Franc Ksaver Gmeiner

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Franc Ksaver Gmeiner
Portret
Rojstvo 6. januar 1752({{padleft:1752|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})
Studenice
Smrt 27. februar 1824({{padleft:1824|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (72 let)
Gradec
Državljanstvo Flag of the Habsburg Monarchy.svg Habsburška monarhija
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo
Poklic teolog, filozof

Franc Gmeiner, slovenski razsvetljenski filozof in teolog, * 6. januar 1752, Studenice pri Poljčanah, Štajerska, Habsburška monarhija (danes Slovenija), † 27. februar 1824, Gradec, Štajerska, Avstrijsko cesarstvo (danes Avstrija).

ŽIVLJENJE IN DELO:[uredi | uredi kodo]

Franc Gmeiner, rojen 6. januarja 1752 v Studenicah pri Poljčanah, je bil slovenski filozof in teolog. Živel je v Habsburški monarhiji in večno svojih del je napisal v Nemškem jeziku. Leta 1777 se je zaposlil kot odvetnik cerkvenega prav, kasneje, leta 1784, pa kot profesor cerkvene zgodovine. Leta 1804 je bil povišan v vodjo filozofskega študija. Umrl je 27. februarja leta 1824 v Gradcu, nekdanje Avstrijsko cesarstvo.

Bil je zagovornik jožefizma in v skladu z reformami Jožefa II. se je zavzemal za uveljavitev poenotenega, narodnega jezika na področju literature in znanosti. Kljub slovenskim koreninam, pa je za skupni narodni jezik sprejel nemščino, saj je menil, da je bolje razvita in ima večjo zalogo izrazoslovja s katerim se je potrebno izražati v umetnosti in filozofiji.

Zanimivo je, da se Gmeiner ni nikoli zanimal za Kantovo filozofijo, ki je bila v tistem času močno razširjena povsod po Evropi. Bila je temelj razmišljanja številnih mlajših filozofov, ki so svojo mišljenje naravnali z deli takrat že znanega Kanta. Kljub razširjenosti Kantove filozofije se jo je Gmeiner izogibal in se držal svojega lastnega razmišljanja.

Dela[uredi | uredi kodo]

Pisal je veliko teoloških spisov, nekatere tudi v latinskem jeziku. Z znanimi deli, kot so:

  • Beweis, daß die Ordensgelübde jener Orden, die der Landesfürst in seinen Staaten nicht mehr dulden will, ohne vorhergehende Dispens ihre Verbindlichkeit verlieren (1782),
  • Epitome historiae ecclesiasticae (1787) – povzetek zgodovine cerkve,
  • Institutiones iuris ecclesiastici (1792) – institucije cerkvenega prava,
  • Specimen theologiae dogmaticae in systema redactae (1784),
  • Schema encyclopediae theologicae (1786) – shema teološke enciklopedije
  • Literärgeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie (1788, 1789) – literarna zgodovina filozofije
  • Annalen der österreichischen Literatur (1802)

je podkrepil ukrepe Jožefa II. Hkrati, pa je filozofijo raziskoval na nove načine, ki so se razlikovali od metod, ki so jih uporabljati filozofi v 18. stoletju. Najbolj znana in zanimiva metoda s katero je Gmeiner analiziral filozofijo je bil zgodovinski pregled, s katerim je iskal temelje filozofskega razmišljanja in opazoval v kakšnih okoliščinah so se pojavili. Nekajkrat je filozofska vprašanja raziskoval v obliki biografij, saj jim je dal "rojstvo", razvoj in nekaterim tudi "smrt" oz. nadomestitev ideje z bolj aktualno. V vseh njegovih delih lahko opazimo razsvetljenske ideje, ki so prepojile evropski literarni svet in sistematičen, skoraj znanstven pristop k iskanju resnice. Vsaki trditvi je skušal poiskati trdne dokaze, ki jo potrjujejo ali izključujejo, saj lahko samo s takimi trditvami opisujemo svet okoli nas.

