Cesarica Džito
| Džito | |
|---|---|
 | |
| Japonska cesarica | |
| Vladanje | 686–697 |
| Predhodnik | Tenmu |
| Naslednik | Monmu |
| Rojstvo | 645[1][2] |
| Smrt | 13. januar 703 Fujiwara-kyō[d] |
| Pokop | Hinokuma-no-Ouči no misasagi (Nara) |
| Zakonec | Cesar Tenmu |
| Potomci | Princ Kusakabe |
| Rodbina | Jamato |
| Oče | Cesar Tendži |
| Mati | Soga no Oči-no-iracume |
Cesarica Džito (持統天皇 Džito-teno, 645 – 13. januar 703) je bila 41. japonska cesarica[3] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[4] Džito je vladala med leti 686 in 697.[5]
V japonski zgodovini je bila Džito tretja od osmih žensk, ki so zasedle položaj cesarice regentke. Edini dokazani ženski monarhinji pred Džito sta bili cesarici Suiko in Kogjoku/Saimei. Po njej so sledile Genmei, Genšo, Koken/Šotoku, Meišo in Go-Sakuramači.
Tradicionalna zgodba[uredi | uredi kodo]
Cesarica Džito je bila hčerka cesarja Tendžija. Njena mati je bila Oči-no-Iracume, hčerka ministra O-omi Soga no Jamada-no Išikava Mara. Bila je žena cesarja Tenmuja, ki je bil Tendžijev polbrat po drugi materi, in tudi njegova naslednica na prestolu.[6] Cesaričino rojstno ime je bilo Unonosarara ali Unonosasara (鸕野讚良) ali Uno.[7]
Dogodki tekom vladavine cesarice Džito[uredi | uredi kodo]
Po soprogovi smrti je Džito prevzela vodenje dvorne uprave. Prestol je zasedla leta 687, da bi sinu Kusakabe-šinnoju zagotovila nasledstvo. V tem času je vladala iz palače Fudživara v Jamatu. Leta 689 je prepovedala namizno igro Sugoroku.[8] Leta 690 je na svojem ustoličenju izvedla poseben ritual in leta 692 proti priporočilom ministra Miva-no-Asono-Takečimara odpotovala v Ise.[9]
Princ Kusakabe je bil imenovan za prestolonaslednika, a je zelo mlad umrl. Kusakabeiev sin, Karu-no-o, je zato postal naslednik, znan kot cesar Monmu.
Cesarica Džito je vladala 11 let. Čeprav je bilo še sedem drugih cesaric, so bili nasledniki navadno izbrani iz moške strani družine. Nekateri konzervativni učenjaki trdijo, da so bile ženske na prestolu samo začasne vladarice, zaradi česar je potrebno tudi v 21. stoletju vzdrževati moško nasledstvo.[10] Cesarica Genmei, ki jo je nasledila hčerka, cesarica Genšo, ostaja edina izjema proti tem argumentu.
Leta 697 je abdicirala v korist Monmuju in kot upokojena vladarica pridobila naziv daidžo-teno. Kasneje so vsi upokojeni cesarji prejeli ta naziv.
Džito je obdrzala moč preko "samostanske vladavine - insei", kar se je ohranilo kot trend v japonski politiki.
Dejanski kraj cesaričinega groba je znan. Tradicionalno jo častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Osaki. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njen mavzolej. Uradno se imenuje Oči-no-Okanoe no misasagi.[11]
Kugjo[uredi | uredi kodo]
Kugjo (公卿) je skupni izraz za peščico najbolj močnih moških, delujočih na dvoru japonskega cesarja v času pred obdobjem Meidži.
Večino časa so to elitno skupino sestavljali samo trije ali štirje možje naenkrat. Njihovo družinsko ozadje in izkušnje so jih pripeljale do vrha družbe. V času vladavine cesarice Džito so organ Daidžo-kan sestavljaliː
- Daidžo-daidžin, Takeči-šino (3. sin cesarja Tenmuja)
- Sadaidžin ("Minister na levi")
- Udaidžin ("Minister na desni")
- Naidaidžin ("Minister na sredini")
Obdobje brez beleženja nengo [uredi | uredi kodo]
Leta vladavine cesarice Džito strokovnjaki ne povezujejo z nobeno ero - nengo. Novosti, ki so jih prinesle reforme Taika, med njimi tudi imenovanje obdobjih, so do vladavine cesarja Monmuja izginjale. Šele z letom 701 je razglasil novo obdobje - Taiho.
- Glejte obdobje Džito (687-697).
V tem kontekstu nudi prevod Gukanšoja razlago o letih vladavine cesarice Džito, kar zmede občutek jasnosti v časovnem okviru pred obdobjem Taiho:
- "Obdobji, ki padeta v to vladavin, sta: (1) preostalih sedem let Šučoja [(686+7=692?)]; in (2) obdobje Taika, ki je trajalo štiri leta [695-698]. (Prvo leto v tem obdobju je bilo kinoto-hicudži [695].) ... V tretjem letu obdobja Taiko [697] je cesarica Džito prepustila prestol kronskemu princu."
