Ogled vira Hu Jintao

{{Infopolje Funkcionar
 | honorific-prefix   = 
 | name               = Hu Jintao
 | native_name        = 胡锦涛
 | native_name_lang   = zh -cn
 | honorific-suffix   = 
 | image              = Hu Jintao 2012.jpg
 | image_size         = 200px
 | caption            = Hu leta 2012
 | order              = 
 | office             = [[Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]]
 | term_start         = 15. november 2002
 | term_end           = 15. november 2012
 | predecessor        = [[Jiang Zemin]]
 | successor          = [[Xi Jinping]]
 | order1             = 6.
 | office1            = Predsednik Ljudske republike Kitajske
 | primeminister1     = [[Wen Jiabao]]
 | vicepresident1     = [[Zeng Chinghong]] <br> [[Xi Jinping]] 
 | term_start1        = 15. marec 2003
 | term_end1          = 14. marec 2013
 | predecessor1       = [[Jiang Zemin]] 
 | successor1         = [[Xi Jinping]]
 | office2            = [[Predsedujoči centralnem vojaškem odboru (Kitajska)|Predsednik centralnega vojaškega odbora]]
 | deputy2            = [[Xi Jinping]]<br>[[Guo Boshiong]]<br>[[Xu Caihou]]<br>[[Cao Gangchuan]]
 | term_start2        = '''Nacionalni odbor''': <br>13. marec 2005
 | term_end2          = 14. marec 2013<br> '''Odbor Partije''': <br>19. september 2004 – 15. november 2012 
 | predecessor2       = [[Jiang Zemin]]
 | successor2         = [[Xi Jinping]]
 | office3            = Sekretar Sekretariata Komunistične partije Kitajske
 | term_start3        = 19. oktober 1992
 | term_end3          = 15. november 2002
 | predecessor3       = [[Chiao Xi]]
 | successor3         = [[Zeng Chinghong]]
 | office4            = [[Podpredsednik Ljudske republike Kitajske]]
 | term_start4        = 15. marec 1998
 | term_end4          = 15. marec 2003
 | president4         = [[Jiang Zemin]]
 | predecessor4       = [[Rong Yiren]]
 | successor4         = [[Zeng Chinghong]]
 | office5            = Podpredsednik centralnega vojaškega odbora
 | term_start5        = '''Nacionalni odbor''': <br>31. oktober 1999
 | term_end5          = 13. marec 2005<br> '''Odbor Partije''': <br>22. september 1999 – 19. september 2004
 | office6            = [[Sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske|Sekretar Komunistične partije]] za [[Avtonomna regija Tibet|avtonomno regijo Tibet]]
 | term_start6        = 1. december 1988
 | term_end6          = 1. december 1992
 | predecessor6       = Wu Jinghua
 | successor6         = [[Chen Kuiyuan]]
 | office8            = [[Sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske|Sekretar Komunistične partije]] za [[Guizhou]]
 | term_start8        = 8. julij 1985
 | term_end8          = 1. december 1988
 | predecessor8       = [[Zhu Houze]]
 | successor8         = [[Liu Zhengwei]]
 | order9             = 1.
 | office9            = Sekretar Zveze komunistične mladine Kitajske
 | term_start9        = 14. december 1984
 | term_end9          = 8. julij 1985
 | predecessor9       = [[Wang Zhaoguo]]
 | successor9         = [[Song Defu]]
 | birth_name         = Hu Jintao
 | birth_date         = 
 | birth_place        = 
 | death_date         =  
 | death_place        = 
 | resting_place      = 
 | resting_place_coordinates = 
 | party              = [[Komunistična partija Kitajske]]
 | spouse             = [[Liu Yongching]]
 | children           = [[Hu Haifeng]]<br>[[Hu Haiching]]
 | father             = Hu Jingji ({{lang|zh-hans|胡静之}})
 | residence          = [[Zhongnanhai]] (nekdanje)
 | education          = 
 | alma_mater         = [[Univerza Tsinghua]] (diplomirani naravoslovec)
 | occupation         = 
 | profession         = [[Tehnični inženir|Tehnični inženir]]
 | known_for          = 
 | cabinet            = 
 | committees         = 
 | footnotes           = {{Collapsible list
 |titlestyle= background-color:#FCF;text-align:center;
 |title= Članstvo v osrednjih institucijah
 |bullets=on
 | 1992–2012: [[14. politbiro Komunistične partije Kitajske|14.]], [[15. politbiro Komunistične partije Kitajske|15.]], [[16.  politbiro Komunistične partije Kitajske|16.]], [[17. politbiro Komunistične partije Kitajske|17.]] Stalni odbor politbiroja
 | 1992–2002: Sekretar (prvouvrščeni), 14., 15., Centralni sekretariat
 | 1992–2012: [[14. politbiro Komunistične partije Kitajske|14.]], [[15. politbiro Komunistične partije Kitajske|15.]], [[16. politbiro Komunistične partije Kitajske|16.]], [[17. politbiro Komunistične partije Kitajske|17.]] Politbiro
 | 1985–2012: [[12. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|12.]], [[13. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|13.]], [[14. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|14.]], [[15. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|15.]], [[16. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|16.]], [[17. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|17.]] Centralni komite
 | 1982–1985: [[12. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|12.]] Nadomestno članstvo v Centralnem odboru
 | 1988–2013: 7., 8., 9., 10., 11. Nacionalni ljudski kongres
}}
----
{{Collapsible list
 |titlestyle= background-color:#FCF;text-align:center;
 |title= Druge funkcije
 |bullets=on
 | 1999–2005: [[Podpredsednik državne osrednje vojaške komisije|Podpredsednik]]
 | 1999–2004: Podpredsednik strankarske osrednje vojaške komisije
 | 1998–2003: [[Podpredsednik Ljudske republike Kitajske]]
 | 1993–2002: Predsednik, [[Centralna partijska šola Komunistične partije Kitajske|Centralna partijska šola]]
 | 1988–1992: [[Sekretar Komunistične partije Kitajske]], [[Avtonomna regija Tibet|avtonomne regije Tibet]]
 | 1985–1988: Sekretar Komunistične partije Kitajske, [[Guizhou]]
 | 1983–1985: Glavni sekretar, [[Zveze komunistične mladine Kitajske]]
 | 1983–1985: Predsednik, [[Vse - Kitajska mladinska zveza|Vse - Kitajske mladinske zveze]]
}}
----
<center>'''[[Vrhovni voditelj|Vrhovni voditelj <br> Ljudske republike Kitajske]]'''<br />
{{flatlist|
*{{big|'''←'''}} [[Jiang Zemin]]
*[[Xi Jinping]] {{big|'''→'''}}
}}
</center>
}}
{{Infobox Chinese
 | pic = Hu Jintao (Chinese characters).svg
 | piccap = "Hu Jintao" v poenostavljenih (zgoraj) in tradicionalnih (spodaj) Kitajskih pismenkah
 | picupright = 0.5
 | s = 胡锦涛
 | t = 胡錦濤
 | order = st
 | p = Hú Jǐntāo, Hú Jǐntáo
 | w = Hu<sup>2</sup> Chin<sup>3</sup>-t'ao<sup>1</sup>, Hu<sup>2</sup> Chin<sup>3</sup>-t'ao<sup>2</sup>
 | mi = {{IPAc-cmn|h|u|2|-|j|in|3|.|t|ao|1}}
 | j = Wu4 Gam2-tou4 
 | y = Wùh Gám-tòuh
 | ci = {{IPAc-yue|w|u|4|-|g|am|2|.|t|ou|4}}
 | poj = Ô͘ Gím-tô
 | tl = Ôo Gím-tô
 | buc = Hù Gīng-dò̤
 | h = Fù Kím-thàu
 | c = 
 | altname = 
}}
{{stack end}}
'''Hu Džintao''' ({{zh|s=胡锦涛 |p=Hú Jǐntāo}}; {{small|[[Mandarinska kitajščina|mandarinska]] izgovorjava:}} {{IPAc-cmn|h|wu|2|-|j|in|3|.|t|ao|1|audio=胡锦涛.ogg}}; rojen 21. decembra 1942) je upokojeni [[Kitajski misijoni|kitajski]] politik, ki je bil med letoma 2002 in 2012 [[generalni sekretar Komunistične partije Kitajske|generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]] (KPK), med letoma 2003 in 2013 [[predsednik Ljudske republike Kitajske|predsednik Ljudske republike Kitajske]] (LRK) in med letoma 2004 in 2012 [[predsednik Centralnega vojaškega odbora (Kitajska)|predsednik Centralnega vojaškega odbora]] (CVO). Med letoma 1992 in 2012 je bil član [[Stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske|Stalnega odbora politbiroja KPK]], dejanskega najvišjega kitajskega organa odločanja. Hu je bil med letoma 2002 in 2012 [[vrhovni voditelj]] Kitajske.{{efn|"Vrhovni voditelj" ni uradni naziv, temveč je referenca, ki jo mediji in znanstveniki občasno uporabljajo za označitev najpomembnejšega političnega voditelja na Kitajskem v določenem obdobju. Ni soglasja o tem, kdaj je Hu postal vrhovni voditelj ali kdaj se je njegov mandat končal. Hu je leta 2002 postal generalni sekretar KPK, leta 2004 je zasedal "trojček" najvišjih funkcij v partiji, državi in vojski - generalnega sekretarja, predsednika in predsednika CVO, leta 2013 pa je vse tri funkcije prepustil svojemu nasledniku.}}