Prevedenih del v slovenski jezik ni.

FILOZOFIJA:[uredi | uredi kodo]

V obsežnem delu Literärgeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie Gmeiner raziskuje zgodovino filozofije od samega začetka, se pravi od pojava človeka, do filozofije, ki je bila aktualna v 18. stoletju.

S pojavom človeka se pojavijo osnovne potrebe, ki pa so po Gmeinerju izvor vseh umetnosti. Prvotne potrebe so bile najbolj osnovne in primitivne in sicer potrebe po vodi, hrani, zaščiti pred naravo, zavetišče... Zadovoljevanje teh osnovnih potreb (beseda potreba v najožjem smislu) pa je izvor mehaničnih umetnosti, ki bi jih danes poimenovali veščine oziroma proizvodni načini. takoj za zadovoljevanjem osnovnih potreb pa je zadovoljevanje udobja, ki pa je potreba v nekem širšem smislu. Predmet prijetnega je po Gmeinerju zadovoljstvo in to je izvor lepih ali bogatih umetnosti. Že iz tega Gmeiner sklepa, da je izvir vseh iznajdb potreba v ožjem kakor tudi v širšem pomenu.

Gmeiner svojo pozornost preusmeri na človekov odnos z družbo. Meni, da lahko le z nemotenim sodelovanjem zagotovi vse svoje materialne in duhovne potrebe. To sodelovanje pa omogoči ključna človekova pridobitev, ki ustvari znanost in filozofijo, in to je govor. Le ta nam omogoči prenos informacij in idej. Omogoči pa nam prenos umetnosti (tj. veščin) iz ene generacije v drugo, kar pa eksponentno pospeši učenje ter poveča napredek v znanosti znotraj vsake generacije. Gmeiner trdi, da je človek sam iznašel govor, kar po njegovem mnenju potrjujejo dejstva, da so pojmi v naravi vedno med seboj povezani (slušni vtisi so povezani z vidnimi). Posnemanje naravnih zvokov in njihovo povezovanje z drugimi čutnimi vtisi pa je osnova vseh jezikov, to pa je opazno skoraj pri vseh Evropskih jezikih.

Jezik je omogočil razvoj izkustva, znanosti in vse učenosti. Pogosto ponavljajoče pojave so lahko izražali in iz njih potegniti splošna načela. Znanost je torej primerjanje večjih predmetov med seboj, kar pa pokaže nekatere skupne značilnosti in druge po katerih se razlikujejo. Iz teh spremenljivk pa je bil človek sposoben tvoriti abstraktne pojme ter celotno logično pojmovno mehaniko.

Za Gmeinerja je filozofsko spoznanje vpogled v temeljne vzroke reči ter sistematična povezanost vsega spoznanja. Opiše jo tudi sistem vrednosti o temeljnih vzrokih vseh reči torej o svetu.

IMPLIKACIJA GMEINERJEVE UTEMELJITVE ZGODOVINE FILOZOFIJE:[uredi | uredi kodo]

Z modelom razvoja človeškega mišljenja, razumevanja, filozofije in znanosti je Gmeiner pregledal in opredelil posamezna obdobja človeške zgodovine. Pri tem se je osredotočil na iskanje filozofskih misli, ki sistematično in objektivno opisujejo svet. Nerad se je zatikal za pripovedi in anekdote, ki v realnem in materialnem svetu nimajo korenitih utemeljitev. Osredotočil se je na filozofije, ki so opazovale ponavljajoče se kompleksne pojave v naravi in jih skušale poenotiti in opisati tako, da postanejo predvidljivi in nadzorljivi.

