Pojdi na vsebino

Emil Cenčič

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Emil Cenčič
Rojstvo25. december 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})
Črni Vrh-Placeida
Smrt9. december 2012({{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (86 let)
San Vito al Tagliamento
NarodnostSlovenija Slovenec
Državljanstvo Slovenija
 Italija
Poklicurednik, duhovnik, narodni buditelj

Emil Cenčič (tudi Cencig), slovenski rimskokatoliški duhovnik in narodni delavec slovenskega rodu, * 25. december 1925, Črni Vrh, Podbonesec, † 9. december 2012, San Vito al Tagliamento, Pordenone.[1]

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Črnem Vrhu pri Podbonescu v družini kmetice Antonije Špehonja ter kmeta in ribiča Jožefa Cenčiča. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Vidmu (1937-1949) in bil 29. junija 1949 posvečen v mašnika. Najprej je v letih 1949-1952 kot kaplan služboval v Meržolah (sedaj Masarolis) in Prapotnem, nato od 1952-1955 kot župni upravitelj v Čaneboli pri Fojdi, kjer je postavil novo cerkev, bil od 1955-1957 kaplan v Comegliansu v Karnijskih Alpah, od koder je odšel v Arbeč pri Podbonescu in v Gorenji Tarbilj pri Srednjah. Na Lateranski univerzi v Rimu je dosegel licenciat v teologiji.[2] V času službovanja je na Univerzi v Padovi na pravni fakulteti diplomiral, saj si je želel je bolj natančno “spoznati zakone in njih poti, s katerimi bi lahko močno branil pravice naših ljudi”.[3] S sobratoma Birtičem in Lavrenčičem je leta 1966 ustanovil kulturno-verski list Dom, ki še izhaja. V Domu in na številnih predavanjih je zagovarjal naravne, narodne, verske in politične pravice beneških Slovencev ter žigosal gospodarsko zapostavljenost Benečije, ki je prebivalstvo silila v odseljevanje.[4] Mnogo let je bil sodelavec tudi Trinkovega koledarja, tako v prvem obdobju kot po letu 1991, ko je publikacijo prevzelo v svoje roke kulturno društvo Ivan Trinko.[5] Pogosto je sodeloval na najrazličnejših kulturno-političnih manifestacijah, kot so Dan emigranta, Kamenica in druge, kjer je večkrat odločno nastopil in zagovarjal pravice Slovencev videmske pokrajine.[6][7]

Umrl je v nedeljo, 9. decembra 2012, v bolnišnici v Šentvidu ob Tilmentu (San Vito al Tagliamento).[3]

Leta 2025 so posthumno (ob stoletnici rojstva) izdali knjigo Moj Čarni varh - La mia Montefosca,[8] v kateri je zgodovina vasi, ki jo je g. Cencig objavljal v Domu med leti 1982 - 1983 in njegova avtobiografija, ki jo je objavil leta 1999.[9]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Cencig, Emil (1925–2012) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 12. oktobra 2020.
  2. ↑ »Emil CENCIG«. kries. Pridobljeno 23. oktobra 2025.
  3. 1 2 noviSplet.com (12. december 2012). »Umrl je poslednji ustanovitelj Doma Emil Cencig » Noviglas«. Noviglas. Pridobljeno 23. oktobra 2025.
  4. ↑ Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002
  5. ↑ https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/data/cobib/33945389
  6. ↑ Ognjišče, Matjaž Merljak, Radio (15. december 2012). »Benečija se je poslovila od župnika Emila Cenciga«. Radio Ognjišče. Pridobljeno 23. oktobra 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  7. ↑ https://podcasts.apple.com/gt/podcast/poklon-emilu-cencigu/id1437486866?i=1000732012563&l=en-GB
  8. ↑ https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/data/cobib/252950531
  9. ↑ »Gaspuod Emil Cencig in njega Čarni varh _ Don Emilio Cencig e la sua Montefosca - dom« (v italijanščini). 7. oktober 2025. Pridobljeno 23. oktobra 2025.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Emil_Cenčič&oldid=6624613«