Gora svete Ane, Šlezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Gora svete Ane
Góra Świętej Anny
Góra św. Anny, kościół klasztorny franciszkanów, xxkazik.jpg
Svetišče
Najvišja točka
Nadm. višina426 m
Koordinate50°27′00″N 18°10′00″E / 50.45°N 18.166667°E / 50.45; 18.166667Koordinati: 50°27′00″N 18°10′00″E / 50.45°N 18.166667°E / 50.45; 18.166667
Geografija
Góra Świętej Anny se nahaja v Poljska
Góra Świętej Anny
Góra Świętej Anny
Lega na Poljskem
LegaPoljska
Geologija
Tipvulkanski stižec

Gora Svete Ane (Góra Świętej Anny - poljska izgovorjava [ˈɡura ˈɕfjɛntɛj ˈannɨ] ali nemško St. Annaberg; spodnješlezijsko Anaberg; šlezijsko Świyntŏ Anna) je osamelec v Šleziji na Poljskem v istoimenski občini. To je lokacija frančiškanskega samostana s čudežnim kipom svete Ane in veličastno kalvarijo, ki je pomemben cilj rimskokatoliškega romanja. Bila je strateška lokacija, pomembna tako za nemške kot poljske nacionaliste, leta 1921 pa je bila prizorišče bitke pri Annabergu, ki je bila v Tretjem rajhu obeležena z izgradnjo Thingstätte (amfiteater) in mavzoleja. Gledališče je ostalo, vendar je bil nacistični mavzolej uničen in nadomeščen s spomenikom tistim, ki so sodelovali v tretji Šlezijski vstaji.

Sestavljena kulturna in naravna krajina Góra Świętej Anny sta razglašeni za enega od uradnih zgodovinskih spomenikov Poljske (Pomnik historii) s strani odbora za nacionalno dediščino Poljske in predsednika Poljske.

Geologija[uredi | uredi kodo]

Annaberg je vulkanski stožec iz terciarnega bazalta, najbolj vzhodni konec šlezijskega vulkanskega pasu in najbolj vzhodni pojav bazalta v Evropi.[1][2][3] Visok je 406 metrov.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Annaberg leta 1934

Hrib je bil v predkrščanskih časih pogansko svetišče.[5]

Prej je bil znan kot Chelmberg; okoli leta 1100 je bila na hribu zgrajena lesena kapela sv. Jurija [6], ki je postala znana kot Georgenberg (hrib sv. Jurija). Leta 1516 je plemiška družina von Gaschin, ki se je sredi 15. stoletja preselila v Šlezijo iz Poljske, postavila na Chelmbergu cerkev sv. Ane. Hrib je postal priljubljena romarska točka, zlasti po darovanju leta 1560 lesenega kipa svete Ane z relikvijami, ki je še danes v cerkvi.

Grof Melchior Ferdinand von Gaschin je želel hrib postaviti za sedež frančiškanov. Med švedsko-poljsko vojno pa se je red odločil, da zapre svoje hiše v Krakovu in Lvovu ter se zaradi varnosti preseli v Šlezijo. Sklenjen je bil dogovor, po katerem bodo prevzel cerkev na Annabergu. Tja se je 1. novembra 1655 preselilo 22 frančiškanov.[7] Grof je dal zgraditi preprosto leseno samostansko poslopje, cerkev pa nadomestil z novo kamnito stavbo, ki je bila posvečena 1. aprila 1673.[8] Cerkev je privabljala vse večje število romarjev in posledica je bila, da je hrib postal znan kot hrib sv. Ane. Poleg romarskih prenočišč in druge infrastrukture so v 19. stoletju za potrebe romarjev ustanovili tri založniške družbe Franz Gielnik, Michael Rogier in Adolf Marcyago.[9] Leta 1864 je cerkev obiskalo 400.000 romarjev.

