Branko Babič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Branko Babič
Portret
Vzdevek »Vlado«
Rojstvo 18. oktober 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska, Dolina pri Trstu
Smrt 5. januar 1995({{padleft:1995|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (82 let)
Pripadnost Zastava Socialistične federativne republike Jugoslavije SFRJ
Rod/služba Jugoslovanska ljudska armada
Čin Podpolkovnik
Enota 30. divizija
9. korpus
Oboroženi
konflikti
Druga svetovna vojna
Odlikovanja Red zaslug za ljudstvo
Red bratstva in enotnosti

Branko Babič (partizansko ime Vlado), slovenski politični delavec, tigrovec, komunist, protistalinist, partizan, pisatelj in novinar, * 18. oktober 1912, Dolina pri Trstu, † 5. januar 1995, Ljubljana.

Rodil se je v družini gostilničarja Ivana Babiča. Obiskoval je trgovsko šolo v Kopru, se povezal z organizacijo TIGR in zaradi fašističnega pritiska leta 1930 emigriral v Ljubljano, kjer je dokončal dveletno trgovsko šolo. Leta 1935 je bil sprejet v KPS ter postal 1937 v Mariboru sekretar Mestnega komiteja KPS. Od leta 1940 je bil sekretar Mestnega komiteja KP Hrvaške v Banjaluki, po odhodu v partizane pa 1941 organizacijski sekretar oblastnega komiteja KP Hrvaške in politični komisar Oblastnega štaba Bosanske krajine, nato sekretar Okrožnega komiteja KP Hrvaške za Kozaro. Novembra 1942 se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil med drugim namestnik političnega komisarja 3. operativne cone in od 22. marca 1944 do 22. marca 1945 namestnik političnega komisarja 9. korpusa.

Po vojni se je vrnil v Trst, je deloval kot partijski funkcionar in glavni borec za priključitev Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji. Postal je eden najbolj priljubljenih tržaških politikov, v času kominforma pa legendarni nosilec boja proti italijanskim in tržaškim stalinistom. Njegovi pripadniki so po njem dobili ime Babičanci, ker so zagovarjali Titovo pot (pa tudi Titoisti), ob angloameriški podpori in pod vplivom KPI pa so v Trstu prevladali tako imenovani Vidalijevci, ki so nosili ime po Vittoriu Vidaliju, velikemu zagovorniku Stalinove politike. Pred njihovimi napadi se je po podpisu Londonskega memoranduma moral z družino umakniti v Ljubljano. Tu je bil izvoljen za poslanca v slovenski republiški skupščini, od leta 1960 do 1969 pa je bil predsednik Zveze svobodnih in prosvetnih društev Slovenije.

Deloval je tudi v novinarstvu in publicistiki. Napisal je spomine Ljudje in boji na Kozari (1980), Primorska ni klonila (1982) ter več razprav polemik in recenzij v periodičnem tisku.

Prejel je več odlikovanj; med drugim je nosilec Partizanske spomenice 1941.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987
  • Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 1, str. 423.
  • Ivančič, Miloš, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, stran 323, založba Sophia, Ljubljana 2013

Glej tudi[uredi | uredi kodo]