Hu se je na oblast povzpel prek [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]] (KPK), zlasti kot [[sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske|sekretar komiteja partije]] za provinco [[Guizhou]] in [[Avtonomna regija Tibet|avtonomne regije Tibet]], kjer je zaradi ostrega zatiranja drugače mislečih pridobil pozornost najvišjih krogov.<ref name="Ewing, 2003">Ewing, 2003.</ref>{{Page needed|date=June 2022}} Pod [[Jiang Zemin|Jiang Zeminom]] je napredoval do prvega sekretarja [[Sekretariat Komunistične partije Kitajske|Centralnega sekretariata KPK]] in [[podpredsednik Ljudske republike Kitajske|podpredsednika Ljudske republike Kitajske]]. Hu je bil prvi vodja Komunistične partije iz generacije, mlajše od tistih, ki so sodelovali v državljanski vojni in ustanovitli republiko. Njegov hiter vzpon so spodbujali vplivni sponzorji iz starejše generacije, med njimi [[Song Ping]], [[Hu Jaobang]], [[Deng Šjaoping]] in Jiang Zemin.<ref name="Ewing, 2003"/>{{Page needed|date=June 2022}}

Med svojim mandatom je Hu ponovno uvedel državni nadzor v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki ga je prejšnja administracija sprostila, in bil konservativen pri političnih reformah. Skupaj s svojim kolegom [[Predsedsednik vlade Ljudske republike Kitajske|predsednikom vlade Ljudske republike Kitajske]] [[Ven Džjabao|Ven Džjabaom]] je Hu vodil skoraj desetletje dosledne gospodarske rasti in razvoja, ki sta Kitajsko utrdila kot [[veliko silo|svetovno velesilo]]. Znanstvena perspektiva razvoja, katere cilj je bil zgraditi »harmonično socialistično družbo«, ki bi bila uspešna in brez družbenih konfliktov, si je prizadeval izboljšati družbeno-gospodarsko enakost v državi. Pod njegovim vodstvom so oblasti tudi zatirale družbene nemire, proteste etničnih manjšin in disidente, kar je privedlo do številnih spornih dogodkov, kot so [[Nemiri v Tibetu leta 2008]] in sprejetje zakona proti odcepitvi. V zunanji politiki se je Hu zavzemal za »[[Kitajski mirni vzpon|mirni vzpon Kitajske]]«, si prizadeval za mehko moč Kitajske v mednarodnih odnosih in korporativni pristop k diplomaciji. V času Huovega mandata se je kitajski vpliv v Afriki, Latinski Ameriki in drugih regijah v razvoju povečal.