Annaberg viden z juga na razdalji približno 25 km

Po rvi svetovni vojni je bil 20. marca 1921 izveden plebiscit v skladu s pogoji Versajske pogodbe, da bi ugotovili, ali bodo deli Šlezije, ki so pripadali Prusiji in s tem Nemškemu cesarstvu, ostali nemški ali se pridružili rekonstituirani Poljski. V župniji Annaberg, tako kot v večini Zgornje Šlezije, je večina glasovala za Nemčijo, vendar je bilo lokalno upravno okrožje (Landkreis Groß Strehlitz) eno od območij, kjer je bila večina naklonjena združitvi s Poljsko. V začetku maja se je začela tretja šlezijska vstaja, pri čemer so poljske enote Wawelbergove skupine v nasprotju z željami poljske vlade skušale združiti s Poljsko tista območja, ki so zanjo glasovala. 4. maja so od pravno omejenih sil nemške vojske zavzeli Annaberg, ki je imel poleg kulturnega pomena samostana za nemške Šlezijce tudi strateški pomen, saj dominira nad dolino Odre.[10] 21.–23. maja so v bitki pri Annabergu neuradne nemške sile gornješlezijskega Selbstschutza in bavarskega Freikorpsa Oberland pod poveljstvom generalpolkovnika Bernharda von Hülsena ponovno zavzele del hriba.[11] Na obeh straneh so bile velike izgube, spopadi pa so potekali v več sosednjih vaseh. Več udeležencev na nemški strani je bilo pozneje vidnih v nacističnem režimu.

Z bitko, ki je bila dodana njeni obstoječi vlogi, ki simbolizira katoliško identiteto Šlezije znotraj pretežno protestantske Prusije, je Annaberg postal močan simbol nemškega regionalnega nacionalizma; v tej vlogi nastopa v propagandnem filmu Land unterm Kreuz iz leta 1927.[12] Za poljske Šlezijce je imel tudi verski in kulturni pomen; bil je tema pesmi Norberta Bonczyka; in po bitki leta 1921 postal tudi politični simbol za Poljake.[13]

Pogled na amfiteater s spomenikom poljskemu šlezijskemu uporu na vrhu

V letih 1934–1936 so nacisti zgradili Thingstätte na mestu kamnoloma ob vznožju hriba. V letih 1936–1938 je bil nad tem postavljen mavzolej za 51 padlih pripadnikov nemškega Freikorpsa, ki ga je zasnoval Robert Tischler in zagotovljeno počivališče, s katerega so se lahko pripeljali uporabniki nove Reichsautobahn (danes poljska avtostrada A4), 10 minut hoje do spomenika. Namen je bil, da bi bil kompleks mavzoleja in gledališča nasprotje samostanu in »preoblikovanje Annaberga v simbol Zgornje Šlezije in ustrezen kraj verskega in narodnega praznovanja«.[14] Vendar pa po otvoritvi maja 1938 gledališče ni bilo več uporabljeno za slovesnosti, romarji pa so še naprej obiskovali samostan v vedno večjem številu.

Mavzolej je bil leta 1945 miniran, leta 1955 pa je bil zamenjan s spomenikom Šlezijskim upornikom, ki ga je zasnoval Xawery Dunikowski.[15]

Menihi so bili trikrat izgnani iz samostana, pod Napoleonom (leta 1810; romarji so s seboj pripeljali svoje duhovnike, frančiškani pa so se vrnili šele leta 1859), Bismarckom in Hitlerjem. Ko so se vrnili leta 1945, so v cerkvi šele junija 1989 ponovno vzpostavili službo v nemškem jeziku.[16][17] Helmut Kohl se je nameraval udeležiti tamkajšnje maše med svojo spravno turnejo po Poljski novembra 1989, s katere ga je odpoklical padec berlinskega zidu 9. novembra.[18] (To je veljalo za nesrečno izbiro in Kohla so namesto tega odpeljali na posestvo Helmuta von Moltkeja, kjer je potekala kaotična maša v poljščini s pripadniki nemške manjšine, ki so poskušali peti hvalnice sv. Ani.) Samostan danes vsako leto privabi na tisoče romarjev, zlasti iz same Zgornje Šlezije in še posebej za dan sv. Ane, 26. julija, za Katoliško cerkev pa je simbol pobožnosti, ki presega nacionalne meje.[19] Marca 1980 je papež Janez Pavel II. cerkev razglasil za manjšo baziliko.[20]

Annaberg je bil 14. aprila 2004 razglašen za poljski zgodovinski spomenik.[21]

Spomeniki[uredi | uredi kodo]

Samostan[uredi | uredi kodo]

