je bila pod njegovim vodstvom samostojna. Razmeroma homogenizirano kraljestvo je kot že omenjeno imelo razvit jezik in komunikacijo med njenimi deli in razmeroma vidne meje njegovega kraljestva. Ob prihodu je s kraljem Kijo prišlo 5000 ljudi, ki so učili Korejce več kot 1000 različnih spretnosti (gojenje svile in tkanje). Kija je prav tako iz različnih okrožij vpoklical veliko moških, ki jih je izobrazil za delo v javnih uradnih službah. Naučil se je govoriti korejščine in ustvaril pisavo s katero so se Korejci učili znanosti, ki jih je pripeljal s seboj.

Vsaka ara zemlje je bila spremenjena v kvadrat in ta kvadrat v še 9 enakih delov. Vsak, ki je skrbel za osem delov je moral še za blagor vlade skrbeti za 9., centralnega.[c]

Obdobje Viman

[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev dinastije Han na Kitajskem je povzročilo številne pretrese in v Gojoson pripeljalo veliko beguncev, tudi kralja Vimana. Kralj Jun, ki je takrat vladal je Vimanu dovolil postati vojaški poveljnik v dinastiji Gojoson. Utrditi je moral severozahodno mejo države. Namesto, da bi ubogal kralja, je izvedel državni udar in se postavil za kralja Gojoson. V času vladanja je osvojil vsa ljudstva, ki naj bi jih premagal ob prej omenjenem utrjevanju. Kralj Ugu, pravnuk Kralja Vimana ni poznal pradedove taktike, zaradi česar je pretrgal vse vezi z dvorom dinastije Han. Kitajski cesar se s tem ni mogel sprijazniti, zato je poslal odposlance z odpravo. Kralj Ugu še vedno ni poslušal nasvetov za ponovno vzpostavitev odnosov s Kitajsko. Ob ponovni vrnitvi poveljnika oziroma odprave, ko ni prinesel darila kralju je bil poveljnik ubit. V jeseni leta 107 pr. n. št. sta dva Kitajska poveljnika začela odpravo zavzetja Koreje. Ugu je bil pripravljen a se je vojna nadaljevala v visoka gorovja Koreje. Kralj je bil prestrašen in je odnehal z vojno, saj je vedel, da bo še bolj razjezil cesarski dvor. Za kazen je moral priznati vse svoje grehe in poslati svojega sina na Kitajsko in 5000 konj. Kitajska poveljnika sta med temi dogodki zbirala močno vojsko. Ko sta prišla v glavno mesto - Pjongjang nista doživela nobenega odpora in pričela z obleganjem. Korejski kralj je sicer poslal odposlanca a je ta bil ubit na Kitajskem.

Komende dinastije Han v Koreji in propad dinastije Gojoson

[uredi | uredi kodo]
Štiri komende dinastije Han v Koreji

Po bojih, ki jih je cesar Vu pričel proti dinastiji Gojoson in kralju Vimanu, se je ozemlje prejšnje države Gojoson razdelilo med več poveljnikov, ki so dobili v oblast komende. V nekaj desetletjih so tri komende padle in se umaknile proti zahodu. Osrednja komenda, Lelang pa je ostala v Koreji. V Lelangu so živeli kitajski kolonizatorji in uradniki. Mesto je bilo urejeno po vzoru kitajskih. Že prej znana dinastija Jin je nasdzorovala komendo Lelang, ki pa je bila leta 313 zavzeta s strani nove dinastije Gogurjo.[33]

Ustanovitev treh Kraljestev (Silla, Gogurjo, Pekče (Baekje))

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Korejskega polotoka ob največji ekspanziji države Gogurjo v letu 476

Še v času Gojosona so se na tem področju razvile plemenske zveze, ki so se raztezale vse od porečja reke Sungari (hanja 松花江, Songhua Jiang) na Korejski polotok in tvorile lige in plemenske federacije. Iz teh zvez so nastale države Gogurjo, Pekče in Silla. Glede na legende naj bi leta 37 pr. n. št. Čumo ustanovil Gogurjo, 18 pr. n. št. Onjo ustanovil Pekče in 57 pr. n. št. Pak Hjokgose ustanovil Sillo.[34]

Gogurjo je bilo prvo kraljestvo, ki se je kot samostojna država utrdilo in ob koncu 1. stoletja začelo širiti svoje ozemlje. Kralj Mičeon, vodilna oseba v kraljestvu je do 4. stoletja že izgnal komende dinastije Han. Leta 372 je Gogurjo pod kraljem Sosurimom sprejel budizem in vzpostavil konfucijansko šolo Tehak (korejsko 국학 Gukhak, Hanja:國學 Guoxue), nato je Gvangeto Veliki, sin kralja Sosurima pregnal Kitane iz južne Mandžurije in tako razširil svojo državo in pomagal zaščitit kraljestvo Silla pred napadalci Vako.[35] Wako so bili tako japonski kot tudi kitajski, korejski in portugalski pirati, ki so preplavili morja Vzhodne Azije vse od Koreje do Indonezije.[36]

Gaja je bila središče železnodobne kulture. Na sliki so grobnice iz področja konfederacije Gaja. Slednji pokop je najbolj značilen za kraljestvo Silla, zato najdbe kažejo, da sta kraljestvi imeli aktivno izmenjavo.[37]
Pozlačena krona konfederacije Gaja