Hu je imel skromen in zadržan slog vodenja. Za njegov mandat sta bila značilna kolektivno vodenje in vladanje na podlagi soglasja.<ref>{{navedi novice|last=Elegant|first=Simon|url=http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,1668457,00.html|title=In China, Hu is the Man to See|work=Time|date=4 October 2007|access-date=13 March 2010|archive-url=https://web.archive.org/web/20100619115625/http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,1668457,00.html|archive-date=19 June 2010|url-status=dead}}</ref> Zaradi teh lastnosti je bil Hu javnosti prava skrivnost. Njegova uprava je bila znana po tem, da se je bolj osredotočala na tehnokratske sposobnosti kot na osebnosti.<ref name=brown>{{navedi splet|last=Brown|first=Kerry|title=Chinese leadership: The challenge in 2012|url=http://www.eastasiaforum.org/2011/07/10/chinese-leadership-the-challenge-in-2012|access-date=19 August 2011|date=10 July 2011|archive-url=https://web.archive.org/web/20110822073822/http://www.eastasiaforum.org/2011/07/10/chinese-leadership-the-challenge-in-2012/|archive-date=22 August 2011|url-status=live}}</ref> Ob koncu svojega mandata je bil Hu pohvaljen, ker se je prostovoljno upokojil z vseh položajev. Nasledil ga je [[Ši Džinping]].

==Zgodnje življenje, izobrazba in družina==
 [[File:Old buildings in Jiāngyàn.jpg|thumb|left|Hujev rojstni kraj, [[Jiangyan]], [[Jiangsu]].]]
Hu Džintao se je rodil 21. decembra 1942 v [[Taizhou|Taizhou-u]], [[Jiangsu|Taizhou]], provinca [[Jiangsu]].<ref>{{navedi splet|url=http://www.xinhuanet.com/video/2015-12/21/c_128552046.htm |title=zh:[历史上的今天]国家主席胡锦涛出生 |trans-title=Today in History- President Hu Jintao was born |language=zh|publisher=Xinhua News Agency|quote={{lang|zh-hans|1942年12月21日，中华人民共和国国家主席胡锦涛出生。(On December 21, 1942, President Hu Jintao of the People’s Republic of China was born ) }}|date=21 December 2015|access-date=29 January 2018 |archive-url=https://web.archive.org/web/20180130013804/http://www.xinhuanet.com/video/2015-12/21/c_128552046.htm|archive-date=30 January 2018|url-status=dead}}</ref> Je neposredni potomec generala [[Dinastija Ming|dinastije Ming]], [[Hu Zongxian|Hu Zongxiana]], znanega po boju proti [[Wok|Woku]], [[Japonski pirati|Japonskim piratom]].<ref>Liu, Melinda. (2002, May 06). [http://www.newsweek.com/man-jiangs-shadow-145603 "The Man in Jiang's Shadow"]. ''[[Newsweek]]''.</ref> Njegova družinska veja se je v generaciji njegovega dedka preselila iz okrožja Jishi v Anhuju v Taizhou-u. Čeprav je imel njegov oče v Taizhou-u majhno podjetje za trgovanje s čajem, je bila družina razmeroma revna. Njegova mati je bila učiteljica in je umrla, ko je bil star sedem let, zato ga je vzgajala teta. Huovega očeta so med [[Kulturna revolucija|kulturno revolucijo]] obsodili, kar je (skupaj z njegovim razmeroma skromnim poreklom) očitno močno vplivalo na Huja, ki si je prizadeval očistiti očetovo ime.<ref>{{navedi novice |last=Havely |first=Joe |title=Getting to know Hu |publisher=Al Jazeera |date=19 October 2007 |url=http://english.aljazeera.net/news/asia-pacific/2007/10/2008525172536374792.html |access-date=7 April 2009 |archive-url=https://web.archive.org/web/20101116185351/http://english.aljazeera.net/news/asia-pacific/2007/10/2008525172536374792.html |archive-date=16 November 2010 |url-status=live }}</ref> 

Aprila 1964 se je pridružil [[Komunistični partiji Kitajske]] (KPK). Istega leta je diplomiral na [[Univerza Tsinghua|univerzi Tsinghua]] po študiju raziskovanja postaj hidroelektrarn na Oddelku za inženirstvo vodnega gospodarstva. Julija 1965 je začel delati kot inženir.<ref>{{navedi splet | url=http://english.peopledaily.com.cn/data/people/hujintao.shtml | title=Hu Jintao | access-date=16 April 2010 | archive-url=https://web.archive.org/web/20100619113445/http://english.peopledaily.com.cn/data/people/hujintao.shtml | archive-date=19 June 2010 | url-status=live }}</ref>

Leta 1968 se je Hu prostovoljno prijavil v službo v [[Gansu|Gansuju]] in sodeloval pri gradnji [[Hidroelektrarna Liujiaxia|hidroelektrarne Liujiaxia]].<ref>{{navedi knjigo|publisher=Linxia Hui Autonomous Prefecture Tourist Board|year=2003|pages=26&ndash;27|script-title=zh:"临夏旅游"|trans-title=Linxia Tourism}}. No ISBN <!--. 146 pages. No ISBN. Pages 26-27.--></ref> hkrati pa je vodil zadeve KPK za lokalno podružnico ministrstva za vodne vire in električno energijo. Med letoma 1969 in 1974 je delal za inženirski urad [[Sinohydro]].<ref>Nathan & Gilley, p. 79</ref>

Hu je poročen z [[Liu Yongching]], spoznal jo je na univerzi Tsinghua, ko sta tam študirala. Skupaj imata dva otroka, [[Hu Haifeng]] in Hu Haičing. V nasprotju s predsednikom vlade [[Wen Jiabao|Wen Jiabaom]] se ni nikoli udeležil javnega intervjuja za medije.

==Zgodnja politična kariera==
Leta 1973 je bil Hu premeščen na gradbeni oddelek v Gansuju kot sekretar. Naslednje leto je napredoval v [[namestnik sekretarja partijskega odbora|namestnika partijskega sekretarja]]. Leta 1980 je [[Deng Šjaoping]] izvedel program »štirih preobrazb«, katerega cilj je bil ustvariti komunistične voditelje, ki bi bili »bolj revolucionarni, mlajši, bolj usposobljeni in bolj specializirani«. Kot odgovor na to vsesplošno iskanje mladih članov partije je [[Song Ping]], prvi tajnik komiteja KPK Gansu (guverner province Gansu), odkril Hu Džintaa in ga povišal za več položajev do položaja namestnika vodje komiteja.<ref>Nathan & Gilley, p. 40</ref> V istem času je postal pomemben tudi drugi Songov varovanec, Ven Džjabao.

