Ji Hvang

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ji Hvang
Portret
Rojstvo1501[1][2][…]
Andong[d]
Smrt1570[1][2][…]
Vzrok smrti
bolezen
Druga imenaYi Hwang, Toe Gye, Kyeong Ho, Toegye
DržavljanstvoFlag of the king of Joseon.svg Džoseon[d]
Poklicfilozof, pisatelj
Obdobje16. stoletje
Pomembne ideje
neokonfucianizem

Ji Hvang, korejski filozof, novokonfucijanec, * 1501, Andong, provinca Gjeongsang, Južna Koreja1570, Andong.

Poleg mlajšega Ji I. predstavlja eno ključnih osebnosti v času dinastije Džoseon. Ustanovil je Jeongnamsko šolo in Dosan Seovon, zasebno konfucijsko akademijo. Pogosto ga zasledimo tudi pod psevdonimom Toegje (退溪), kar v prevodu pomeni nekaj podobnega kot umaknjen tok ali mirna reka. Njegovo častno ime pa je Gjeongho in pomeni varuh reda.

Poimenovanja v različnih jezikih
ime Hangul Hanja Romanizacija
korejsko ime 이황 李滉 Ji Hvang
psevdonim 퇴계 退溪 Toe Gje
vljudnostno ime 경호 景浩 Kjeong Ho
posmrtno ime 문순 文純 Mun Sun

Zgodnje življenje in šolanje[uredi | uredi kodo]

Ji Hvang se je rodil leta 1501 v provinci Severni Gjeongsang blizu mesta Andong, v vasi Ongjeri. Pripadal je klanu Džinbo Ji ter bil najmlajši izmed osmih otrok. Z dvanajstimi leti se je pri svojem stricu začel učiti o Konfucijjeve Analekte. Ker je našel navdih v poeziji pesnika Taa Juanminga, je še sam začel pisati poezijo. Pesem Jadang (hangul:야당, hanja:野塘, "Ribnik v Divjini"), ki jo je napisal pri osemnajstih letih, velja za eno izmed njegovih bolj znanih in pomembnih del. Okrog dvajsetega leta se je poglobil v Knjigo premen (I Čing) in neokonfucijanstvo.

Pri triindvajsetih letih se je preselil v Seul in se leta 1523 vpisal na akademijo Sungkjunkvan.

Leta 1527 je opravil predhodne izpite, da bi postal vladni uradnik, čeprav se je, ko je imel triintrideset let ponovno vpisal na akademijo Sungkjunkvan. Tam se je spoprijateljil z učenjakom Kim In-Hujem. Leta 1534 je z odliko opravil izpite za javnega uslužbenca in nadaljeval s svojimi študijskimi dejavnostmi med državnim uradništvom. 

Službovanje in smrt[uredi | uredi kodo]

Pri triinsedemdesetih letih se je, po materini smrti, vrnil v rojstni kraj in za svojo mater žaloval tri leta. Od devetintridesetega leta mu je bilo dodeljenih veliko nazivov, občasno je imel tudi več nazivov hkrati, kot na primer tajni kraljevi inšpektor ali Amhaengeosa (hangul:암행어사, hanja:暗行御史) leta 1542. Zaradi njegove integritete je bil znan po neizprosnosti, predvsem med sodelovanjem pri čistkah koruptivnih vladnih uradnikov. Večkrat je bil zaradi njegove predanosti načelom celo izgnan iz glavnega mesta. V zadnjih letih vladavine kralja Džungdžonga se je, razočaran nad bojem za oblast na kraljevem dvoru, umaknil iz političnih krogov.

Kljub temu pa se je nekajkrat vrnil nazaj iz pokoja ter prevzel dodeljene pozicije, ki povečini niso bile blizu kraljeve palače, ampak na podeželju. Pri 48 letih je postal guverner okrožja Danjang v provinci Čungbuk. Pozneje je bil tudi guverner mesta Pungi. Kot guverner je prenovil in izboljšal privatno neokonfucijsko akademijo Baekundong Seovon, katere ustanovitelj je njegov predhodnik Ju Sebung. Leta 1552 so ga imenovali za Deasaseonga (대사성, glavni inštruktor), vendar je kasneje to ponudbo hkrati z drugimi obetajočimi ponudbami zavrnil. Leta 1560 je ustanovil Dosan seodang in se posvetil meditaciji, študiju in učenju njegovih naslednikov. Kralj Mjeongdžong ga je sicer poskusil večkrat zvabiti nazaj v politične vode, vendar je bil preveč vdan študiju in se zato na kraljeve pobude ni odzval. V kraljevo palačo se je vrnil šele pri sedeminšestdesetih letih na kraljevo prošnjo, ko so prišli v Seul odposlanci dinastije Ming .