Kot že omenjeno je Pekče leta 18 pr. n. št. ustanovil Onjo, v kraljestvu so skupaj živeli prebivalci iz Bujeo in Gogurjo in živeli ob reki Hangang. Pekče je do srede 3. stoletja prevzel popoln nadzor nad območji ob reki Hangang in vzpostavil napreden sistem s prilagoditvami na kitajsko kulturo. Do srede 4. stoletja je kralj Geunčogo zasedel Mahan (skrajni jugozahodni del Korejskega polotoka), medtem se je na severu spopadal z kraljestvom Gogurjo, da bi prevzel nadzor nad današnjo provinco Hvanghe-do (danes skrajni jugozahodni del Severne Koreje). Obenem so Pekče nadzorovale tudi kraljestvo Gaja na jugu.

Medtem je Silla izvirala iz Saroguk, kjer je bila ena izmed manjših držav konfederacije Jinhan (skrajni jugovzhodni del Korejskega polotoka). Prestol v tem kraljestvu so zavzemali ljudje s priimki Park, Seok in Kim. V zgodovini je kraljestvo večinoma zavzemalo prostor vzhodno od reke Nakdongang, torej vse kar je danes vzhodneje od mesta Busan. Kot že omenjeno je v 4. stoletju država bila pod vpadi napadalcev oziroma piratov Vako, zato je pod kraljem Naemulom dovolila vojakom iz Gogurjo nastanitev na njihovem ozemlju. S temi stiki je preko Gogurjo prevzela kitajsko kulturo. Ob spodnjem toku reke Nakdongang kjer je nastala konfederacija Gaja je imela v tistem času vodilno vlogo, saj je razvila železnodobno kulturo, zgodaj začela gojiti riž in dejavno trgovati s kraljestvom Va na Japonskem kot tudi eno izmed komend dinastije Han - Lelangom.[38]

Združitev treh kraljestev pod kraljestvom Silla

[uredi | uredi kodo]

V 5. stoletju je Gogurjo doživel največje ozemeljske širitve pod kraljem Jangsujem, ki je bil sin kralja Gvangeta. Okoli leta 427 je prestavil svojo prestolnico v Pjongjang in okupiral Hansong (današnji Seul), takratno prestolnico kraljestva Silla. Tako je razširil svoje kraljestvo vse do juga današnje province Gjeongi-do, to kraljestvo pa lahko razumemo kot ogromen imperij, ki je obsegal ozemlja vse od Mandžurije do Korejskega polotoka in je prevladal kot velesila v Vzhodni Aziji.

Pekče so leta 475 po prepustitvi območij okoli reke Hangang, svojo prestolnico prestavil v današnji Gongju (takrat Ungjin). Silla, na drugi strani je reformirala politični sistem med vladavino kralja Jijeunga in tudi reorganizirala administrativno ureditev, vključno z glavnim mestom. Kralj Bofung je vzpostavil centralizirano državo in objavil zakonik s katerim je določil pravila oblačenja in sprejetje budizma kot uradne državne religije. Kralj Jinheung je znatno razširil ozemlje kraljestva Silla in od Pekčeja prevzel ozemlja okoli reke Hangang, osvojil mestno državo Daegaja znotraj konfederacije Gaja in pridobil območja okoli reke Nakdongang in razširil svoje ozemlje vse do mesta Hamheung na vzhodni obali.[39]

Bitka pri Salsu leta 612
Zemljevid bitke pri Gibeolpu / Baekgangu

Med tem časom je kitajska dinastija Sui že združila celotno Kitajsko in leta 612 mobilizirala več 300 tisoč vojakov za napad na kraljestvo Gogurjo. Sledila je bitka pri Salsu kjer je general Eulji Mundeok iz kraljestva Gogurjo močno premagal občutno številčnejšo vojsko dinastije Sui. Zaradi velikih izgub, ki so jih kitajski dinastiji povzročili Korejci je ta leta 618 propadla in nova dinastija Tang je prevzela oblast na Kitajskem. Tudi vsak poskus dinastije Tang, da bi zavzela Gogurjo je propadel. Medtem so Pekče večkrat nenapovedano vpadal na ozemlje Sile, zato je z neuspešnim zavezništvom z Gogurjom, Silla podpisala zavezništvo s kitajsko dinastijo Tang in vdrla na ozemlje Pekč. Ker sta obe sili prodrli v Pekče iz dveh smeri se je le-ta leta 660 predala. Osem let kasneje je padel tudi Gogurjo zaradi izčrpavajoče vojne proti koalicijskim silam Silla-Tang. Kitajska dinastija Tang je s tem sodelovanjem okrepila svojo vlogo na Korejskem polotoku in ustanovila poveljstva Ungjin (Pekče) in Gjerim (Sila), da bi nadzorovala dogajanje na polotoku. Medtem je Sila že razdrla zavezništvo z dinastijo Tang in proti njej vodila vojno, ki je bila odločena v pomorski bitki pri Gibeolpu in pregnala sile dinastije Tang in leta 676 dosegla popolno združitev polotoka.[40]

Upadanje moči kraljestva Sila, razvoj lokalnih mogotcev in združitev pod novo dinastijo Gorjo

[uredi | uredi kodo]

