Cesar Tendži

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Tendži
(iz zbirke Ogura Hjakunin Iššu)
(iz zbirke Ogura Hjakunin Iššu)
Japonski cesar
Obdobje vladanja 661–672
Predhodnik Sajmej
Naslednik Kobun
Zakonec
  • Jamato Hime no Okimi
  • Soga no Oči-no-iracume
  • Soga no Mej-no-iracume
  • Soga no Hitači-no-iracume
  • Abe no Tačibana-no-iracume
Potomci
  • Princesa Ota
  • Cesarica Džito
  • Princ Takeru
  • Princesa Minabe
  • Cesarica Genmej
  • Princesa Jamanobe
  • Princesa Asuka
  • Princesa Niitabe
  • Princ Kavašima
  • Princesa Oe
  • Princ Šiki
  • Princesa Izumi
  • Princesa Minuši
  • Cesar Kobun
  • Oče Cesar Džomej
    Mati Cesarica Kogjoku/Sajmej
    Rojstvo 626
    Smrt 672
    Ōtsu[d]

    Cesar Tendži (天智天皇 Tendži-tenno, 626 – 7. januar 672), znan tudi kot cesar Tenči, je 38. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[2] Vladal je med letoma 661 in 672.

    Tradicionalna zgodba[uredi | uredi kodo]

    Bil je sin cesarja Džomeja, a je nasledil svojo mater, ki je vladala kot cesarica Sajmej. Pred nastopom na prestol je bil znan kot princ Naka-no-Oe (中大兄皇子 Naka-no-Oe no Odži)

    Dogodki tekom Tendžijevega življenja[uredi | uredi kodo]

    Kot kronskem princu mu je uspelo končati skoraj popolni nadzor klana Soga nad cesarsko družino. Leta 644 je z Nakatomi no Kamatarijem in Soga no Karajamada no Išikava no Marom skoval zaroto proti Soga no Iruku in klanu Soga, imenovano incident Išši. Čeprav atentat ni potekal po načrtih, je Soga no Iruka umrl, njegov oče in predhodnik Soga no Emiši pa je kmalu zatem storil samomor. Irukovi zavezniki so se po incidentu razpršili in Naka no Oe je bil imenovan za naslednika. Poročil se je s hčerko Soga no Kurajamada in si zagotovil podporo večjega dela klana Soga.

    Dogodki tekom Tendžijeve vladavine[uredi | uredi kodo]

    Naka no Oe je vladal kot cesar Tendži med letoma 661 in 672.

    • 661: V tretjem letu svoje vladavine (斉明天皇三年) je cesarica Sajmej določila svojega sina za naslednika, zaradi česar bi po mnenju strokovnjakov po njeni smrti nasledstvo (senso) tudi prejel. Kmalu po njeni smrti je zasedel prestol (sokuj) kot cesar Tendži.[3]
    • 662: Za Tendžija pravijo, da je dal spisati prvi znani japonski zakonik, kodeks Omi. Sestavljen je iz 22 delov, ki so jih razširili v zadnjem letu njegove vladavine. Kodeks se ni ohranil, a naj bi ga prečistili v kodeks Asuka Kijomihara iz leta 689, ta pa naj bi bil predhodnik kodeksa Tajho ricu-rjo iz leta 701.[4]
    • 668: Zapis v Nihon Šokiju je prva omemba uporabe mineralnega olja na Japonskem. V sedmem letu Tendžijeve vladavine (天智七年) so mu darovali gorečo vodo (morda nafta) iz province Ečigo (današnja prefektura Niigata).[5] To darovanje se je prekrivalo s cesarjevim ustoličenjem. V času, ko so njegovi umrli materi še gradili mavzolej, je zanemarjal formalnosti. Tudi po tem obdobju je ohranil titulo kronskega princa, čeprav je bil de facto monarh.

    Tendži je bil precej aktiven pri izboljševanju vojaških inštitucij, ki so jih ustanovili z reformami Tajka.[6]

    Cesarjeva smrt[uredi | uredi kodo]

    Po cesarji smrti leta 672 je izbruhnil spor za prestol med njegovimi 14 otroki (več različnih mater), predvsem pa med njegovim bratom, princem Oamo in sinom, princem Otomom (glej Džinšinska vojna). Nasledil ga je sin, princ Otomo, znan tudi kot cesar Kobun, potem pa Tendžijev brat, princ Oama, znan tudi kot cesar Tenmu. Skoraj 100 let po cesarjevi smrti je zavladal njegov vnuk, cesar Konin.

