Edi Šelhaus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Edi Šelhaus
Portret
Rojstvo 15. avgust 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Smrt 7. marec 2011({{padleft:2011|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (91 let)
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Poklic fotograf, partizan, umetnik

Edi Šelhaus, slovenski fotograf, fotoreporter in pisatelj, * 15. avgust 1919, Podkraj nad Vipavo, † 7. marec 2011[1].

Mladost[uredi | uredi kodo]

Prva leta otroštva je Šelhaus preživel v Trstu. Med obema vojnama se je zaradi fašizma z družino preselil v tedanjo Jugoslavijo in se po družinski tradiciji – oče Janko in mati Julijana sta bila namreč oba fotografa – izučil za fotografa. Ko je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S sabo je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno, ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili.

Medvojno fotografsko ustvarjanje[uredi | uredi kodo]

Partizanska patrola kurirjev Notranjskega odreda v belem odhaja na pot v snegu leta 1945

Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjom Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo. Edi Šelhaus je dobil fotoaparat in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Ti mnogi izjemni posnetki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Povojno fotografsko ustvarjanje[uredi | uredi kodo]

Portret Vena Pilona (1969)

Po osvoboditvi ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do leta 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore in Delo. Da se je preživljal, je v Trstu odprl fotografski atelje Foto Edi. Vse te izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografijo, ki je dinamična, v nasprotju s t.im. statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru, zato se je leta 1958 zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Upokojitev[uredi | uredi kodo]

Po upokojitvi ni miroval in je ostal, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja svojih prispevkov s fotografijami v raznih publikacijah in beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig, od teh največ o dramatičnih trenutkih med 2. svetovno vojno, pa tudi o svojih doživetjih, povezanih z živalmi, ki jih je tudi vse opremil s svojimi fotografijami.

Dela[uredi | uredi kodo]

Knjige:

  • Edi Šelhaus,The Bail Out, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije, Ljubljana, 1976, (COBISS)
  • Edi Šelhaus, Janez Žerovc, Zbogom Liberty Bell, Borec, Ljubljana, 1980,(COBISS)
  • Edi Šelhaus, Stotinka sreče, Borec, Ljubljana 1980,(COBISS)
  • Edi Šelhaus, Slovene Partisans and Rescued American Airmen in World War II, Sunflower University Press, Manhattan, 1993, (COBISS)
  • Edi Šelhaus, Oj, pusti me živeti, Borec, Ljubljana 1981, (COBISS)
  • Vitka Kolar, Edi Šelhaus, Dobro jutro, živali, samozaložba, Ljubljana, 1991, (COBISS)
  • Šparovec Jožefa, biografija, Fotoreporter Edi Šelhaus ponovno v Škednju, Borec, Ljubljana 1982, (COBISS)

Fotografske razstave in nagrade[uredi | uredi kodo]

Svoje fotografije je razstavljal doma in v tujini in prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005).

Leta 2000 je Šelhaus svoj obsežen povojni fotografski opus podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki je v sodelovanju z njim iz tega gradiva pripravil že 5 njegovih razstav (Fotozgodbe Edija Šelhausa – 2001, Edi Šelhaus ponovno v Škednju – 2002, Foto humor Edija Šelhausa – 2006, Šmarnogorski razgledi – 2007, Tudi živali so del našega življenja –2007, sodeloval pa je tudi pri pripravi razstav o Šelhausu drugih muzejev in institucij (Fotoutrinki od Kolpe, Trsta, Ajdovščine do Ljubljane 1944-1946. Fotokronist Edi Šelhaus Galerija Fotografija, Ljubljana, 2005 in Edi Šelhaus in Škofja Loka, Loški muzej Škofja Loka, 2007)

Muzej novejše zgodovine Slovenije je poleg vključevanja Šelhausovih posnetkov v svoje kataloge in razstave najobsežnejši del fotografij iz Šelhausovega vojnega in povojnega opusa prispeval tudi za dokumentarni film avtorja Jurija Grudna Edi Šelhaus – »Bil sem zraven«, 2007.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Gustav II Adolf Ta biografski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.