Leta 1982 je Hu napredoval na mesto sekretarja podružnice Zveze Komunistične mladine Gansu in bil imenovan za direktorja [[Vse - Kitajske zveze mladine]].<ref name="PeoplesDailyBio">{{navedi splet|url=http://english.peopledaily.com.cn/data/people/hujintao.shtml|title=Hu Jintao|work=People's Daily|access-date=16 April 2010|archive-url=https://web.archive.org/web/20100619113445/http://english.peopledaily.com.cn/data/people/hujintao.shtml|archive-date=19 June 2010|url-status=live}}</ref><ref name="ReferenceA">Ewing, 2003</ref>{{Page needed|date=June 2022}} Njegov mentor Song Ping je bil premeščen v Peking kot minister za organizacijo Komunistične partije Kitajske in je bil pristojen za priporočanje, kandidiranje in napredovanje visokih kadrov. S podporo Hu Jaobanga in Deng Šjaopinga si je Hu zagotovil svetlo prihodnost v partiji. Na predlog Song Pinga je leta 1982 osrednji organ KPK povabili Huja v Peking, da bi študiral na [[Centralna Partijska šola Komunistične partije Kitajske|Centralni Partijski poli Komunistične partie Kitajske]].<ref>Nathan & Gilley, p. 42</ref> Kmalu zatem je bil premeščen v Peking in imenovan za sekretarja [[Zveza komunistične mladine Kitajske|Zveze komunistične mladine Kitajske]]. Dve leti pozneje je Hu postal prvi sekretar centralnega komiteja in s tem njegov dejanski vodja. Med svojim mandatom v mladinski ligi je Hu spremljal [[Hu Yaobang|Hu Yaobanga]], ki je bil takrat generalni sekretar KPK, na obiskih po državi. Hu Yaobang, ki je bil tudi sam veteran iz lige mladih, se je ob Hujevi družbi lahko spominjal svoje mladosti.<ref name="ReferenceA"/>{{Page needed|date=June 2022}}

===Vodenje stranke v Guižovu===
Leta 1985 se je generalni sekretar komunistične partije Hu Yaobang zavzel, da bi Hu Džintaa premestili v [[Guidžov]] kot [[sekretar komiteja Komunistične partie Kitajske|sekretarja komiteja Komunistične partie Kitajske]].<ref name=siscirise>{{navedi novice |last=Sisci |first=Francesco |title=Democracy with Chinese characteristics |work=Asia Times |date=9 November 2005 |url=http://www.atimes.com/atimes/China/GK09Ad01.html |access-date=15 May 2008 |archive-url=https://web.archive.org/web/20080517062135/http://www.atimes.com/atimes/China/GK09Ad01.html |archive-date=17 May 2008 |url-status=unfit }}</ref> Hu si je prizadeval za izboljšanje gospodarstva v zaostali pokrajini in menda obiskal vseh šestinosemdeset okrožij.<ref name="lam">{{navedi knjigo|url=https://books.google.com/books?id=S4KMkzh3tckC|title=Chinese Politics in the Hu Jintao Era|last=Lam|first=Willy Wo-Lap |author-link=|publisher=ME Sharpe|year=2006|isbn=0-7656-1773-0|page=31}}</ref> While in Guizhou, Hu was careful to follow Beijing's directives and had a reputation of being "airtight"; he rarely would offer his views on policy matters in public.<ref name=lam/> Čeprav je Hu na splošno veljal za poštenega uradnika, so imeli nekateri prebivalci raje njegovega predhodnika [[Zhu Houze|Zhu Houzeja]]. Leta 1987 je Hu Džintao skrbno obravnaval proteste lokalnih študentov, ki so potekali vzporedno z Zidom demokracije, medtem ko je v Pekingu zaradi podobnih protestov Hu Yaobang prisilno odstopil. 

===Mandat v Tibetu===
Deng Šjaoping je leta 1987 Hu Jaobanga zaradi njegovih »liberalnih« teženj odstranil, njegov odhod s političnega prizorišča pa je sprva veljal za neugodnega za Hu Džintaa, ki so ga starejši člani stranke kritizirali, ker se ni nestrinjal z odstavljenim reformatorjem. Leta 1988 je bil Hu Džintao premeščen na mesto sekretarja strankinega regionalnega odbora [[Avtonomne regije Tibet]], hkrati pa je prevzel tudi vlogo političnega komisarja lokalnih enot [[Ljudska osvobodilna armada|Ljudske osvobodilne armade]]. S tem je Hu dejansko postal številka ena v tej obsežni, nemirni regiji. Številni Tibetanci že dolgo nasprotujejo vladni politiki v regiji. Prihajalo je do nemirov in etničnih konfliktov, zlasti do proti Hanom usmerjenih čustev med deli tibetanske etnične družbe. Do manjših spopadov je prihajalo že od leta 1987, in ko se je obseg nemirov povečal, se je Hu februarja 1989 odzval z napotitvijo približno 1 700 pripadnikov [[Ljudska vojaška policija|Ljudske vojaške policije]] v Lhaso, da bi jih posvaril pred nadaljnjimi nemiri.<ref name="jt">{{navedi splet|last=Tkacik|first=John|title=Who's Hu? Assessing China's Heir Apparent: Hu Jintao|url=http://www.heritage.org/Research/Lecture/Whos-Hu#pgfId=1010147|publisher=The Heritage Foundation|date=29 April 2002|access-date=2 June 2010|url-status=dead|archive-url=https://web.archive.org/web/20100615195945/http://heritage.org/Research/Lecture/Whos-Hu#pgfId=1010147|archive-date=15 June 2010}}</ref> [[Tibetanski nemiri 1987-1993]] so dosegli vrhunec s hudimi nemiri v središču [[Lasa|Lase]] 5. marca 1989, pet dni pred 30. obletnico tibetanske vstaje iz leta 1959. Kaj se je zgodilo potem, je sporno. Uporniki so policijo obtožili, da jih je samovoljno ustrelila, policija pa je trdila, da je delovala v samoobrambi. Poleg tega so se pojavila ugibanja, da je Hu z ukazi za zatrtje protestnikov zavlačeval do poznega večera, ko je bil načelnik policije prisiljen ukrepati, ker so razmere ušle izpod nadzora. Protestniki so bili zatrti zgodaj naslednji dan, Hu pa je 8. marca zaprosil Peking, naj razglasi vojno stanje.<ref name="Lam, p. 9">Lam, p. 9</ref>