V poznem 8. stoletju je bila Sila že močno decentralizirana, saj so se lokalni aristokrati že spopadali med seboj za nasledstvo, najnižje rangirani aristokrati so želeli več pravic, ki jim jih strog upravni sistem ni dal, pojavile pa so se tudi vplivne družine, katerih moč je vseskozi rasla. Ker je bilo razbojništvo na morju zelo razširjeno so ustanavljali vojaške utrdbe v provincah, med njimi je najbolj bila aktivna utrdba Čonge, pod vodstvom Jang Bogoja, ki je imel vojsko preko 10.000 vojakov in je praktično monopoliziral trgovino med Korejo in Japonsko. Medtem so lokalni mogotci vzpostavili nadzor nad vojaškimi, upravnimi in gospodarskimi zadevami, ter dodatno obdavčili ostalo prebivalstvo. To prebivalstvo je bilo sedaj obdavčeno dvojno in sicer s strani osrednje vlade in lokalnih mogotcev. Gjeon Hvon in Gung Je sta v letih 892 in 901 ustanovila pozni Pekče in Gogurjo. Ti dve državi sta skupaj z Silo predstavljali poznejša tri kraljestva.[41]

Gungje, ki je ustanovil pozni Gogurjo je bil član družine Sila, je izgubil podporo med svojim ljudstvom, ko je okrepil svojo vlado. Leta 918 ga je zamenjal Vang Geon, lokalni vodja iz Songaka, ki je ustanovil državo Gorjo. Država je podedovala značilnosti države Gogurjo, njena prestolnica pa je bila v mestu Songak. Leta 935 je bila v Gorjo vključena združena Sila, leta 936 pa še pozni Pekče. Koreja je bila ponovno združena v eni sami državi.

Gorjo je sprejel konfucianizem pod vplivom dinastije Song na Kitajskem in ustanovil svoj izobraževalni sistem z ustanovitvijo šole Gukjagam (korejsko 국자감 Gukjagam, hanja 國子監). V tem času lahko rečemo, da je prišlo do delnega sožitja Koreje z drugimi religijami kar se kaže v sprejemanju cele vrste tujih obredov. Pomembno vlogo v dinastiji je igral tudi budizem. Izejmno je bila razvita trgovina, predvsem z dinastijo Song na Kitajskem, pa tudi s Srednjo Azijo, Arabskim svetom, Jugovzhodno Azijo in Japonsko. Trgovina je predstavljala uvoz svile in zdravilnih zelišč, iz Arabije uvoz draguljev, slonovine in jantarja, medtem pa je izvoz predstavljal konopljino blago in ginseng.[42]

Zaradi sožitja se je rodila čudovita kultura, ki je pomenila tudi prehod iz imena Gorjo v današnje ime Koreja. Nastala je Tripitaka Koreana(korejsko 팔만 대장경 Palman Daejanggyeong, hanja 八萬 大藏經), ki pomeni zbirka budističnih svetih spisov in je napisana na 81.258 lesenih blokih na katere so natisnjeni spisi. Ta spis pomeni tudi vrhunski dosežek na področju tiskarstva na lesene bloke. Drug tiskarski dosežek pa je knjiga Jikji (korejsko 백운화상초록불조직지심체요절 Baegun hwasang chorok buljo jikji simche yojeol, hanja 白雲和尙抄錄佛祖直指心體要節) ali Antologija velikih budističnih menihov in naukov Zen Budizma. Ta antologija je bila natisnjena leta 1377 na papir s kovinskimi tiskarskimi črkami skoraj 80 let pred Johannesom Gutenbergom.[43]

Vpadi Mongolov in vojne z Mongoli

[uredi | uredi kodo]

V 13. stoletju med leti 1231 in 1259 Mongoli napadejo Korejo kar sedemkrat, zato je Gorjo primoran premakniti svojo prestolnico v mesto Ganghva (danes otok Ganghvado). Leta 1259 je bil dokončno sklenjen mir po katerem je morala dinastija Juan sprejeti šest pogojev dinastije Gorjo, umakniti vse čete iz Korejskega polotoka in omogočiti nadaljnji razvoj Gorjo. Kljub temu je obstajala skupina vojakov Sambjeolčo (korejsko 삼별초 Sambyeolcho, hanja 三別抄), ki je še vedno nadaljevala boj proti Mongolom, takrat največji svetovni sili. Boji so se končali v letu 1273. Koreja je tokrat doživela močno opustošenje z velikim številom mrtvih ljudi, medtem so Mongoli uničili veliko dragocenih spomenikov in nepremične kulturne dediščine (npr. pagoda Hvangnjongsa 황룡사).[44]

Dinastija Čoson

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Čoson.
Kralj Sedžong dinastije Čoson
Hangul
세종
Hanja
世宗
Prenovljen sistem latinizacijeSejong
McCune–ReischauerSejong
Vljudnostni naziv
Hangul
원정
Hanja
元正
Prenovljen sistem latinizacijeVonjeong
McCune–ReischauerVŏnjŏng
Rojstno ime
Hangul
이도
Hanja
李祹
Prenovljen sistem latinizacijeI Do
McCune–ReischauerYi To
Ime iz otroštva
Hangul
막동
Hanja
莫同
Prenovljen sistem latinizacijeMakdong
McCune–ReischauerMaktong