    Kronologija po obdobju Mejdži
    • V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671): cesar Tendži je v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) imenoval sina za prestolonaslednika; sodobni strokovnjaki predvidevajo, da je s tem njegov sin po Tendžijevi smrti dobil nasledstvo (senso), kmalu zatem pa je tudi sedel na prestol (sokuj).[7] Če to razumevanje drži, potem sledi da:
    • v prvem letu obdobja Kobun (672) in prvem letu vladavine cesarja Kobuna (弘文天皇一年) le-ta umre; njegov stric Oama-šinno je prejel nasledstvo (senso) po smrti nečaka, kmalu zatem pa tudi zasedel prestol (sokuj).[8]
    Kronologija pred obdobjem Mejdži
    Pred 19. stoletjem je Otomo veljal za vsiljivca, pretendenta ali anomalijo. Če bi ta predpostavka obveljala, bi bilo naše razumevanje obdboja sledečeː
    • V 10. letu obdobja Tendži, v 11. mesecu (671) je cesar Tendži v 10. letu svoje vladavine (天智天皇十年) umrl. Kljub kakršnikoli vojaški intervenciji je dobil nasledstvo (senso) njegov brat. Kmalu po tem bi zasedel prestol (sokuj) kot cesar Tenmu.
    Spominsko šintoistično svetišče in mavzolej v čast cesarju Tendžiju.

    Mesto cesarjevega groba je znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Jamašina-kuju, Kjoto. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Jamašina no misasagi.[9]

    Poezija[uredi | uredi kodo]

    Zbirka Man'jošu vključuje pesnitve, ki jih pripisujejo cesarjem in cesaricam; z novimi raziskavami zbirke se razvija tudi razumevanje celo zelo enostavnih pripovedi, kot so "Trije hribi". Mislili so, da se dva moška hriba prepirata o ženskem hribu, a strokovnjaki zdaj menijo, da sta Kagu in Mimihaši morda ženska hriba, zaljubljena v isti moški hrib Unebi.[10] To nerazrešeno uganko v pesniški obliki nas bi spesnil cesar Tendži, ko je bil še vedno kronski princ pod cesarico Sajmej:

    Gora Kagu se je prepirala z goro Miminaši
    za ljubezen gore Unebi.
    Takšna je ljubezen še iz časa bogov;
    kot je bilo v starih časih,
    tako se ljudje še danes prepirajo za žene/može.
    – cesar Tendži[11]

    Eno od njegovih 31-zlogovnih pesmi je Fudživara no Tejka vključil na prvo mesto svoje popularne poetične antologije Hjakunin Iššu.

    天智 天皇

    秋の田の

    かりほの庵の

    とまをあらみ

    わが衣手は

    露にぬれつつ

    Cesar Tendžiː

    Groba je streha iz ločka,

    ki varuje žetveno kolibo

    jesenskega riževega polja;

    in moj rokav postaja moker

    od vlage, ki kaplja čeznjo.

    Po cesarjevi smrti je njegova soproga, cesarica Jamato, napisala pesem o hrepenenju po mrtvem soprogu.[12]

    Kugjo[uredi | uredi kodo]

    Najpomembnejši dvorni uradniki (公卿 Kugjo) v času Tendžijeve vladavine so biliː

    • Dajdžo-dajdžin ("kraljevski kancler"): Otomo no Odži 671-672.[13]
    • Najšin (内臣, "minister na sredini"): Fudživara no Kamatari (藤原鎌足) (614-669), 645-669.

    Princ Otomo (Otomo-šinno) je bil cesarjev najljubši sin in prvi uradnik s titulo Dajdžo-dajdžina.[14]

    Obdobje brez beleženja nengo[uredi | uredi kodo]

    Leta vladavine cesarja Tendžija strokovnjaki ne povezujejo z nobeno ero - nengo. Novosti, ki so jih prinesle reforme Tajka, med njimi tudi imenovanje obdobjih, so do vladavine cesarja Monmuja izginjale. Šele z letom 701 je razglasil novo obdobje - Tajho.