Hujeva vloga pri demonstracijah in nemirih 5. marca ni bila nikoli pojasnjena. Po splošnem protokolu je Hu moral vsaj posredno odobriti uporabo sile proti protestnikom, vendar je vprašanje, ali je 5. marca dejansko dajal ukaze, predmet razprave.{{efn|Willy Lam pojasnjuje Huova dejanja 5. marca kot možen primer njegove visoke politične premetenosti in preudarnosti.<ref name="Lam, p. 9">Lam, p. 9</ref>}} Poleg tega John Tkacik navaja, da se je Hu z Vojaškim okrožjem Chengdu usklajeval, naj bodo enote v polni pripravljenosti, ko bodo razmere napredovale. Nekateri diplomatski analitiki so Hujevo brutalno uporabo sile povezali z zatiranjem aktivistov in študentov s [[Protesti na trgu Nebeškega miru|protest na Trg Nebeškega miru]], ki so se zgodili tri mesece pozneje. O tem, ali je Hu 4. junija zagotovil »navdih« za LOV, je mogoče razpravljati, vendar je bilo jasno, da si je Hu s svojimi dejanji v Lhasi prislužil pozornost brez primere v višjih slojih partijske oblasti, vključno z »vrhovnim voditeljem« Deng Šjaopingom. Ko so na Trg nebeškega miru zapeljali tanki, je bil Hu eden prvih regionalnih voditeljev, ki je javno izrazil podporo centralnim oblastem.

==Kandidatura==
Pred odprtjem [[14. nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske|14. nacionalnega kongresa Komunistične partije Kitajske]] leta 1992 so visoki partijski voditelji, med njimi Deng in [[Chen Yun]], morali izbrati kandidate za [[Stalni odbor politbiroja Komunistične partije Kitajske]], da bi zagotovili nemoten prehod oblasti s tako imenovane druge generacije voditeljev (Deng, Chen, [[Li Xiannian]], [[Vang Džen]] itd. ) na voditelje tretje generacije ([[Jiang Zemin]], [[Li Peng]], [[Chao Xi]] itd.) Deng je tudi predlagal, da bi razmislili o še enem kandidatu za nadaljnji prehod v prihodnosti, po možnosti o nekom, mlajšem od petdeset let, ki bi predstavljal naslednjo generacijo voditeljev.<ref>Nathan & Gilley, pp.42-43</ref> Song Ping je kot vodja organizacije Huja priporočil kot idealnega kandidata za bodočega vodjo. Tako je Hu Džintao tik pred svojim 50. rojstnim dnem postal najmlajši (oktobra 1992 je bil star 49 let) član sedemčlanskega stalnega odbora politbiroja in eden najmlajših članov Stalnega odbora politbiroja od prevzema oblasti Komunistične partije leta 1949.

Leta 1992 je Hu prevzel vodenje [[sekretariat Komunistične partije Kitajske|sekretariata Komunistične partije Kitajske]], ki je nadziral vsakodnevno delovanje [[centralni komite Komunistične partije Kitajske|centralni komite Komunistične partije Kitajske]], in centralne partijske šole, ki mu je služila za vzgojo lastnih podpornikov med višjimi kadri KPK. Hu je bil zadolžen tudi za ideološko delo KPK. Čeprav je Hu veljal za Jiangovega naslednika, je vedno zelo skrbel, da je bil Jiang v središču pozornosti. Konec leta 1998 je Hu spodbujal njegovo nepriljubljeno gibanje »Trije poudarki« (Three Stresses). »Stresni študij, stresna politika in stresni zdravi trendi« z govori, s katerimi ga je promoviral. Leta 2001 je objavil Džjangovo teorijo treh predstavnikov, s katero je Džjang upal, da se bo postavil na isto raven kot drugi marksistični teoretiki.<ref>Nathan & Gilley, p. 84</ref> Leta 1998 je Hu postal podpredsednik in Jiang je želel, da bi imel aktivnejšo vlogo v zunanjih zadevah. Hu je postal vodilni glasnik Kitajske med [[Natovo bombardiranje kitajskega veleposlaništva v Beogradu|Natovo vombardiranje kitajskega veleposlaništva v Beogradu ]] leta 1999.<ref>{{navedi novice |url=http://news.sina.com.cn/c/2003-05-25/14421097103.shtml |language=zh-cn |script-title=zh:资料：1999年5月9日胡锦涛就我驻南使馆遭袭击发表讲话 |trans-title=Source: Hu Jintao delivered a speech on the attack on the Chinese Embassy in Yugoslavia on May 9, 1999 |publisher=Sina Corp |access-date=24 January 2019|archive-url=https://web.archive.org/web/20190124203424/http://news.sina.com.cn/c/2003-05-25/14421097103.shtml|archive-date=24 January 2019|url-status=live}}</ref>

==Voditeljstvo==
{{glavni|Hu–Ven administracija}}
[[File:Dmitry Medvedev in China 14 April 2011-2.jpeg|thumb|left|Hu Džintao z voditelji [[BRICS]], od leve proti desni, [[Manmohan Singh]], [[Dmitri Medvedev]], [[Dilma Rousseff]] in [[Jacob Zuma]] aprila 2011.]]
Po prevzemu položaja generalnega sekretarja centralnega komiteja na [[16. nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske|16. nacionalnem kongresu Komunistične partije Kitajske]] leta 2002 sta Hu in njegov premier [[Wen Jiabao]] predlagala vzpostavitev harmonične socialistične družbe, katere cilj je zmanjšati neenakost in spremeniti slog politike »najprej BDP in nato blaginja«.<ref name="Kuhn">{{navedi splet|url=http://www.esnips.com/doc/907de9f2-a212-46b3-9efe-d23813bc03f3/Kuhn-Media-Press-Hu-Jintao.pdf|title=Kuhn, Robert Lawrence: Hu's Political Philosophies|publisher=Esnips.com|url-status=dead|archive-url=https://web.archive.org/web/20090325103630/http://www.esnips.com/doc/907de9f2-a212-46b3-9efe-d23813bc03f3/Kuhn-Media-Press-Hu-Jintao.pdf|archive-date=25 March 2009|access-date=13 March 2010}}</ref> Osredotočili so se na tiste skupine kitajskega prebivalstva, ki so bile zaradi gospodarskih reform zapostavljene, in opravili več odmevnih potovanj v revnejša območja Kitajske, da bi jih bolje spoznali. Hu in Wen Jiabao sta tudi poskušala Kitajsko odvrniti od politike, ki daje prednost gospodarski rasti za vsako ceno, in jo usmeriti k bolj uravnoteženemu pogledu na rast, ki vključuje dejavnike socialne neenakosti in okoljske škode, vključno z uporabo zelenega bruto domačega proizvoda pri kadrovskih odločitvah. Vendar je Džjangova klika ohranila nadzor na večini območij v razvoju, zato so Hujevi in Venovi ukrepi za makroekonomsko ureditev naleteli na velik odpor.<ref name="Ewing, 2003"/>{{Page needed|date=June 2022}} Hu has also been mostly conservative on political reforms during his tenure.<ref>{{navedi novice|url=http://news.bbc.co.uk/2/hi/asia-pacific/4165209.stm|title=BBC:China's Leader shows his stripes. 11 January 2005|last=Luard|first=Tim|date=11 January 2005|work=BBC News|access-date=13 March 2010|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20100822154247/http://news.bbc.co.uk/2/hi/asia-pacific/4165209.stm|archive-date=22 August 2010}}</ref>