Dinastija Čoson je najdlje trajajoča dinastija v Korejski zgodovini od leta 1392 do leta 1910, ko se je zgodila Japonska aneksija Korejskega polotoka. Vladarji dinastije Čoson se imenujejo tudi vladarji dinastije Ji, ki je imela tesne vezi z kitajsko dinastijo Ming.[45]

Dinastija Gorjo je proti koncu 14. stoletja zašla v notranjo in zunanjo krizo, saj so se upirali uporni rdeči turbani, pirati Vako, pojavljali pa so se tudi boji za oblast med plemstvom. Takratni general Ji Song-gje iz dinastije Gorjo se je uspešno boril proti napadalcem in se tako povzpel po vojaških stopnjah. Nato je strmoglavil zadnjega kralja dinastije in sam leta 1392 ustanovil novo dinastijo Čoson z glavnim mestom v Hanjangu (današnjem Seulu), ker je imelo ugodno lego glede na Feng šuj.[46] Kot prvi kralj dinastije se je imenoval Tejo iz dinastije Čoson. V svoji novi prestolnici Hanjang je najprej odredil gradnjo palače Gjeongbokgung in svetišča Jongmjo, dati je dal tudi zgraditi nove ceste in tržnice. Praktično skozi Hanjang teče velika reka Hangang, ki je sedaj omogočala dostop do prestolnice tudi po morju in nato reki.

Tretji kralj in sin ustanovitelja dinastije kralj Tejong je stabiliziral centralni in upravni sistem. Pod njim je država dobila modernejšo podobo, saj je izvedel prvi popis prebivalstva in uvedel sistem hope (identifikacijske oznake, ki so jih nosili Korejci v času dinastije Čoson, beležile so podatke o datumu in kraju rojstva, statusu in prebivališču). Prav tako je ustanovil šest ministrstev, ki so direktno poročala kralju. Četrti kralj po vrsti je bil kralj Sejong, sin kralja Tejonga. Slednji je uspel vladati dobi, ki je imela politično, socialno in kulturno blagostanje. Sejong je ustanovil raziskovalno institucijo tako imenovano Dvorano zaslužnih (korejsko 집현전 Jiphyeonjeon, hanja 集賢殿) kjer so učenjaki močne in učinkovite politike.

Kralj Sejong je leta 1443 ustvaril hangul tako imenovano korejsko abecedo, ki je bila leta 1446 proglašena kot uraden sistem pisanja v korejščini. Oblike, ki predstavljajo abecedo so bile zasnovane na podlagi oblik, ki jih ustvari človeški vokalni aparat med izgovorjavo posameznih glasov. Ker je to eden najbolj preprostih sistemov za učenje na svetu je močno izboljšal komunikacijo med ljudmi in vlado.[47]

Razvoj v znanosti in tehnologiji in razvoj rokodelskih sposobnosti, ljudski običaji

[uredi | uredi kodo]

V zgodnjem obdobju dinastije Čoson so razvili jagjongnu (vodna ura), angbuilgu (sončna ura) in hončonui (armilarna sfera). Korejci so bili med prvimi, ki so izdelali napravo za merjenje dežnih padavin, napravo za zemljemerstvo in izdelavo zemljevidov. Na podlagi različice iz dinastije Gogurjo so izdelali tudi zvezdno karto Čeonsang jeolča bunja jido (korejsko 천상열차분야지도, hanja 天象列次分野之圖). Napredek so tudi dosegli na področju medicine o katerem priča knjiga Hyangyak jipseongbang ali kompilacija domačih receptov za varovanje človeškega zdravja - tradicionalna korejska medicina. Kralj Sejong je tudi na podlagi islamskega koledarja in kitajskega koledarja izdelal astronomski koledar Čiljeongsan, ki pomeni kalkulacijo gibanj sedmih nebesnih vej.

Keramika iz obdobja dinastije je zagotovo najbolj reprezentativno delo in se je pogosto uporabljalo v kraljevih dvorih in vladnih uradih. Svoj vrh je tovrstno rokodelstvo doseglo v 16. stoletju, ko je prevladal bel porcelan s tradicijami iz obdobja Gorjo.

Ker se je v poznem obdobju dinastije Čoson začel še večji razvoj in so ljudje živeli v splošnem blagostanju so se posledično tudi začeli zabavati. Zelo so se razširile zgodbe napisane v preprostem jeziku in pisavi hangul, namesto zapletenih v kitajskih pismenkah. V literaturi se je razvil Pansori (korejsko 판소리) ali glasbeno pripovedovanje zgodb, pa tudi plesi v maskah, ki so se razvili v ljudsko kulturo. V 19. stoletju je Sin Jae-hyo (korejsko 신재효, hanja 申在孝) reformiral zgodbe pansori v pansori saseol, danes znane kot pet madang pansori. Razvila se je tudi drama tallori in sandaenori (korejsko 하회별신굿탈놀이 Hahoe Byeolsingut Tallori).[48]

