Darwinov nandu

Darwinov nandu
Ohranitveno stanje taksona
najmanj ogrožen (IUCN)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (strunarji) Razred: Aves (ptiči) Red: Rheiformes (ameriški tekači) Družina: Rheidae (nanduji) Rod: Rhea Vrsta: R. pennata
Znanstveno ime
Rhea pennata d'Orbigny, 1834
Današnja razširjenost podvrst Darwinovega nanduja
Podvrste
R. p. garleppi (Chubb, 1913) R. p. tarapacensis (Chubb, 1913) R. p. pennata (d'Orbigny, 1834).
Sinonimi
Rhea macrorhyncha Pterocnemia pennata Pterocnemia darwinii Rhea darwinii Rhea nana Pterocnemia tarapacensis garleppi

Darwinov nandu (znanstveno ime Rhea pennata), znan tudi kot mali nandu, je vrsta velike neleteče ptice iz rodu Rhea, kamor uvrščamo tudi večjega ameriškega nanduja (Rhea americana). Najdemo ga na Altiplanu in v Patagoniji v Južni Ameriki.

Opis

Okostje v muzeju zoologije Cambridge University v Angliji

Glava Darwinovega nanduja v Edinburškem živalskem vrtu

Ilustracija Darwinove ree, objavljena leta 1841 v opisu ptic Johna Goulda, zbranih na potovanju HMS Beagle

Jajce, zbirka Muzeja Wiesbaden, Nemčija

Darwinov nandu je visok od 90 do 100 cm. Dolg je od 92 do 100 cm, tehta pa od 15 do 28,6 kg. Tako kot večina neletalcev ima majhno glavo in majhen kljun, slednji meri 6,2 do 9,2 cm, ima pa dolge noge in dolg vrat. Ima razmeroma velika krila kot drugi neletalci, zaradi česar lahko še posebej dobro teče. Lahko doseže hitrost 60 km / h, kar mu omogoča, da prehiti plenilce. Ostri kremplji na prstih so učinkovito orožje. Njihova peresa so podobna nojevim, saj nimajo dopolnilno pero. Njihovo perje je rjavo-belo, pernati pa je zgornji del tarzusa. Nartnica je dolga od 28 do 32 cm in ima spredaj 18 vodoravnih plošč.

Etimologija

V Argentini, kjer živi večina, je znan kot ñandú petiso ali ñandú del norte. Druga imena so suri in choique. Ime ñandú izvira iz imena velikega nanduja v mestu Guaraní, ñandú guazu, kar pomeni 'velik pajek', verjetno glede na njihovo navado, da med tekom izmenično odpirajo in spuščajo krila. Sicer Darwinov nandu dobi svoje znanstveno ime po Rei, grški boginji in pennata, kar pomeni 'krilat'. Konkretno ime je leta 1834 podelil Darwinov sodobnik in tekmec Alcide d'Orbigny, ki je ptico Evropejcem najprej opisal iz osebka iz spodnjega Rio Negro, južno od Buenos Airesa v Argentini. Še leta 2008 je bil uvrščen v monotipski rod Pterocnemia. Ta beseda je sestavljena iz dveh grških besed pteron, ki pomenita 'perje' in knēmē, kar pomeni nogo med kolenom in gležnjem, torej s peresnimi nogami, kar nakazuje na njihovo perje, ki pokriva nartnico. Leta 2008 je SACC pteroknemio vključil v rod Rhea – nanduji.

Taksonomija

Tradicionalno so bile prepoznane tri podvrste:

• R. p. garleppi najdemo v puni jugovzhodnega Peruja, jugozahodne Bolivije in severozahodne Argentine.
• R. p. tarapacensis najdemo v puni severnega Čila od regije Arica in Parinacota do Antofagaste.
• R. p. pennata najdemo v patagonskih stepah Argentine in Čila.

IUCN meni, da sta bila nekdanja dva severna taksona R. p. tarapacensis in R. p. garleppi kot samostojna vrsta R. tarapacensis. Tako garleppi kot tarapacensis je leta 1913 opisal Charles Chubb. Možno je, da bi garleppi veljali za mlajši sinonim tarapacensis.