===SARS kriza===
Prva kriza Hujevega vodenja se je zgodila med izbruhom [[Respiratorni sindrom SARS|hudega akutnega respiratornega sindroma SARS]] leta 2003. Po ostrih kritikah Kitajske zaradi začetnega prikrivanja in počasnega odziva na krizo je odstavil več strankarskih in vladnih uradnikov, vključno z ministrom za zdravje, ki je podpiral Jianga, in župana Pekinga, [[Meng Xuenonga]], ki so ga imeli za Hujevega varovanca.<ref name="Ewing, 2003"/>{{Page needed|date=June 2022}}

===Zunanje zadeve===
V času Hujevega mandata se je kitajski vpliv v [[Afrika|Afriki]], [[Latinska Amerika|Latinski Ameriki]] in drugih regijah v razvoju povečal.<ref>[https://monitor.worldsavvy.org/index.php?option=com_content&view=article&id=126&Itemid=184 World Savvy Monitor: China and the World - A foreign policy overview]{{Slepa povezava|date=marec 2023 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}{{dead link|date=November 2017|bot=InternetArchiveBot|fix-attempted=yes}}</ref> Prizadeval si je tudi za okrepitev kitajskih odnosov z Japonsko, ki jo je obiskal leta 2008.<ref>{{navedi novice|url=https://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/asia/china/1930258/Chinas-President-Hu-Jintao-visits-Japan.html |archive-url=https://ghostarchive.org/archive/20220111/https://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/asia/china/1930258/Chinas-President-Hu-Jintao-visits-Japan.html |archive-date=11 January 2022 |url-access=subscription |url-status=live|title=China's President Hu Jintao visits Japan|last=Spencer|first=Richard|date=2008-05-06|work=[[The Daily Telegraph]]|access-date=2020-01-19|language=en-GB|issn=0307-1235}}{{cbignore}}</ref> Prav tako je poslabšal kitajsko-ruske odnose od leta 1991 zaradi neizpolnjenih dogovorov.<ref>{{navedi splet|url=https://thediplomat.com/2011/07/chinese-foreign-policy-after-hu/|title=Chinese Foreign Policy After Hu|last=Pei|first=Minxin|website=thediplomat.com|language=en-US|access-date=2020-01-19}}</ref>

==Politični funkcije==
===Znanstveni pogled na razvoj===
{{main|Znanstvene napovedi razvoja}}
Politični opazovalci menijo, da se je Hu razlikoval od svojega predhodnika tako na področju notranje kot zunanje politike. Hujevo politično filozofijo v času njegovega vodenja povzemajo tri gesla: »Harmonična socialistična družba« na nacionalni ravni in »Miroljuben razvoj« na mednarodni ravni, pri čemer je pri prvem pomagal Koncept znanstvenega razvoja, ki išče celovite rešitve za številne gospodarske, okoljske in družbene probleme, v notranjih krogih pa priznava potrebo po previdnih in postopnih političnih reformah.<ref name=Kuhn/> Doktrina znanstvenega razvoja je bila zapisana v Komunistično partijsko in državno ustavo na [[17. nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske|17. nacionalnem kongresu Komunistične partije Kitajske]] oziroma [[2008. nacionalni ljudski kongres|2008.nacionalnem ljudskem kongresu]]. Vloga partije se je spremenila, kot jo je oblikoval [[Deng Šjaoping]] in izvedel [[Jiang Zemin]], in sicer iz revolucionarne v vladajočo stranko. V času svojega mandata je nadaljeval modernizacijo partije, pri čemer je pozival k »napredku« partije in njeni večji preglednosti pri upravljanju.

Po Hujevem mnenju iz teh filozofij izhaja država s sistematičnim pristopom k nacionalni strukturi in razvoju, ki združuje dinamično gospodarsko rast, prosti trg, ki ga spodbuja močan »nejavni« (tj. zasebni) sektor, strog politični in medijski nadzor, osebne, vendar ne politične svoboščine, skrb za blaginjo vseh državljanov, kulturno razsvetljenstvo in sinergijski pristop do različnih družbenih vprašanj (perspektiva znanstvenega razvoja), kar po Hujevi viziji vodi v »harmonično socialistično družbo«. Po mnenju kitajske vlade so te filozofije, ki so ustvarile nov »kitajski model« upravljanja, legitimna alternativa zahodnemu »modelu demokracije«, zlasti za države v razvoju. Po Hujevih besedah bi morali »harmonično socialistično družbo zaznamovati demokracija, pravna država, enakost, pravičnost, iskrenost, prijateljstvo in vitalnost. Takšna družba bo po njegovih besedah omogočila popoln izkoristek talentov in ustvarjalnosti ljudi, omogočila vsem ljudem, da si delijo družbeno bogastvo, ki sta ga prinesla reforma in razvoj, ter vzpostavila še tesnejši odnos med ljudmi in vlado. Hu je celo poudaril, da lahko verske skupnosti prispevajo h gospodarskemu in družbenemu razvoju pod geslom »Gradnja harmonične socialistične družbe«.<ref name="georgetown1">{{navedi splet|url=http://berkleycenter.georgetown.edu/resources/countries/china |title=China |publisher=Berkley Center for Religion, Peace, and World Affairs |access-date=14 December 2011 |url-status=dead |archive-url=https://web.archive.org/web/20130316102321/http://berkleycenter.georgetown.edu/resources/countries/china |archive-date=16 March 2013  }} See drop-down essay on "An Era of Opening"</ref>

Leta 2004 je Hu pokazal nekaj brez primere in ukazal vsem kadrovskim predstavnikom petih glavnih oblastnih funkcij, naj prenehajo s tradicijo letnega poletnega srečanja v obmorskem okrožju [[Beidaihe]], ki je pred tem veljalo za srečanje vladajočih elit, tako sedanjih kot starejših kadrov, na katerem se odloča o usodi Kitajske, in tudi za nepotrebno zapravljanje javnih sredstev. Kitajska javnost je to potezo razumela kot simbol Hujevega odnosa do korupcije.