Po nenadni smrti kralja Mjeongdžonga ga je njegov naslednik, kralj Seondžo, imenoval za Jedžo panseoja (hangul:예조판서, hanja:禮曹判書, minister obredov). Hvang je ponudbo odklonil ter se ponovno vrnil v rojstni kraj. Kralj ga je, kljub zavrnitvi venomer klical nazaj v palačo, zato se je vdal in pri oseminšestdesetih letih ponovno delal za kralja. Napisal je veliko dokumentov, vključno z dokumentom Seonghak sipdo (hangul:성학십도, hanja:聖學十圖, "Deset diagramov o učenju mladosti"). Prav tako je predaval o načelih neokonfucijanskih učenjakov iz dinastije Song kot sta brata Čeng Ji in Čeng Hao ter Džang Dzai. Prav tako je ob kraljevi prisotnosti poučeval nauke iz Knjige premen in Analekt. Dokončno se je upokojil pri sedemdesetih letih in umrl leta 1570. V štiridesetih letih javnega življenja je služil štirim kraljem (Džungdžong, Indžong, Mjeongdžong in Seondžo).

Po njegovi smrti mu je bil dodeljen najvišji ministrski čin. Njegova mrliška tablica je bila nekaj časa postavljena v konfucijanskem templju ter v templju kralja Seondžoja. Njegovi nasledniki in sledilci so leta 1574 reorganizirali Dosan seodang v Dosan Seovon.

Konfucianizem[uredi | uredi kodo]

Konfucianizem je moralni nauk. Neokonfucionizem poskuša ta moralni nauk dopolniti in razširiti v celovit pogled na svet. V ta namen vključuje elemente daoizma. To je starokitajska tradicija in miselnost, ki kot osrednji pojem postavlja neviden in vseobsegajoč praprincip vsega obstoječega, Tao, s katerim se je treba uskladiti za harmonično življenje. Neokonfucionizem izvira iz Kitajske, kjer se je razvil okoli 11. stoletja. Za enega od njegovih najpomembnejših predstavnikov velja Džu Ši. Ta smer se je ključno naprej razvijala v 16. stoletju v Koreji, njegova najpomembnejša predstavnika sta Ji Hvang in Ji I.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Ji Hvang je avtor številnih spisov, v katerih je prevzel koncept kitajskega neokonfucijanskega filozofa Džu Šija. Ta pravi, da sta pola, ki snujeta vesolje Li in Či. Pri tem označuje Ki življenjsko energijo in resničnost, Li na drugi strani pa dejavnike urejenosti v širšem smislu: pravila vljudnosti, verske obrede, družbene hierarhije, pravosodje in tudi naravne zakone. Ji Hvang je pripisoval velik pomen komponenti Li, torej redu. Obravnaval jo je kot bistveno, saj je oblikovni element. Menil je, da je za razumevanje sveta treba poznati pravila, po katerih stvari druga na drugo učinkujejo; torej moč urejenosti, ki stoji za tem. To naj bi bilo pomembnejše od razumevanja posameznih stvari. Ta ideja, da so urejena načela bolj ključna kot posamezne podrobnosti je bila tudi osnova Jeongnamske šole, ki je nadaljevala Hvangovo dediščino s pomočjo uglednih osebnosti kot sta Ju Seongrjong in Kim Seong-il. Tako razmišljanje pa je ravno nasprotno kot ideja drugega pomembnejšega predstavnika tega časa, po imenu Ji I, ki je dajal prednost komponenti Či, torej življenjski energiji in realnosti. Poleg njegovega velikega pomena v filozofiji, je bil Ji Hvang tudi nadarjen kaligraf in pesnik. Njegovo najpomembnejše delo na tem področju predstavlja zbirka korejskih pesmi. Te so napisane v najbolj priljubljeni korejski pesniški obliki z imenom sidžo. V času dinastije Džoseon je bila njena uporaba posebej pogosta.