Zastava cesarstva Koreje
Korejska začasna vlada slikana leta 1921

Konec 19. stoletja v dinastiji Čoson in japonska aneksija Koreje

[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju so evropske sile že prodrle v Azijo in prisilile kitajsko dinastijo Čing v pol-tributarni odnos. V istem trenutku se je razvijala tudi Japonska pod obnovo Meidži. Evropski interesi so dosegli tudi Korejo, a sta tamkajšnje prebivalstvo in vlada tovrstne napredne ideje zavrgli. Leta 1866 in 1871 sta zato z mornarico napadli Korejo Amerika in Francija. Pritisk je nadaljevala Japonska leta 1875, ki je s svojo ladjo Unyo Maru (japonsko 雲揚 Un'yō) in zavzela otoka Ganghvado in Jeongjongdo in tako zahtevala, da dinastija odpre svoja vrata za tuje trgovske misije. Posledično je morala dinastija podpisati neeankopravne dogovore kot je na primer sporazum Ganghwa iz leta 1876. Čoson ni zdržal nadaljnjih pritiskov, zato je leta 1897 spremenil svoje ime v Korejsko cesarstvo (korejsko 대한제국 Daehan Jeguk, hanja 大韓帝國), uvedel reforme in politiko odprtih vrat. Japonska je v tem času že zmagovala proti Rusiji in dinastiji Čing in končno leta 1910 aneksirala tudi Korejo.[49]

V času kolonialne odvisnosti so Japonci Korejcem prepovedali uporabo korejščine in jim celo zapovedali spremembo imen v takrat popularna japonska imena. Korejci na drugi strani so se organizirali v uporniška gibanja (Skupina za restavriranje dinastije Čoson, Korpusi za nacionalno osvoboditev Koreje), ustanavljali pa so jih tudi na Kitajskem in v Ameriki in vodili sorazmerno mirne demonstracije. Marca 1919 so razglasili neodvisnost od Japonske in sprožili spontane demonstracije z gesli Naj živi korejska neodvisnost. Demonstracije so se razširile tudi na Kitajsko, Sibirijo, Evropo, Ameriko in celo na Japonsko. Začasna vlada povezana z gibanjem 1. marca je bila ustanovljena v Šanghaju. Ta vlada je bila prva korejska demokratična republikanska vlada z moderno ustavo in političnim sistemom deitve na tri oblasti (izvršilna, zakonodajna in sodna). Korejci pa so tudi sprožili oborožene spopade z Japonci in junija 1920 v bitki pri Fengvudongu (korejsko 봉오동 전투, hanja 鳳梧洞戰鬪) v kitajski provinci Džilin močno premagali japonsko vojsko. Leta 1940 je začasna vlada organizirala svoje oborožene enote v mestu Čongčing na Kitajskem in jih razpršila po Mandžuriji. Še v istem trenutku je začasna vlada sprožila vojno proti Japonski in pridružila svoje enote k zavezniškim silam v Indiji in Mjanmaru in nekaterim mlajšim Korejcem celo omogočila trening z ameriškimi silami. 15. avgusta 1945 so Korejci končno doživeli svojo osvoboditev izpod japonske nadoblasti zaradi kapitulacije Japonske na Pacifiku.[50]

Trnova pot v demokratično republiko

[uredi | uredi kodo]
Syngman Rhee, prvi predsednik Republike Koreje

Pred koncem druge svetovne vojne je Sovjetska zveza premagala Japonsko in začela okupacijo Korejskega polotoka do 38. vzporednika. S podporo Sovjetov se je na severnem delu polotoka vzpostavil komunistični režim v okviru Demokratične ljudske republike Koreje. V spor so bile močno vpletene tako Združene države Amerike kot tudi Sovjetska zveza. V kasnejšem delu vojne je bila vpletena tudi Ljudska republika Kitajska.[51]

V letu 1948 so se v Južni Koreji zgodili prvi demokratični postopki ali volitve v katerih so Korejci izbirali 198 poslancev za državni zbor, ki je še istega leta sprejel novo ustavo in predsednika Rhee Syngmana. Združeni narodi so priznali Republiko Korejo kot edino uradno tvorbo na Korejskem polotoku. Na drugi strani volitve pod nadzorom slednje organizacije niso bile možne zaradi Sovjetske zveze.[52]

Korejska vojna

[uredi | uredi kodo]
Potek Korejske vojne na zemljevidu

Vojna se je začela 25. junija 1950, ko je Severna Koreja napadla Južno z namenom združitve Korejskega polotoka pod enotnim Severnokorejskim komunističnim režimom. Ameriški predsednik Harry S. Truman je nemudoma aktiviral sile Združenih narodov, saj je pričakoval vpletanje Sovjetske zveze in Ljudske republike Kitajske. Generalni poveljnik enot na Korejskem polotoku je postal Douglas MacArthur.

Situacija na bojnem polju se je ves čas spreminjala, ko so ene sile močno napredovale na sovražno območje in obratno. Severna Koreja je na eni točki celo izrinila Južno Korejo na majhno ozemlje okoli Busana. Septembra 1950 je nato general MacArthur presenetil komunistične sile z izkrcanjem v Inčonu in tako obvaroval demokratično vlado na polotoku. Mesec kasneje so želeli Združeni narodi pridobiti dovoljenje ZDA, da se sile pomikajo tudi severno od 38. vzporednika, da bi zagotovili demokratično združitev na polotoku pod Republiko Korejo. Sile ZN so potisnile Severno Korejo ob reko Jalu, nakar je Kitajska mobilizirala svoje vojake. Po teh dogodkih je vojna bila bolj ali manj v pat položaju.[53]

Spomenik v spomin na Korejsko vojno v Seulu

Tri leta kasneje, 27. julija 1953 je bila sprejeta prekinitev ognja med vsemi deležniki oziroma njihovimi vojaškimi poveljniki. Avgusta leta 1953 je bil sprejet tudi v generalni skupščini ZN. Ta mirovni sporazum je pomenil prekinitev ognja, medtem pa so leta 1954 v Ženevi, Švica še gostili mirovne pogovore a brez podpisa kakršnegakoli mirovnega sporazuma, zato lahko rečemo, da je Korejski polotok danes še vedno v vojnem stanju.