Junija 2007 je imel Hu pomemben govor na [[Centralna partijska šola Komunistične partije Kitajske|Centralni partijski šoli Komunistične partije Kitajske]], ki je nakazoval njegov položaj moči in njegove vodilne filozofije. V govoru je Hu z zelo populističnim tonom nagovarjal navadne Kitajce in resno opozoril na nedavne izzive, s katerimi se Kitajska sooča, zlasti v zvezi z razlikami v dohodkih. Poleg tega je opozoril na potrebo po »večji demokraciji« v državi.<ref>{{navedi knjigo|title=Democratization in China, Korea and Southeast Asia?: Local and National Perspectives (Politics in Asia)|last=Zhou|first=Kate Xiao|publisher=Routledge; 1 edition}}</ref>

===Tajvan===
Na začetku svojega vodenja se je Hu soočil z nasprotnikom, ki se je zavzemal za neodvisnost, takratnim predsednikom republike Kitajske [[Chen Xuibian|Chen Xuibianom]]. Čen je pozval k pogovorom brez kakršnih koli predpogojev in zavrnil soglasje iz leta 1992. čen Xuibian in Demokratična napredna stranka sta še naprej izražala končni cilj neodvisnost Tajvana in dajala izjave o političnem statusu Tajvana, ki so po mnenju LRK provokativne. Hujev začetni odziv je bil kombinacija »mehkega« in »trdega« pristopa. Po eni strani je Hu izrazil pripravljenost za pogajanja o številnih vprašanjih, ki zadevajo Tajvan. Po drugi strani pa je še naprej zavračal pogovore brez predpogojev in ostal zavezan kitajski združitvi kot končnemu cilju. Čeprav je Hu pokazal nekaj znakov večje prožnosti glede političnih odnosov s Tajvanom, kot v svoji izjavi z dne 17. maja, kjer je ponudil obravnavo vprašanja »mednarodnega življenjskega prostora« za Tajvan, je Hujeva vlada ostala trdna pri svojem stališču, da LRK ne bo tolerirala nobenega poskusa Tajvanske vlade, da bi razglasila pravno neodvisnost od Kitajske.

Po Chenovi ponovni izvolitvi leta 2004 je Hujeva vlada spremenila taktiko in začela izvajati politiko prepovedi stikov s Tajvanom zaradi Chenovih in DPP-jevih nagnjenj k neodvisnosti in zavračanja soglasja iz leta 1992. Vlada je še naprej krepila vojsko proti Tajvanu in izvajala odločno politiko diplomatske izolacije Tajvana. Marca 2005 je [[Nacionalni ljudski kongres]] sprejel [[Zakon proti odcepitvi]], ki je formaliziral »nemirna sredstva« kot možnost odgovora na razglasitev neodvisnosti Tajvana.

Hujeva vlada je okrepila stike s [[Kuomintang|Kuomintangom]] (KMT), nekdanjim nasprotnikom v kitajski državljanski vojni, ki je še vedno glavna stranka na Tajvanu. Okrepljeni stiki so dosegli vrhunec z obiski Pan-Blue 2005 na celinski Kitajski, vključno z zgodovinskim srečanjem med Huom in tedanjim predsednikom KMT [[Lien Chan|Lien Chanom]] aprila 2005. To je bilo prvo srečanje med voditeljema obeh strank po koncu druge svetovne vojne.

===Moralno vodenje===
Marca 2006 je Hu Džintao kot odgovor na številne družbene probleme na Kitajskem izdal »[[Osem časti in osem sramot]]« kot zbirko moralnih kodeksov, ki naj bi jih Kitajci upoštevali, in poudaril, da je treba to sporočilo razširiti med mladimi.<ref>{{navedi novice |script-title=zh:胡锦涛关于“八荣八耻”的论述 |trans-title=Hu Jintao regarding 'The eight honors and eight shames' |language=zh-hans |publisher=[[Sohu]] |date=20 March 2006 |url=http://news.sohu.com/20060320/n242378439.shtml |access-date=16 May 2008 |archive-url=https://web.archive.org/web/20090104232609/http://news.sohu.com/20060320/n242378439.shtml |archive-date=4 January 2009 |url-status=live }}</ref> Znan je tudi pod imenom »Osem časti in sramot« in je vseboval osem pesniških vrstic, ki so povzemale, kaj bi moral dober državljan imeti za čast in kaj za sramoto. Na splošno velja za eno od Hu Džintajevih ideoloških rešitev za zaznano naraščajoče pomanjkanje morale na Kitajskem, potem ko so kitajske gospodarske reforme pripeljale generacijo Kitajcev, ki se je ukvarjala predvsem z zaslužkom in močjo v vse bolj krhkem družbenem sistemu.

