Josip Ogrinec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Josip Ogrinec
Portret
Rojstvo 5. april 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})
Podgorje
Smrt 13. maj 1879({{padleft:1879|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (35 let)
Vinkovci
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic pisatelj, dramatik, prevajalec, šahist, pedagog, učitelj
Poznan po književnik in šahovski teoretik

Josip Ogrinec, slovenski pripovednik, dramatik, prevajalec, šahist in pedagog, * 5. april 1844, Podgorje pri Kamniku, † 13. maj 1879, Vinkovci, Hrvaška.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ogrinec se je rodil v kmečki družini. Po osnovnem šolanju pri kamniških frančiškanih in končani gimnaziji v Ljubljani se je na materino željo vpisal na študij bogoslovja. Študij je po prvem letniku opustil. Odselil se je na Dunaj, kjer je študiral naravoslovne vede. Leta 1872 se je zaposlil kot suplent na gimnaziji v Novem mestu, nato pa leta 1878 postal profesor na gimnaziji v Vinkovcih.

Manj znano je, da se je Ogrinec ukvarjal tudi s šahom in šahovsko teorijo. Leta 1868 je v Slovenskem glasniku objavil štiri šahovske probleme. Ker pa je glasnik konec leta prenehal izhajati, je žal tudi Ogrinec nehal objavljati šahovske probleme. Vseeno pa ga štejemo za prvega, ki se je na slovenskem lotil šahovske teorije.

Literarno delo[uredi | uredi kodo]

Od leta 1868 do smrti je svoja dela objavljal v raznih glasilih in revijah: Slovenski glasnik, Ljubljanski zvon, Slovenske večernice, Slovenski narod in Zora.

Opise in doživljaje iz narave je z naslovom Obrazi iz narave je objavljal v Slovenskem glasniku (1868), Glasniku (1869), Besedniku (1869) in Zvonu (1870). Nato se je posvetil »obrazom iz narodnega življenja«, med najznačilnejšimi sta Cunjar in Vaškega šolnika nedelja (oboje Zora 1872). Pisal je tudi daljše novele in povesti iz kmečkega življenja Čast in sramota (Slovenski narod, 1876) ter z zgodovinsko snovjo Vojnimir ali poganstvo in kerst (1871), ki pripoveduje o slovenski zgodovini v 8. stoletju. Prevedel je nekaj manj znanih odrskih del, sam pa je napisal čitalniški igri V Ljubljano jo dajmo! (1869) in Kje je meja? (1879). Desetletno Ogrinčevo pisateljsko delo sicer ni tolikšno, da bi ga mogli imenovati za plodovitega pisatelja, ki bi mu prinesel sloves. Vseeno pa je Ogrinec v svojih »obrazih« z opazovanjem, posnemanjem in opisovanjem stvarnosti kazal slovenski književnosti pot v realizem.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; 4. knjiga. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994.
  • Adrijan Lah: Mali pregled lahke književnosti. Založba Rokus, Ljubljana, 1997.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]