Antično Grčijo je opredelil, kot rojstvo prave pojmovne filozofije, ki se je spopadla z razlaganjem sveta. Zametke znanosti je našel že v pitagorejskem razumevanju števil, atomistični zasnovi zgradbe sveta in tudi v klasični Grški filozofiji, kjer so znani misleci kot so Sokrat, Aristotel in Platon razvili osnove logike in objektivne resnice ter ustalili metode s katerimi so tudi v kasnejših obdobjih raziskovali številna področja znanosti.

Čeprav pa je bil sam teolog je trdil, da po Kristusovem rojstvu filozofija popolnoma spremeni smer prot utemeljevanju številnih verskih idej in dogem ter se neha ukvarjati z razvijanjem kulture in znanosti. Sledilo je namreč šest stoletij skoraj popolne teme, brez filozofije in znanosti. Kritiziral je mistiko in sholastiko. Številna dela so se mu po vsebini in načinu razvijanja teme zdela "smešna". Vsakdo, ki je bil dovolj zgovoren, je lahko zastavljal vprašanja, odgovarjanje katerih pa je močno zavirala cerkev in njena etika. Logika je bila povsem zatrta, vsiljene pa so bile preproste ideje, ki so cerkvi omogočale usmerjanje družbe in tudi države. Znanosti, ki so preučevale naravo so skoraj da povsem izginile.

Šele v humanizmu in renesansi pa se zopet pojavi razum. Osredje preučevanja postane človek, ne pa bog. Pojavijo se nove znanosti ter izumi kot so tiskarstvo, ki so omogočili razvoj novih filozofskih mišljenj. Človek se poda tudi v nova odkrivanja, npr. odkritje novega sveta- Amerike. Pojavijo se številne osebe med katerimi so Kopernik, Luther... ki stopijo direktno nasproti sholastični filozofiji. Učenjaki začnejo slediti človeškemu razumu ter naravne pojave začnejo razlagati z izkustvenimi dokazi, kasneje pa tudi s točnimi izmerjenimi podatki. Filozofija, ki se je v tem in v nadaljnjih obdobjih razvijala poleg znanosti, se je na njo močno opirala, določala raziskovalne metode, ter pred pojavom sociologije raziskovala človeško družbo.

Gmeiner se v svojem življenju ni seznanil s filozofijo svojega časa – usmerjenost v preučevanje zgodovine filozofije. V tem delu so najbolj razviden način filozofskega mišljenja, ki ga je razvil Franc Gmeiner. Njegova dela so izjemno sistematična in podrobna. Osredotočijo se na iskanje vzrokov ter utemeljitev na vse tudi če se to zdi samoumevno. Dela so zelo analitična in po navadi je razmišljanje prikazano linearno, tako da si dogodki, ideje in utemeljitve logično sledijo ena za drugo in se smiselno povezujejo.

        Za slovenski prostor je Gmeiner izredno pomemben, saj je slovenske Filozofe seznanil s podrobno zgodovino filozofije. Postavil je visok standard iskanja resnice z utemeljevanjem vzrokov vseh stvari. Slovenski in tudi širši Evropski prostor je seznanil z opisovanjem zgodovine z življenjepisom (sistematično, vsak dogodek ima svoj čas in mu sladi naslednji dogodek). Bil je tudi vnet privrženec vpeljevanja narodnega jezika v filozofijo (v mislih pa je na žalost imel nemščino). Svojo filozofijo je postavil na razsvetljenska, racionalistična načela, ki jih je prenesel tudi na slovenski prostor.

VIRI IN LITERATURA:[uredi | uredi kodo]

Jerman, F. 1994. Filozofija. Ljubljana: DZS.

Urbančič, I. 1980. Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in neosholastiko. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.

Slovenski biografski leksikon: Gmeiner, Franc. [internet]. [citirano: 2.1.2017]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.slovenska-biografija.si/

Jerman, F: 1987. Slovenska modroslovna pamet. Ljubljana: Prešernova družba.

Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Studia Historica Slovenia. Časopis za humanistične in družboslovne študije.