Za kitajske komunistične voditelje je postalo pravilo, da sami prispevajo marksistično-leninistični teoriji. Ali je to Hujev prispevek k Marksistično-Leninistični teoriji, je sporno, vendar je bil njegov splošni sprejem v kitajski javnosti zmeren. Vendar je njena promocija vidna skoraj povsod: na plakatih v razredih, transparentih na ulicah in elektronskih tablah za pripravo olimpijskih iger leta 2008 in svetovne razstave Expo 2010 v Šanghaju. Kodeksi se razlikujejo od ideologij njegovih predhodnikov, in sicer od Džjangovih Treh predstavnikov, Dengove teorije in Maove misli, saj je bil poudarek prvič preusmerjen na kodifikacijo moralnih standardov v nasprotju z določanjem družbenih ali gospodarskih ciljev.<ref>Guoxin Xing, "Hu Jintao's Political Thinking and Legitimacy Building: A Post-Marxist Perspective." ''Asian Affairs'' 36.4 (2009): 213-226.</ref>

==Dediščina==
Hu je vodil desetletje vztrajne gospodarske rasti, vodil Kitajsko skozi vihar finančne krize konec leta 2000, relativno brez škode in močno povečal mednarodni ugled Kitajske. Hujevi dosežki vključujejo posodobitev kitajske infrastrukture, izstrelitev prve kitajske vesoljske sonde s človeško posadko in sponzoriranje dveh uspešnih mednarodnih dogodkov: olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 in razstave Expo v Šanghaju leta 2010. Poleg tega je Hujev »mehki pristop« do Tajvana, ki je sovpadal z izvolitvijo vlade Kuomintanga v Tajpeju, izboljšal odnose med celinsko Kitajsko in Tajvanom. Med Hujevim mandatom sta se trgovina in stiki med obema stranema znatno povečala. Poleg tega sta Hu in premier [[Ven Džjabao]] s svojimi populističnimi politikami dosegla odpravo kmetijskih davkov za kmete, prožnejšo politiko do delavcev migrantov, ki živijo v mestih, bolj uravnotežen razvoj med obalnimi regijami in zaledjem, uveljavitev minimalne plače v mestih ter spodbujanje trajnostne in cenovno dostopne stanovanjske gradnje. Odziv na javnozdravstveno krizo [[SARS]] in obsežna širitev reforme zdravstvenega varstva na Kitajskem za državljane s srednjimi in nizkimi dohodki sta Huju prinesla priznanja na domačem trgu. Na splošno je kitajska javnost te politike dobro sprejela.<ref name=wanglei>{{navedi novice|last1=Wang|first1=Lei|script-title=zh:胡锦涛时代遗患 为官不为遭炮轰|url=http://opinion.dwnews.com/news/2015-03-16/59641567.html|work=Duowei News|language=zh-hans|date=16 March 2015|access-date=17 March 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150319195513/http://opinion.dwnews.com/news/2015-03-16/59641567.html|archive-date=19 March 2015|url-status=live}}</ref>

Hujeva politika strogega boja proti korupciji je prinesla mešane rezultate. Čeprav je bilo nekaj poskusov povečanja preglednosti izdatkov uradnih organov in birokratov, globoko zakoreninjena sistemska vprašanja, ki so prispevala k rasti korupcije, niso bila rešena. Poleg tega je obsežen korupcijski škandal, ki je kmalu po Hujevem odhodu s položaja zajel vojsko, pokazal, da Hu ni mogel odpraviti zakoreninjenih interesov v vojski. Hu je v svojem govoru ob odhodu na 18. partijskem kongresu poudaril, da bi lahko imela nenadzorovana korupcija uničujoče posledice za stranko in državo. Poleg tega so Hujevo vztrajanje pri cenzuri in omejevanju svobode govora močno kritizirale organizacije za človekove pravice in zahodne vlade, medtem ko so umetniki in pisatelji v državi očitali večje omejitve kulturnega izražanja med Hujevim mandatom. Čeprav je Hu v prvih letih svojega mandata poskušal uvesti obliko »znotrajstrankarske demokracije«, ki je zahtevala večje sodelovanje nižjih članov pri določanju politike in izbiri vodstva, je bilo le malo dokazov o pomembnih spremembah v strukturi vodenja stranke in postopku odločanja.

Odločanje na podlagi soglasja je postalo značilnost Hujeve dobe. Hu ni bil nikoli močan človek, ni vladal s pestjo in je bil pogosto obravnavan kot prvi enakopravni s svojimi sodelavci [[stalni odbor politbiroja|stalnega odbora politbiroja]]. Nekateri so kitajsko politično sceno v Hujevem obdobju označili za »devet zmajev, ki krotijo vodo« ({{zh|s=九龙治水|labels=no}}), to je devet članov političnega sveta, ki vsak upravlja s svojim posestvom. Poleg tega se Hu ni soočal le z množico posebnih interesnih skupin in političnih frakcij znotraj stranke, ampak je njegovo sposobnost izvajanja usklajenega programa omejeval tudi vpliv nekdanjega voditelja [[Jiang Zemin|Jiang Zemina]].<ref name=hujintao>{{navedi novice|last1=Zhang|first1=Guangzhao|script-title=zh:公正评价胡锦涛的十年|url=http://www.ftchinese.com/story/001047627?full=y|work=Financial Times Chinese|language=zh-hans|date=21 December 2012|access-date=17 March 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150402162147/http://www.ftchinese.com/story/001047627?full=y|archive-date=2 April 2015|url-status=live}}</ref> Zato se razpravlja o tem, koliko moči je imel Hu osebno za doseganje sprememb. Kljub temu je bil Hu v okviru sistema, v katerega je bil postavljen, priznan kot učinkovit posrednik in ustvarjalec soglasja. Hu je bil pohvaljen tudi zato, ker je odstopil s položaja vojaškega vodje v korist svojega naslednika Ši Džinpinga in se hkrati odpovedal položaju generalnega sekretarja. To je veljalo za sporočilo establišmentu in Jiang Zeminu, da se morajo starejši upokojiti v skladu s protokolom in se izogibati vmešavanju v zadeve svojih naslednikov.<ref name=luotui>{{navedi novice |last1=Jia |first1=Qi |script-title=zh:如何正确评价胡锦涛裸退的历史意义 |trans-title=How to correctly evaluate the historical significance of Hu Jintao's complete resignation |url=http://history.dwnews.com/news/2014-12-26/59626298.html |work=Duowei News |language=zh-hans |access-date=17 March 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150402182932/http://history.dwnews.com/news/2014-12-26/59626298.html |archive-date=2 April 2015|url-status=dead}}</ref> Kljub tej njegovi drži pa ga je njegov naslednik ob koncu 20. kongresa KPK oktobra 2022 ponižal, ko ga je dal vsem na očeh odpeljati iz dvorane s častnega mesta levo od Šija, čemur se je Hu celo nekoliko upiral.

==Opombe==
{{notelist}}

==Sklici==
{{sklici|2}}

{{normativna kontrola}}