Vedenje

Darwinov nandu je večinoma rastlinojed, občasno pa poje majhne živali (kuščarje, hrošče, kobilice). Pretežno jedo slane grme in sadje kaktusov ter trave. Po navadi so tihe ptice, razen kot piščanci, ko zažvižgajo in kot samci, ki iščejo samico, ko oddajo klic.

Samci te vrste postanejo agresivni, ko inkubirajo jajca. Samice tako pozneje odlagajo jajca blizu gnezda in ne v njem. Samec večino jajc premakne v gnezdo, nekaj pa jih ostane zunaj, kjer zgnijejo in privabijo muhe. Samci in kasneje piščanci jedo te muhe. Inkubacijsko obdobje je 30–44 dni, velikost legla pa 5–55 jajc. Jajca so velika od 87 do 126 mm in so zelenkasto rumena. Piščanci dozorijo pri treh letih starosti. Izven sezone razmnoževanja je Darwinov nandu precej družaben: živi v skupinah od 5 do 30 ptic, obeh spolov in različnih starosti.

Razširjenost in habitat

Darwinov nandu živi na območjih odprtega grmičevja na travnikih Patagonije in na Andski planoti (Altiplano), v državah Argentina, Bolivija, Čila in Peru. Vse podvrste imajo raje travnike, mokrišča in močvirja. Vendar nominirana podvrsta raje nadmorske višine manj kot 1500 m, kjer se druge podvrste običajno gibljejo od 3000 do 4500 m, lokalno na jugu pa do 1220 m.

Zgodovina odkritja rodu Rhea

Med drugo plovbo HMS Beagle je mladi naravoslovec Charles Darwin veliko potoval po kopnem in okoli avgusta 1833 od gaučov na območju Río Negro v Severni Patagoniji slišal o obstoju malega nanduja, »zelo redke ptice, ki so jo imenovali Avestruz Petise«. Še naprej je brezplodno iskal to ptico, Beagle pa je odplula proti jugu, 23. decembra v Port Desire v južni Patagoniji. Naslednji dan je Darwin ustrelil gvanaka, in jim je priskrbel božični obrok, v prvih dneh januarja pa je umetnik Conrad Martens ustrelil nanduja, ki so ga pojedli, preden je Darwin ugotovil, da je to do tedaj izmuzljivi mali nandu kot mladič in ohranil glavo, vrat, noge, eno krilo in več perja. Tako kot pri drugih zbirkah so bile tudi te poslane Johnu Stevensu Henslowu v Cambridge. 26. januarja je Beagle vstopila v Magellanov preliv in v zalivu sv. Jurija je Darwin srečal Patagonce, ki jih je opisal kot »odlične praktične naravoslovce«. Pol Indijanec, ki se je rodil v severnih provincah, mu je rekel, da so manjši nanduji edina vrsta tako daleč na jugu, večji nanduji pa na severu. Med ekspedicijo po reki Santa Cruz so videli nekaj manjših nandujev, ki so bili dovolj previdni, da se jim niso približali ali jih ujeli.

Leta 1837 je ornitolog John Gould v predstavitvi Zoološkemu društvu v Londonu opisal Darwinovega nanduja kot Rhea darwinii (pozneje sinomizirano z R. pennata), in kjeri je Darwin prebral članek o jajcih in njihovi distribuciji vrste nandu.

Ko je Gould Darwinovega in velikega nanduja razvrstil kot ločeni vrsti, je potrdil resno Darwinovo težavo. Te ptice večinoma živijo v različnih delih Patagonije, obstaja pa tudi prekrivajoče se območje, kjer obe vrsti sobivata. Ker je bilo vsako živo bitje ustvarjeno v fiksni obliki, kot je sprejela znanost njegovega časa, so lahko spremenili svoj videz le s popolno prilagoditvijo svojemu načinu življenja, vendar bi bili še vedno iste vrste. Zdaj pa se je moral spoprijeti z dvema različnima vrstama. To je začelo oblikovati njegovo idejo, da vrste sploh niso določene, ampak da bi lahko deloval drug mehanizem.

