Delfin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Delfin
Fosilni razpon: zgodnji miocen - nedavno
Velika pliskavka
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Cetacea (kiti)
Podred: Odontoceti (zobati kiti)
Družina: Delphinidae

Delfini so vodni sesalci družine Delphinidae in so najbolj razširjena družina kitov. Poznamo 32 vrst delfinov.[1] Najdemo jih v vseh oceanih in morjih, običajno pa živijo v plitvih vodah oziroma se zadržujejo blizu gladine. Hranijo se predvsem z ribami in lignji. Nekatere vrste delfinov so zelo družabne in živijo skupaj v velikih skupinah.

Opis[uredi | uredi kodo]

Delfini so dolgi od enega metra in pol do štirih metrov. Orka, največji delfin, pa zraste v dolžino tudi do osem metrov. Delfini tehtajo od 50 kg do sedem ton. Imajo gladko, hidrodinamično telo s hrbtno plavutjo. Dlake nimajo, pred mrazom pa jih varuje debela plast podkožne tolšče. Imajo kljunast gobček, v ustih pa od 50 do 120 ostrih zob, da lažje zgrabijo spolzek plen.

V glavi imajo okrogel maščobni organ, ki ga imenujemo melona. Ta jim pomaga pri eholokaciji, torej pri oddajanju in zaznavanju visokih glasov, ki odmevajo s predmetov. Možgani delfinov so veliki, možganska ovojnica pa kompleksna, zato jih veliko zoologov uvršča med najinteligentnejša bitja.[2] Ena polovica možganov je med spanjem vedno budna. Tako lahko nadzorujejo okolico, plavajo in pazijo na morebitne grožnje. Delfini so sesalci, zato dihajo zrak. Dvignejo se na površje in si skozi eno nosno odprtino polnijo pljuča.

Eholokacija

Vedenje[uredi | uredi kodo]

So družabne živali, ki živijo v velikih skupinah. Sporazumevajo se s pomočjo žvižgov, cviljenjem in dotiki teles. Ko delfin dokončno oblikuje svoj žvižg, ostane vse življenje skoraj nespremenjen.[3] Žvižg vsebuje informacije o identiteti, lokaciji in počutju, sodeluje pa tudi pri združevanju v tesnejše skupine. Delfini so klepetave živali. Nekateri znanstveniki trdijo, da z glasnimi širokopasovnimi regljajočimi zvoki disciplinirajo mladiče in odganjajo morske pse.[4]

Skoki[uredi | uredi kodo]

Skoki se razlikujejo po dolžini, izvedbi in namenu. Delfini lovijo svoj plen z nizkim in vodoravnim skokom od 30 do 50 cm visoko. Ta način je značilen predvsem za velike pliskavke. Iz vode se poženejo tudi poševno in padejo z bočno stranjo telesa nazaj, repna plavut pa ostane po navadi pod vodo. Da se delfinom hrana v prebavilih udobno namesti, skočijo iz vode z gobčkom, obrnjenim navzgor, in padejo nazaj v nespremenjenem položaju.

Delfini se v igri radi potapljajo in skačejo iz vode.[5] So hitri plavalci, ki dosežejo hitrost 27 kilometrov na uro.[6] Skočijo vodoravno tudi do tri metre visoko. Preskakujejo enega ali dva pred seboj v koloni. S tem želijo naredijo vtis na druge delfine; na primer, ko se srečata dve jati. Znajo izvesti tudi kompleksnejše obrate, delno v vodi in delno v zraku. Z repom »hodijo« po vodi ali pa držijo glavo nad vodo. v igri se tudi lovijo. Delfina plavata drug proti drugemu in se zadnji trenutek obrneta ali pa sočasno skočita iz vode. Skok se redko konča s trčenjem. Jezdijo tudi morske valove, ki se oblikujejo naravno, ob grebenih ali ob obali. Postavijo se tako, da je repna plavut tam, kjer je največji pritisk. Znane so tudi igre z algami, meduzami in zračnimi mehurčki. 

