Gozdni mračnik

Gozdni mračnik
	;
Ohranitveno stanje taksona
	; najmanj ogrožen (IUCN)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (strunarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Chiroptera (netopirji);
Družina:	Vespertilionidae (gladkonosi netopirji);
Rod:	Nyctalus;
Vrsta:	N. leisleri;
Znanstveno ime
	Nyctalus leisleri; (Kuhl, 1817)
	;

Gozdni mračnik (znanstveno ime Nyctalus leisleri) je srednje velika vrsta netopirjev, ki je razširjena po Evropi, zahodni Aziji in Severni Afriki.

Opis

Gozdni mračnik je nekoliko manjši od sorodnega navadnega mračnika. V dolžino zraste med 48 in 68 mm, razpon prhuti pa ima med 260 in 330 mm. Podlaht meri med 38 in 47 mm, tehta pa med 11 in 20 grami. Obraz, ušesa in prhuti so temne barve, dlaka pa je rjava. Ob telesu je dlaka temnejša, po čemer se gozdni mračnik tudi takoj loči od navadnega, pri katerem je dlaka po celi dolžini enako obarvana. Notranja stran okončin je poraščena. Uhlji so kratki in zaobljeni, krila pa dolga in ozka.

Razširjenost

Gozdni mračnik je razširjen po Evropi in zahodni Aziji, na vzhod pa njihov areal sega do Urala in Himalaje. Pojavlja se tudi v delih severozahodne Afrike, na Kanarskih otokih in Madeiri.

Običajno se zadržuje v listnatih in mešanih gozdovih, po čemer je dobil tudi slovensko ime. Z urbanizacijo se je naselil tudi v opuščenih podstrešjih in zapuščenih stavbah.

Prehranjevanje in reprodukcija

Osnovna hrana gozdnega mračnika so leteči nočni insekti, najbolj pa je ta vrsta aktivna v večernem in jutranjem mraku. Lovijo tik nad drevesnimi krošnjami, pogosto pa tudi okoli uličnih svetilk. Med lovom letijo naravnost in plen napadejo od zgoraj. Za lov uporabljajo eholociranje s frekvencami med 25–54 kHz. Največjo moč razvijejo pri 29 kHz, impulz pa povprečno traja 8,5 ms^[1]^[2].

Samice vzgajajo svoje mladiče v kolonijah, v katerih je zbranih med 20 in 50 osebkov, ponekod pa so kolonije celo večje. Samice take kolonije ustvarijo v votlih drevesih ali v ruševinah,skotijo pa enega ali dva mladiča.

Znanstveno ime je ta vrsta dobila po naravoslovcu Johannu Philippu Achillesu Leislerju

Reference

Chiroptera Specialist Group (1996). Nyctalus leisleri . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2006. IUCN 2006. Pridobljeno: 05. decembra 2006.
Frank Greenaway & A. M. Hudson (1990) A Field Guide to British Bats, Bruce Coleman Books, Uxbridge
Wilfried Schober & Eckard Grimmberger (1993) Hamlyn Guide: Bats of Britain and Europe, Hamlyn, London.
R. E. Stebbings & Francesca Griffith (1986) Distribution and Status of Bats in Europe, Institute of Terrestrial Ecology, Huntingdon.
S. Zera & P. Myers (2004) Nyctalus leisleri, Animal Diversity Web. Accessed December 05, 2006.

↑ Parsons, S. and Jones, G. (2000) 'Acoustic identification of twelve species of echolocating bat by discriminant function analysis and artificial neural networks.' J Exp Biol., 203: 2641-2656.
↑ Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32.

Zunanje povezave

Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Nyctalus leisleri

ARKive Arhivirano 2008-03-27 na Wayback Machine. fotografije
Woodland Management For Bats Guide Arhivirano 2013-03-19 na Wayback Machine.

[1] Parsons, S. and Jones, G. (2000) 'Acoustic identification of twelve species of echolocating bat by discriminant function analysis and artificial neural networks.' J Exp Biol., 203: 2641-2656.

[2] Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32.

[1]

[2]