Notranjost samostanske cerkve

Samostanske stavbe, na vrhu hriba, so baročne; cerkev je bila prezidana leta 1665, druge stavbe, ki na njeni južni strani tvorijo štirikotnik, pa so v letih 1733–49.[22] Glavni predmet čaščenja romarjev je kip svete Ane z Devico in otrokom, izklesan iz lipovega lesa nad glavnim oltarjem v cerkvi, visok približno 66 centimetrov, v katerem naj bi bile relikvije svetnice iz samostana Ville blizu Lyona v Franciji in je zaslužen za čudeže. Cerkvi naj bi jo daroval Nikolaus von Kochtitzky, lokalni plemič, leta 1560 in je bila oblečena v zlato blago z biseri.

Zunaj cerkve je Paradiesplatz (Rajski trg), formalni samostanski vrt, postavljen leta 1804. Pod samostanom je Kalvarija (pot med postajami Kristusovega pasijona) s 33 baročnimi kapelicami kot postajami. To je bilo določeno v oporoki grofa Melchiorja Ferdinanda von Gaschina, ki je menil, da je pokrajina Annaberga podobna pokrajini Jeruzalema in njegove okolice; zgrajena je bila pod njegovim nečakom Georgom Adamom von Gaschinom v letih 1700–09 po načrtih Domenica Signa in delno obnovljena leta 1764 in ponovno v letih 1780–85, ko so bile Svete stopnice dodane s projektom Christopha Worbsa.[23][24] Georg Adam in Anton von Gaschin sta pokopana v kripti kapele križa in na osrednjih stebrih upodobljena v nadnaravni velikosti. Leta 1912 je bila dodana Lourdes Grotto.

Amfitheater[uredi | uredi kodo]

Thingstätte ali gledališče na prostem za Thingspiele, nacistične multidisciplinarne predstave, je bilo zgrajeno v letih 1934–36, prvo v Šleziji. Zasnovala sta ga Franz Böhmer in Georg Pettich in je imela sedeže za 7000, prostor za stojišča za 20.000 in zmogljivost do 50.000. Od vojne so ga uporabljali za praznike žetve in koncerte, poskušali so financirati obnovo, leta 2008 pa je bil kamen zelo propadel.[25]

Gledališče in mavzolej na fotografiji iz nacistične dobe

Mavzolej[uredi | uredi kodo]

V letih 1936–38 je bil na vrhu pečine nad amfiteatrom dozidan mavzolej za 51 pripadnikov Freikorpsa, ki so padli v bitki pri Annabergu. Zasnoval ga je Robert Tischler, glavni arhitekt nemške komisije za vojne grobove, v vojaškem slogu, ki spominja na srednjeveško trdnjavo, kot je Hohenstaufnov Castel del Monte.[26] En tedanji pisatelj ga je primerjal s topovsko kupolo. Bil je okrogel, s težkimi stebri rusticiranega peščenjaka, ki jih prekrivajo večni ognji, in ozkim vhodom, ki vodi v ambulatorij, osvetljen le z ozkimi okni, ki spominjajo na reže za puške, medtem ko je na drugi strani temno stopnišče, ki namiguje na prehod med svetovi, vodi navzdol v kripto, izrezano iz skale. V nišah so bili sarkofagi, označeni z etapami vojaške zgodovine Nemčije od leta 1914 do 1931/32: Deutschland erwache! (Nemčija, zbudite se!), v središču je bil kip padlega bojevnika v zelenem porfirju, avtorja Fritza Schmolla, znanega kot Eisenwerth, ki ga je kipar in njegovi pomočniki ustvarili na mestu med gradnjo spomenika, ker je bil prevelik, da bi ga pripeljali skozi vhod. Kupola je dopuščala razpršeno svetlobo, pretežno zlati mozaiki Rösslerja iz Dresdna in Klemma iz Münchna pa so upodobili stilizirane nemške orle in svastike.[27] Opis iz leta 1938 v publikaciji Komisije za vojne grobove opisuje tamkajšnje mrtve, ki so »pazili na meji in spodbujali obmejno regijo in njene ljudi, da ohranijo nemški značaj in nemško vero« ter poudarili lokacijo na poti med Hindenburgovim spomenikom v Tannenbergu in spomenikom na Königsplatzu v Münchnu.[28] Okolica spomenika je postala naravni rezervat, za dokončanje romanja pa so se obiskovalci morali z nivoja gledališča povzpeti skozi naravno okolje.[29]

Tischler je zasnoval več spomenikov v podobnem nekoliko rustikalnem slogu, ki spominja tako na srednjeveške trdnjave kot na spomenik Hindenburgu.