Prehranjevanje[uredi | uredi kodo]

So plenilci, ki aktivno lovijo svoj plen, zaznajo pa ga s pomočjo eholokacije. Delfini imajo enakomerno velike in stožčaste zobe, s katerimi lažje zgrabijo spolzek plen in celega požrejo. Vrste, ki imajo veliko zob, se prehranjujejo pretežno z ribami, vrste, ki imajo manj zob, pa se prehranjujejo pretežno z lignji. Nekateri delfini plenijo tudi rake. Orka je edina vrsta delfina, ki se prehranjuje z drugimi vodnimi sesalci, kot so tjulenji, in z drugimi vrstami kitov in delfinov. Nekateri lovijo tudi po skupinah in plen obkolijo. Mladiči delfinov se prehranjujejo z materinim mlekom, ki jim ga mati brizgne v gobček, saj nimajo ustnic, s katerimi bi mleko sesali.

Delfini in človek[uredi | uredi kodo]

Delfini so izpostavljeni človeškemu vplivu, saj se zadržujejo v bližini obal. Onesnaževanje z odpadki, kot so plastika, najlon in drugi materiali, zanje predstavljajo veliko težavo. Odpadke lahko pomotoma pogoltnejo ali se vanje zapletejo. Ob razpadanju plastičnih izdelkov nastaja mikroplastika, ki negativno vpliva na zdravje delfinov.

Odpadki v morju

Znani so tudi primeri, kjer delfini rešijo človeka pred utopitvijo ali pred morskimi psi.[7] Najpogosteje tvorijo živi obroč okoli ogroženega plavalca in ga tako zavarujejo pred nevarnostjo. V zadnjih letih so delfini rešili življenja več deset ljudi.[8] V zahodnem svetu so pogoste tudi terapije invalidnih ljudi z delfini, a učinki terapije niso podprti z veliko znanstvenimi dokazi.[9]

Delfini so prisotni tudi v literaturi in filmu. Pomembno vlogo igrajo v romanih Operacija delfin pisatelja Roberta Merleja, Delfin: poti sanj vodijo k resnici pisatelja Sergia Bambarna, v tv-seriji Flipper in v filmih Skriti zaliv, Človek delfin in Zgodba o sanjaču.

Delfini v slovenskem morju[uredi | uredi kodo]

Slovensko društvo za morske sesalce Morigenos spremlja delfine v slovenskem morju od leta 2002. Dokumentirali so stalno prisotnost populacije velikih pliskavk, ki jim je slovensko morje, skupaj z okoliškimi hrvaškimi in italijanskim morji, pomemben življenjski prostor. Je edina stalna vrsta kitov in delfinov. Društvo je s pomočjo metode fotoidentifikacije naredilo prvi fotografski identifikacijski katalog delfinov v Sloveniji, ki vključuje 150 delfinov.

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Par navadnih delfinov.
Indopacifiški beli delfin.
Maldivska kratkogobčna pliskavka.
Tihomorski pisani delfin.
Orka.
Mala orka.

Viri[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Kerrod, Rod (2000). Delfini in kiti. Ljubljana: Mladinska knjiga založba. 
  2. Kerrod, Rod (2000). Delfini in kiti. Ljubljana: Mladinska knjiga založba. 
  3. "Kako delfini spijo, dihajo, čutijo in komunicirajo". Slovensko društvo za morske sesalce Morigenos. Pridobljeno dne 16. 3. 2019. 
  4. Foer, Joshua (maj 2015). "Govorica delfinov". National Geographic. Pridobljeno dne 16. 3. 2019. 
  5. Kerrod, Rod (2000). Delfini in kiti. Ljubljana: Mladinska knjiga založba. 
  6. Gordon, David George. "10 presenetljivih lastnosti delfinov". National Geographic Junior. Pridobljeno dne 16. 3. 2019. 
  7. "Dolphin Saves Boy's Life". European Cetacean Bycatch Campaign. Pridobljeno dne 16. 3. 2019. 
  8. "Dolphins Save Swimmers from Shark". CBC. Pridobljeno dne 16. 3. 2019. 
  9. "Terapija z delfini". Pridobljeno dne 16. 3. 2019.