Edini sprejeti predlog v povezavi s Korejsko vojno je bila vzpostavitev vojaše razmejitvene črte (DMZ) in umik obojnih sil dva kilometra od meje, medtem ko se v štiri kilometrskem odseku vzpostavi že omenjena DMZ.[54]

Sodobna zgodovina Koreje po Korejski vojni

[uredi | uredi kodo]

Obe državi na Korejskem polotoku sta bili po treh letih vojne izmučeni in osiromašeni. Številke umrlih so katastrofalne, saj naj bi po podatkih umrlo več kot 2 milijona ljudi. Prebivalstvo je bilo pred Korejsko vojno že precej revno.

V začetnih 10 letih po vojni je Severna Koreja nenadno doživela vzpon in razvoj, medtem ko je Južna Koreja doživljala slabo gospodarsko rast, korupcijo in je bila močno odvisna od denarne pomoči Združenih narodov. Rhee Syngman s svojo stranko ni bil sposoben Južno Korejo postaviti na pravo pot in se niti ni odpovedal podkupovanju. Režim je z vsakim letom izgubljal podporo, zato so leta 1958 sprejeli Državni varnostni sporazum, ki je režimu dovoljeval izjemno velike pravice v utišanju kritikov in celo njihovo usmrtitev. V letu 1960 je Rhee nastopil svoj četrti mandat, nakar so se uprli študentje v tako imenovani Aprilski revoluciji. V letu 1960 so sprejeli novo ustavo in Drugo republiko. Vlada te republike ni bila uspešna, saj so jo zaznamovale stavke, visoka inflacija in ponavljajoči upori zaradi česar vlada ni bila sposobna vzpostaviti mir.[55]

Drugi predsednik Južne Koreje Park Chung-hee
Povečana gospodarska rast med leti 1960 in vse do danes kaže uspešnost reform predsednika Chung-heeja

V letu 1961 se je zgodila sprememba, ko je oblast v državnem udaru prevzel Park Chung-hee. Ta vlada pomeni začetek Korejskega čudeža ali Čudeža na reki Han. Park je izvedel vrsto ukrepov, ki jih je označil za potrebne v boju proti komunistom: držal je delno demokracijo z omejevanjem osebne svobode, zatiral je medije in opozicijske stranke, ves čas pa je tudi držal monopol nad sodnim sistemom in nad šolstvom (posebej univerzami). Prav tako je na novo organiziral Korejsko centralno obveščevalno agencijo (KCIA; Korean Central Intelligence Agency; korejsko 국가정보원 Gugajongbovon). Leta 1972 je Park uveljavil še šeriatsko pravo v državi, kar je bil temelj vzpostavitvi represivnega avtoritarnega državnega sistema pod okriljem poziva Jušin (Obnovitvena reforma). V istem času je bila sprejeta tudi nova ustava, ki je dajala Parku ogromna pooblastila in pravice, a leta 1979 je šel predaleč, ko je iz Državnega zbora izključil izjemno popularnega opozicijskega voditelja Kim Jung-Sama (korejsko 김영삼 Gim Yeongsam). Posledično so se začeli po Republiki dogajati protesti, ki so zahtevali odstop Park Chung-heeja. Še istega leta se je nanj zgodil atentat v katerem je umrl. Izvedel ga je njegov 'dolgoletni prijatelj' in vodja tajne obveščevalne službe Kim Jae-kyu (korejsko 김재규 Gim Jaegyu).[56]

Korejska pop kultura

[uredi | uredi kodo]
BTS na podelitvi nagrad Billboard lea 2019

Korejski pop je začel nastajati v 1990-ih, ko je leta 1992 skupina Seo Taiji and Boys nastopila s pesmijo Nan Arayo (Vem). Nastop je temeljil na zmesi ameriške plesne glasbe, hip-hopa, rocka in rapa.[57] K-pop je neke vrste nadaljevanje kulture Hallyu, ki predstavlja korejske televizijske drame in oddaje, ki so v 1990-ih postale popularne na Kitajskem, Japonskem in v Vietnamu. K-pop se je nato razširil iz te Vzhodnoazijske regije v večja mesta sveta kot so Los Angeles, Pariz in Rim. K-pop lahko tretiramo, da je svoj uspeh zgradil na podlagi uspešnosti dram Hallyu, preko filmske glasbe v njih. K-pop je viden tudi v sklopu širšega kulturnega premika k digitalizaciji in razvoju korejskih zabavnih vsebin po svetu.[58]