Literatura[uredi | uredi kodo]

V 40 letih javnega življenja je služil 4 različnim kraljem (Džundžong, Indžong, Mjeongdžong, Seondžo) in napisal številna dela, ki so mu prinesla slavo doma in v tujini. Med njimi so najpomembnejša:

  • Debata štiri-sedem (Hangul: 사칠속편, hanja:四七續篇): razprava Mencijeve filozofije z Gi Dae-seung
  • Deset diagramov modrosti (Hangul: 성학십도, hanja:聖學十圖)
  • Komentar na Sveto pismo od srca (Hangul: 심경석의, hanja:心經釋義)
  • Povzetek in razlaga stvaritev modreca Džu Šija (Hangul:주자서절요, hanja:朱子書節要)
  • Zgodovina neokonfucianizma v dinastijah Song Juan in Ming (Hangul: 송계원명이학통록, hanja:宋季元明理學通錄)
    Ji Hvang: Pesem o slivi

Debata štiri-sedem[uredi | uredi kodo]

Štiri-sedem predstavlja štiri začetke in sedem občutij, ki jih je določil kitajski filozof Mencij.

Štirje začetki

  • sočutje je začetek človečnosti
  • občutje sramu in gnusa je začetek pravičnosti
  • spoštovanje in poslušnost sta začetek olike
  • občutek, da je nekaj prav ali narobe, je začetek modrosti

Sedem občutij

  • veselje
  • jeza
  • skrb
  • žalost
  • strah
  • sovraštvo
  • čaščenje, občudovanje

Gi Dae-seung je bil korejski filozof in sodobnik Ji Hvanga. Med njima je potekala izmenjava pisem o interpretaciji Mencija. Debate štiri-sedem predstavlja zbirko teh pisem.

Deset diagramov o učenju modrosti[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 1567 umrl 33-letni kralj Mjeongdžong, je prestol zasedel njegov mlajši polbrat Seondžo. Tedaj je bil star 15 let. Ji Hvang je bil zadolžen za njegovo poučevanje. Da mu je lahko ideje starih mislecev bolj približal, jih je grafično predstavil v obliki teh diagramov, ki jih je sestavil leta 1568. Gre za skupino lekcij, v katerih so predstavljene ideje prejšnjih učenjakov. Vsako poglavje se začne z enim diagramom. Ta ponazarja besedilo v nadaljevanju, ki predstavlja ideje nekega klasika, npr. Džu Ši. Poglavja se končajo s Hvangovim komentarjem. Njegova ideja je bila, da bi teh 10 diagramov narisal na steno in sestavil spremno knjigo. Tako bi se lahko opazovalec stalno spominjal tem, dokler jih ne bi popolnoma ponotranjil.

Spomeniki in obeležja[uredi | uredi kodo]

Po Ji Hvangu je poimenovana ulica Toegjero v centru Seula in mnogi instituti ter raziskovalni oddelki na univerzah npr. v Tokiu, Hamburgu, Tajvanu, pa tudi ZDA. Poleg tega je natisnjen na južnokorejskem tisočaku, na gori Namsan v Seulu pa so mu celo postavili spomenik.

Viri[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 International Standard Name Identifier — 2012.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 British Museum person-institution thesaurus

Literatura priporočena za nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Debata štiri-sedem (Hangul: 사칠속편, hanja:四七續篇): razprava Mencijeve filozofije z Gi Dae-seung
  • Deset diagramov modrosti (Hangul: 성학십도, hanja:聖學十圖)
  • Komentar na Sveto pismo od srca (Hangul: 심경석의, hanja:心經釋義)
  • Povzetek in razlaga stvaritev modreca Zhu Xi (Hangul:주자서절요, hanja:朱子書節要)
  • Zgodovina neokonfucianizma v dinastijah Song Yuan in Ming (Hangul: 송계원명이학통록, hanja:宋季元明理學通錄)