Spomenik vstaji[uredi | uredi kodo]

Spomenik upornikom, posnet leta 2007

Mavzolej je bil leta 1945 miniran, leta 1955 pa je bil na njegovo mesto ob deseti obletnici osvoboditve posvečen spomenik šlezijskim upornikom (polj. Pomnik Czynu Powstańczego), ki ga je zasnoval Xawery Dunikowski.[30] To je preprosta klasična zasnova s štirimi stebri v pravokotnem prerezu, ki obkrožajo večni ogenj in nosilnimi arhitravi, pod katerimi so štiri masivne granitne skulpture Šlezijskih glav. Na zatrepih so industrijski simboli. V notranjosti so stebri okrašeni s stiliziranimi upodobitvami rudarjev, šlezijskih kmetov, železarjev in matere z otrokom na roki na kariatidni način, na zunanjih površinah pa so orisane risbe vsakdanjih in delovnih prizorov iz sedanjost in preteklost ter prizori same vstaje. Med njimi so bili spopadi z Nemci od srednjeveškega obdobja tevtonskih vitezov, kar je pomenilo večno sovraštvo med Nemci in Poljaki, in za 25. obletnico vstaje leta 1946 so bile pokopane žare s pepelom ljudi, ki so jih nacisti ubili v Varšavski vstaji. Vendar je bilo protinemško sporočilo leta 1955 zasenčeno s sporočilom hvale predhodnikom komunistične države.