Ker je K-pop mešanica različnih žanrov, zato pritegne kar najširši krog gledalcev. Gre se za višjo obliko zabave, ki je mešanica pripovedništva, koreografije in mode. Na takšen način ta industrija deluje že od začetka leta 2000 in tako povzroča pri gledalcih vizualno privlačnost.[59] Najpopularnejša K-pop skupina dandanes je BTS (glasbena skupina). Ustanovljeni so bili leta 2005 s strani podjetja Big Hit entertainment. Skupina je sodelovala tudi z UNICEFOM s kampanjo Love Myself (Ljubi sebe), ki je skušala financirati socialne programe za boj proti nasilju nad otroci in mladostniki. Korejski predsednik Moon Jae-In je imenoval skupino kot posebno predsedniško odposlanstvo za kulturo in prihodnje generacije. V sklopu kampanje so nagovorili tudi Generalno skupščino ZN v New Yorku.[60]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Enforcement 2016.8.4. Law No. 13978« (v korejščini). 3. februar 2016. Pridobljeno 22. maja 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  2. ↑ »Republic of Korea and the IMF«. IMF (v angleščini). Pridobljeno 22. maja 2023.
  3. ↑ »Korea, South« (v angleščini). Central Intelligence Agency. 16. maj 2023. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  4. ↑ »Opening Remarks and Presentation: IMF Press Briefing on Economic Outlook for Asia Pacific and Korea«. IMF (v angleščini). Pridobljeno 22. maja 2023.
  5. ↑ Tian Ye (2022). East Asian Summit Expansion and Evolution of Regional Cooperation Mechanism. Tianya.
  6. ↑ »South Korea maintained its position at 12th in the global gross domestic product (GDP) rankings«. 23. januar 2020. Pridobljeno 5. februarja 2020.
  7. ↑ »Podatki OECD«. 23. januar 2020. Pridobljeno 5. februarja 2020.
  8. ↑ »"The Korean Economy – the Miracle on the Hangang River : Korea.net : The official website of the Republic of Korea"«. Pridobljeno 6. maja 2022.
  9. ↑ Lara Farrar. »'Korean Wave' of pop culture sweeps across Asia«. CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. januarja 2014. Pridobljeno 6. maja 2022.
  10. ↑ Duong, Nguyen Hoai Phuong (2016). »Korean Wave as Cultural Imperialism: A study of K-pop Reception in Vietnam (pdf)(Teza)«. Univerza Leiden/Leiden University.
  11. ↑ Redaktion, A. F. M. (28. maj 2022). »K-Pop is making billions for South Korea«. AsiaFundManagers.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. junija 2023.
  12. ↑ Sun J. (2011). »韩国的朝鲜政策«. China Social Science Press. ISBN 978-7-5161-0111-7.
  13. ↑ Roberts, John Morris; Odd Arne (2013). The History of the World. Oxford University Press. str. 443. ISBN 978-0-19-993676-2. Pridobljeno 15. julija 2016.
  14. ↑ Gardner, Hall (27. november 2007). Averting Global War: Regional Challenges, Overextension, and Options for American Strategy. Palgrave Macmillan. str. 158–159. ISBN 978-0-230-60873-3. Pridobljeno 15. julija 2016.
  15. ↑ Yi, Ki-baek (1984). A New History of Korea. Harvard University Press. str. 103. ISBN 978-0-674-61576-2. Pridobljeno 8. novembra 2016.
  16. ↑ Yunn, Seung-Yong (1996). "Muslims earlier contact with Korea", Religious culture of Korea. Hollym International. str. 99.
  17. ↑ Dourado, Fernão. »Zemljevid Joã vaz Dourada« (v portugalščini). Arquivo nacional da Torre do Tombo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. junija 2020.
  18. ↑ »Cartas de Afonso de Albuquerque, Vol. 1«. SOCIO DA MESMA ACADEMIA (v portugalščini). Zv. 1. Academia Real das Sciensias de Lisboa. 1884.
  19. ↑ »Korea原名Corea? 美國改的名« (v kitajščini). United Daily News. 5. julij 2008. Pridobljeno 28. marca 2014.
  20. ↑ »Longest Rivers In South Korea«. WorldAtlas (v ameriški angleščini). 25. april 2017. Pridobljeno 27. junija 2023.
  21. ↑ »Korea, South geography, maps, climate, environment and terrain from Korea, South | - CountryReports«. www.countryreports.org. Pridobljeno 27. junija 2023.
  22. ↑ 22,0 22,1 »South Korea | History, Map, Flag, Capital, Population, President, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 27. junij 2023. Pridobljeno 27. junija 2023.
  23. ↑ Geography of South Korea [Geografija Južne Koreje] (PDF) (v slovenščini). Republika Koreja: Academy of Korean studies. 2016. str. 18-21. ISBN 9788997639670.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  24. ↑ »Climate monitoring > Climate«. web.kma.go.kr. Pridobljeno 1. avgusta 2023.
  25. ↑ »Executive, Legislature and the Judiciary: Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  26. ↑ Jochheim, Ulrich (Julij 2022). »Evropski parlamentarna komisija za raziskave« [Politični sistem Južne Koreje] (PDF) (v angleščini).{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  27. ↑ gigatos (12. februar 2022). »Jeulmun pottery period«. Trenfo (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2023. Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  28. ↑ Kessler, P. L. »Early East Asian Cultures«. The History Files (v angleščini). Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  29. ↑ Dancey, David (7. november 2019). »Ancient History: Some Japanese and Korean history from 1000-500BC«. Ancient History. Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  30. ↑ »Korea's History«. Asian Shravan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2010. Pridobljeno 17. februarja 2009.
  31. ↑ »The Legend of Dangun: Founder of Korea«. Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  32. ↑ »Kija | Biography, Cultural Reform & Legacy | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 27. septembra 2023.