Poezija[uredi | uredi kodo]
Man'jošu poezija[uredi | uredi kodo]
Zbirka Man'jošu vsebuje pesem, ki naj bi jo sestavila Džito:
- Po smrti cesarja Tenmuja[12]
- O, jesensko listje na hribu Kamioka![13]
- Moj dobri Gospod in vladar
- bi ga videl v večernih urah
- in zjutraj spraševal po njem.
- Na tistem istem hribu od daleč
- zrem in se sprašujem,
- če ga vidi na ta dan,
- ali jutri vpraša zanj.
- Zvečer čutim žalost,
- zjutraj pa bridkost, ki para srce –
- grobi rokavi moje halje
- niso niti za trenutek suhi.
- Sestavljena, ko se je cesarica povzpela na Nevihtni hrib[14]
- Lo, naša velika vladarica, boginja,
- se mudi pri grmenju
- v oblakih nebes.[15]
Hjakunin Iššu poezija[uredi | uredi kodo]
Eno od pesmi, pripisano cesarici Džito je Fudživara no Teika vključil v popularno antologijo Hjakunin Iššu.
| Pomlad je minila
in poletje spet je tu, saj so svileno bele halje raztegnjene in se suše na gori Kagujama. |
|
Opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ Record #120776375 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ Faceted Application of Subject Terminology
- ↑ Imperial Household Agency (Kunaichō): 持統天皇 (41)
- ↑ Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 54.
- ↑ Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du Japon, p. 59., str. 59, na Google Knjige
- ↑ Varley, H. Paul. Jinnō Shōtōki, p. 137.
- ↑ Brown, D. (1979). Gukanshō, p. 270.
- ↑ Nihon Shoki, Volume 30
- ↑ Nihon Shoki, Volume, 30
- ↑ "Life in the Cloudy Imperial Fishbowl", Japan Times. March 27, 2007.
- ↑ Ponsonby-Fane, p. 420.
- ↑ Nippon Gakujutsu Shinkōkai, p.18. This waka is here numbered 42; in the Kokka Taikan (1901), Book II, numbered 159.
- ↑ Nippon Gakujutsu Shinkōkai, p. 18 n1; n.b., This would be the so-called Thunder Hill in the village of Asuka near Nara.
- ↑ Nippon Gakujutsu Shinkōkai, p. 47; n.b., This waka is here numbered 118; in the Kokka Taikan (1901), Book III, numbered 235.
- ↑ Nippon Gakujutsu Shinkōkai, p. 47 n4; n.b., This poem is based on the idea that the Sovereigns are the offspring of Amaterasu-omikami, and that their proper sphere is heaven. There the Thunder Hill is regarded as the actual embodiment of Thunder.
- ↑ »University of Virginia, ''Hyakunin Isshu'' on-line«. Etext.lib.virginia.edu. Pridobljeno 10. junija 2012.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- Aston, William George. (1896). Nihongi: Chronicles of Japan od Davnih Časov na A. D. 697. London: Kegan Paul, Jarek, Trubner. OCLC 448337491
- Brown, Delmer M. in Ichirō Ishida, eds. (1979). Gukanshō: Prihodnosti in Preteklosti. Berkeley: University of California Press. ISBN 978-0-520-03460-0; OCLC 251325323
- MacCauley, Gline. (1900). "Hyakunin-Isshu: v eni Pesmi Sto Pesniki" v Transakcije v Aziji Družbe Japonske. Tokio: Asia Society of Japan. ...Kliknite povezavo za digitalizirano, polno besedilo kopiraj (v angleščini)
- __________. (1901). Kokka taikan. Tokio: Teikoku Toshokan, Meiji 30-34 [1897-1901]. [ponatis Shinten kokka taikan (新編国歌大観), 10 zvezka. + 10 indeks zvezka., Kadokawa Shoten, Tokyo, 1983-1992. ISBN 978-4-04-020142-9
- Nippon Gakujutsu Shinkōkai. (1940). Človek'yōshū. Tokio: Iwanami shoten. [ponatis z Columbia University Press, New York, 1965. ISBN 0-231-08620-2. Rprinted za Dover Publications, New York, 2005. ISBN 978-0-486-43959-4
- Ponsonby-Fane, Richard Arthur Brabazon. (1959). Cesarski Hiši, je Japonska. Kjotski: Ponsonby Memorial Družbe. OCLC 194887
- Titsingh, Izaka. (1834). Nihon Ōdai Ichiran; ou, Annales des empereurs du Japon. Pariz: Royal Azijski Družbe, Orientalski Posodobitve Sklada Velika Britanija in Irska. OCLC 5850691
- Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki: Kronika Bogov in državnimi obveznicami. New York: Columbia University Press. ISBN 978-0-231-04940-5; OCLC 59145842
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Zgodovinski narodni vladni park Asuka: slika Mavzolej Cesarja Tenmu in Cesarica Jitō Arhivirano 2012-02-25 na Wayback Machine., ogled zunanjosti
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