Ohranjanje

Darwinovega nanduja IUCN opredeljuje kot najmanj ogroženo vrsto. Nekdanja južna nominirana podvrsta ostaja razmeroma razširjena in lokalno dokaj pogosta. Njen domet je ocenjen na 859.000 km2. Razmere za dve nekdanji severni podvrsti so bolj zaskrbljujoče, saj je njihova skupna populacija verjetno zelo nizka le nekaj sto. Vendar jih IUCN uvršča med Rhea tarapacensis, saj meni, da je skoraj ogrožena, pri čemer so glavne nevarnosti lov, nabiranje jajc in razdrobljenost habitata zaradi preusmeritve na kmetijska zemljišča ali pašnike za pašo govedi.

Reference

• BirdLife International (2018). »Rhea pennata«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T22728199A132179491. Pridobljeno 15. februarja 2020.
• BirdLife International (2016). »Rhea tarapacensis«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22728206A94974751. Pridobljeno 15. februarja 2020.
• BirdLife International (2008b). »Lesser Rhea - BirdLife Species Factsheet«. Data Zone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2009. Pridobljeno 6. februarja 2009.
• Brands, Sheila (14. avgust 2008). »Systema Naturae 2000 / Classification, Rhea pennata«. Project: The Taxonomicon. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 marec 2010. Pridobljeno 4 februar 2009.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
• Clements, James (2007). The Clements Checklist of the Birds of the World (6th izd.). Ithaca, NY: Cornell University Press. ISBN 978-0-8014-4501-9.
• Darwin, Charles (1837). »Notes on Rhea americana and Rhea darwinii«. Proceedings of the Zoological Society of London. 5 (51): 35–36.
• Davies, S.J.J.F. (2003). »Rheas«. V Hutchins, Michael (ur.). Grzimek's Animal Life Encyclopedia. Zv. 8 Birds I Tinamous and Ratites to Hoatzins (2. izd.). Farmington Hills, MI: Gale Group. str. 69–74. ISBN 0-7876-5784-0.
• Elliott, Andrew (1992). »Lesser Rhea«. V Hoyo, Joseph del (ur.). Handbook of the Birds of the World. Zv. 1 (Ostrich to Ducks). Lynx Edicions. ISBN 978-8487334108.
• Gotch, A.F. (1995) [1979]. »15«. Latin Names Explained. A Guide to the Scientific Classifications of Reptiles, Birds & Mammals. London: Facts on File. str. 176. ISBN 0-8160-3377-3.
• Herbert, Sandra (1980). »The Red Notebook of Charles Darwin«. Bulletin of the British Museum (Natural History). 7: 1–164.
• Jaramillo, Alvaro; Burke, Peter; Beadle, David (2003). Birds of Chile. London: Christopher Helm. ISBN 0-7136-4688-8.
• Keynes, Richard (2001), Charles Darwin's Beagle Diary, Cambridge University Press, pridobljeno 1. avgusta 2019
• Krulwich, Robert (24. februar 2009). »Darwin's Very Bad Day: 'Oops, We Just Ate It!'«. National Public Radio. Pridobljeno 6. junija 2009.
• La Caledonia Sur. »The revered bird of native people«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 april 2012. Pridobljeno 9 december 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
• Nores, Manuel (7. avgust 2008). »Incluir Pterocnemia dentro de Rhea«. South American Classification Committee. American Ornithologists' Union. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2008. Pridobljeno 4. februarja 2009.
• Perrins, Christopher (1987) [1979]. Harrison, C.J.O. (ur.). Birds: Their Lifes, Their Ways, Their World. Pleasantville, NY, US: Reader's Digest Association, Inc. str. 168–170. ISBN 0895770652.
• Peters, James Lee (1979). Checklist of Birds of the World (PDF). Zv. 1 (2. izd.). Cambridge, MA: Museum of Comparative Zoology. str. 6–7.