  33. ↑ Internet Archive, Carter J. (1990). Korea, old and new : a history. Seoul, Korea : Published for the Korea Institute, Harvard University, by Ilchokak Publishers ; Cambridge, Mass. : Distributed by Harvard University Press. ISBN 978-0-9627713-0-9.
  34. ↑ »Three Kingdoms period | Korea, History, Silla, Goguryeo, & Baekje | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  35. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Three Kingdoms and Other States : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  36. ↑ Cartwright, Mark. »Wako«. World History Encyclopedia (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  37. ↑ »Gaya Tumuli for World Heritage«. www.gayatumuli.kr. Pridobljeno 11. junija 2024.
  38. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Three Kingdoms and Other States : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  39. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Three Kingdoms and Other States : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  40. ↑ »Historical significance of Seocheon«. koreatimes (v angleščini). 5. september 2021. Pridobljeno 11. junija 2024.
  41. ↑ »Korea - Unified Silla, Dynasty, Culture | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  42. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Goryeo Dynasty : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  43. ↑ Bizwire, Korea (1. september 2016). »Jikji Korea Festival Highlights World's Oldest Book Printed with Movable Metal Type«. Be Korea-savvy (v ameriški angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  44. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Goryeo Dynasty : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
  45. ↑ »Joseon dynasty | Definition, History, Achievements, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 12. junija 2024.
  46. ↑ »Yi Song-Gye | Joseon Dynasty, Founder, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 5. junij 2024. Pridobljeno 12. junija 2024.
  47. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Joseon Dynasty : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 12. junija 2024.
  48. ↑ Administration, Cultural Heritage. »Hahoe Byeolsingut Tallori (Mask Dance Drama of Hahoe) - Heritage Search«. Cultural Heritage Administration - English Site (v angleščini). Pridobljeno 12. junija 2024.
  49. ↑ Fabrique. »The Fall of Joseon: Imperial Japan's Annexation of Korea«. KCCUK (v angleščini). Pridobljeno 13. junija 2024.
  50. ↑ Fabrique. »The Fall of Joseon: Imperial Japan's Annexation of Korea«. KCCUK (v angleščini). Pridobljeno 13. junija 2024.
  51. ↑ »Korean War | Combatants, Summary, Years, Map, Casualties, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 23. julij 2024. Pridobljeno 24. julija 2024.
  52. ↑ Service (KOCIS), Korean Culture and Information. »Transition to a Democracy and Transformation into an Economic Powerhouse : Korea.net : The official website of the Republic of Korea«. www.korea.net (v angleščini). Pridobljeno 24. julija 2024.
  53. ↑ »Korean War | Eisenhower Presidential Library«. www.eisenhowerlibrary.gov. Pridobljeno 26. julija 2024.
  54. ↑ »United Nations Command > History > 1951-1953: Armistice Negotiations«. www.unc.mil. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2020. Pridobljeno 26. julija 2024.
  55. ↑ »An Unpromising Recovery: South Korea's Post-Korean War Economic Development: 1953-1961«. Association for Asian Studies (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. avgusta 2024. Pridobljeno 26. julija 2024.
  56. ↑ »Park Chung-Hee | Biography, Assassination, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 18. julij 2024. Pridobljeno 9. septembra 2024.
  57. ↑ »K-pop | Bands, History, Industry, & Global Impact | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 1. oktober 2024. Pridobljeno 6. oktobra 2024.
  58. ↑ Choi, JungBong, ur. (15. september 2014). K-pop - The International Rise of the Korean Music Industry. Routledge. ISBN 978-1-317-68180-9.
  59. ↑ Choi, JungBong, ur. (15. september 2014). K-pop - The International Rise of the Korean Music Industry. Routledge. ISBN 978-1-317-68180-9.
  60. ↑ »BTS | Band, Members, Songs, Albums | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 5. oktober 2024. Pridobljeno 6. oktobra 2024.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Južnokorejci uporabljajo izraz Hanguk (한국, 韓國), ko s tem mislijo na Južno Korejo ali celoten Korejski polotok; vključno s Severno Korejo. Dobesedni prevod za Južno korejo je Namhan (남한, 南韓) in se redko uporablja. Severnokorejci uporabljajo izraz Namchosŏn (남조선, 南朝鮮) za imenovanje Južne Koreje, ki je izpeljano iz severnokorejskega imena za Korejo Čosŏn (조선, 朝鮮).
  2. ↑ Meja s Severno Korejo je stvar spora, saj obe državi zahtevata celoten Korejski polotok zase.
  3. ↑ Podatki o dinastiji Kija temeljijo na dokumentih in zgodbah Korejcev, naslednikov kralja Kija (Seoul, 1905).

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Natek, Karel; Natek, Marjeta (2000). Države sveta 2000. Mladinska knjiga. ISBN 86-11-15631-5.
  • Park, Jun-hyeong (2013). The Han Commanderies in Early Korean History: A Reconsideration of the Han Commanderies from a Broader East Asian Perspective.
  • Peterson, Mark; Margulies, Phillip (2009). A brief history of Korea. New York, NY: Facts On File. ISBN 9781438127385.
  • B. Hulbert, Homer (1905). The History of Korea. The Methodist Publishing House. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |script-title=: $2 (pomoč)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Južna Koreja.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Južna_Koreja&oldid=6440701#Prebivalstvo«