Dunikowski je že v začetku leta 1946 skiciral ideje za spomenik in zmagal na natečaju za njegovo zasnovo, vendar je bil manj strokovnjak kot arhitekt kot kipar in je bil pod uradnim pritiskom, stavba pa nima želenega impresivnega učinka.[31]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Review: "Dr. Partsch's 'Silesia,—A Geographical Study'", The Geographical Journal, Royal Geographical Society, 7 (1896) 417–20, p. 419: "the Annaberg (1350 feet), the most easterly cone of Tertiary basalt in Europe."
  2. Henning Sørensen, The Alkaline Rocks, London/New York: Wiley, 1974, ISBN 9780471813835, p. 260.
  3. Sidney Osborne, The Upper Silesian Question and Germany's Coal Problem, London: Allen and Unwin, 1920, OCLC 405809, p. 150: "The Annaberg, about 1300 feet high, situate[d] approximately ten miles southwest of Gross Strehlitz, contains beds of basalt, and it is a noteworthy fact that it is the most eastern point in Europe where basalt can be found."
  4. "Schlesien (Preußisch-)", Brockhaus' Konversations-Lexikon Volume 14 Rudera—Soccus, 14th ed. Leipzig: Brockhaus, 1908, OCLC 311499621 p. 499 (nemško)
  5. Juliane Haubold, "Der Gipfel der Symbolik: Der Sankt Annaberg als Verkörperung Oberschlesiens", in Wiedergewonnene Geschichte: zur Aneignung von Vergangenheit in den Zwischenräumen Mitteleuropas, ed. Peter Oliver Loew, Christian Pletzing and Thomas Serrier, Veröffentlichungen des Deutschen Polen-Instituts Darmstadt 22, Wiesbaden: Harrassowitz, 2006, ISBN 9783447052979, pp. 347–62, p. 348 (nemško)
  6. Chmielus, p. 400.
  7. Lucius Teichmann, Die Franziskanerklöster in Mittel- und Ostdeutschland, 1223-1993 (ehemaliges Ostdeutschland in den Reichsgrenzen von 1938), Studien zur katholischen Bistums- und Klostergeschichte 37, Leipzig: Benno, 1995, ISBN 9783895430213, p. 96 (nemško)
  8. Chmielus, p. 401.
  9. Nieke, p. 88.
  10. Carlos Caballero Jurado, The German Freikorps 1918–23, Elite Series 76, Oxford: Osprey, 2001, ISBN 9781841761848, p. 32.
  11. Christian Raitz von Frentz, A Lesson Forgotten: Minority Protection Under the League of Nations: The Case of the German Minority in Poland, 1920–1934, Arbeiten zur Geschichte Osteuropas 8, Münster: Lit / New York: St. Martin's, 1999, ISBN 9780312231118, pp. 76–77.
  12. Haubold, p. 349.
  13. Haubold, p. 356.
  14. Haubold, p. 354: "Ausbau des Annaberges zum Wahrzeichen Oberschlesiens und zu einer würdigen religiösen und nationalen Feierstätte".
  15. Dobesz, "Der Umgang mit dem Bau- und Kunsterbe", p. 305.
  16. Politische Studien 41 (1990) p. 731 (nemško)
  17. "Góra Świętej Anny", in Mark Salter and Jonathan Bousfield, Rough Guide to Poland, 5th ed. London: Rough Guides, 2002, ISBN 9781858288499, p. 582.
  18. Christoph Gunkel, "Helmut Kohls Polen-Reise 1989: Problemfall Mauerfall", einestages, Der Spiegel, retrieved 23 May 2012 (nemško)
  19. Haubold, p. 347.
  20. Teichmann, p. 185.
  21. Sankt Annaberg: Sanktuarium der hl. Anna Selbdritt Arhivirano 2008-06-19 na Wayback Machine. (nemško)
  22. Jahrbuch der Schlesischen Friedrich-Wilhelms-Universität zu Breslau 32 (1992) p. 95 (nemško)
  23. Hanna Faryna-Paszkiewicz, Małgorzata Omilanowska and Robert Pasieczny, Atlas zabytków architektury w Polsce, Warsaw: Wydawn Nauk PWN, 2001, ISBN 9788301134785, p. 429 (poljsko)
  24. According to Nieke, p. 88, more chapels were added in 1760–64 and there were 42 in the 19th century.
  25. Radoslaw Dimitrov, "Amfiteatr na Górze Świętej Anny rozpada się", Nowa Trybuna Opolska, 9 September 2008 (poljsko)
  26. Gunnar Brands, "From World War I Cemeteries to the Nazi 'Fortresses of the Dead': Architecture, Heroic Landscape, and the Quest for National Identity in Germany", in Places of Commemoration: Search for Identity and Landscape Design, ed. Joachim Wolschke-Bulmahn, 19th Dumbarton Oaks Colloquium on the History of Landscape Architecture, 1995, Washington, DC: Dumbarton Oaks, 2001, ISBN 9780884022602, pp. 215–56, p. 241.
  27. Dobesz, "Der Umgang mit dem Bau- und Kunsterbe", pp. 304–05.
  28. Quoted in Lurz, pp. 169–70; translation from Brands, p. 241.
  29. Brands, p. 242.
  30. Haubold, p. 361.
  31. Dobesz, "Der Umgang mit dem Bau- und Kunsterbe", pp. 305–06.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Camillus Bolczyk. St. Annaberg—Kurze Geschichte des berühmten Wallfahrtsortes im Herzen Oberschlesiens. 2nd ed. Carlowitz-Breslau: Antonius, 1937. OCLC 174424578 (nemško)
  • Lidia Chodyniecka. Bazalt z góry Świętej Anny. Prace Mineralogiczne 8. Polska Akademia Nauk. Komisja Nauk Mineralogicznych. Warsaw: Wydawnictwa Geologiczne, 1967. OCLC 500910850 (Polish, with Russian and English summaries)
  • Wolfgang Plat. "Der Annaberg—Góra Świętej Anny". Österreichische Osthefte 33.1 (1991) pp. 5–26 (nemško)
  • Erich Mende. Der Annaberg und das deutsch-polnische Verhältnis. Deutschlandpolitische Schriftenreihe 9. Bonn: Bonn Bund der Vertriebenen, Vereinigte Landsmannschaften und Landesverbände, 1991. OCLC 9783925103483 (nemško)
  • Albert Lipnicki. Wokół Góry Św. Anny: krótka monografia gminy Leśnica / Um den Sankt Annaberg: eine kurze Monographie der Gemeinde Leschnitz / Around St. Anna's mountain: short monograph of the Leśnica Commune. Leśnica: Urząd Miasta w Leśnicy, 1996. ISBN 9788390462905.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]