    V tem kontekstu nudi prevod Gukanšoja razlago o letih vladavine cesarice Džito, kar zmede občutek jasnosti v časovnem okviru pred obdobjem Tajho:

    "Obdobji, ki padeta v to vladavin, sta: (1) preostalih sedem let Šučoja [(686+7=692?)]; in (2) obdobje Tajka, ki je trajalo štiri leta [695-698]. (Prvo leto v tem obdobju je bilo kinoto-hicudži [695].) ... V tretjem letu obdobja Tajko [697] je cesarica Džito prepustila prestol kronskemu princu."[15]

    Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

    Cesarica: Jamato Hime no Okimi (倭姫王) (?–?), hčerka princa Furuhito-no-Oeja (sin cesarja Džomeja).

    Hin: Soga no Oči-no-iracume (蘇我遠智娘) (umrla ok. 651), hčerka Soga no Kura-no-Jamada no Išikava-no-mara

    • Princesa Ota (大田皇女) (644-667), poročena s cesarjem Tenmujem
    • Princesa Uno-no-sarara (鸕野讃良皇女) (cesarica Džito) (645-703)
    • Princ Takeru (建皇子) (651-658)

    Hin: Soga no Mej-ni-iracume (蘇我姪娘), hčerka Soga no Kura-no-jamada no Išikava-no-mara

    • Princesa Minabe (御名部皇女) (rojena ok. 658), poročena s princem Takečijem
    • Princesa Abe (princesa Ahe) (阿閇皇女) (cesarica Genmej) (661-721)

    Hin: Soga no Hitači-no-iracume (蘇我常陸娘), hčerka Soga no Akaom

    • Princesa Jamabe (山辺皇女) (umrla 686), poročena s princem Ocujem

    Hin: Abe no Tačibana-no-iracume (阿部橘娘) (umrla 681), hčerka Abe no Kurahaši-mara

    • Princesa Asuka (明日香皇女) (umrla 700), poročena s princem Osakabom
    • Princesa Niitabe (新田部皇女) (umrla 699), poročena s cesarjem Tenmujem

    Dvorna gospa: Ošinumi no Šikibuko-no-iracume (忍海色夫古娘)

    • Princ Kavašima (川島皇子) (657-691)

    Dvorna gospa: Koši-no-miči no Iracume (越道伊羅都売)

    • Princesa Oe (大江皇女) (umrla 699), poročena s cesarjem Tenmujem
    • Princ Šiki (施基皇子/志貴皇子) (umrl 716), oče cesarja Konina
    • Princesa Izumi (泉皇女) (umrla 699), Sajo v svetišču Ise (701-706)

    Dvorna gospa: Kurikuma no Kurohime-no-iracume (栗隈黒媛娘)

    • Princesa Minuši (水主皇女) (d. 737)

    Dvorna gospa (Uneme): Jakako-no-iracume, nižja dvorna gospa iz Iga (伊賀采女宅子娘) (Iga no Uneme)

    • Princ Otomo (大友皇子) (cesar Kobun) (648-672)

    Sklici[uredi | uredi kodo]

    1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 天智天皇 (38)
    2. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 52.
    3. Titsingh, p. 54; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, p. 44; a distinct act of senso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns except Jitō, Yōzei, Go-Toba, and Fushimi have senso and sokui in the same year until the reign of Emperor Go-Murakami.
    4. Varley, p. 136 n. 43.
    5. Aston, William George. (1896). Nihongi, p. 289 n2., str. 289, na Google Books
    6. Asakawa, Kan'ichi. (1903). The Early Institutional Life of Japan, p. 313.
    7. Brown, Delmer et al. (1979). Gukanshō, pp. 268–269.
    8. Titsingh, pp. 55–58.
    9. Ponsonby-Fane, p. 420.
    10. Nippon Gakujutsu Shinkokai. (1969). The Manyōshū, p. iv.
    11. Nippon Gakujutsu Shinkokai, p. 5.
    12. Sato 2008, p. 21.
    13. Brown, p. 268.
    14. Ponsonby-Fane, p. 53.
    15. Brown, p. 270.

    Opombe[uredi | uredi kodo]