Blitz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Blitz
Del bitke za Britanijo
Heinkel He 111 over Wapping, East London.jpg
Nemški bombnik Heinkel He 111 med letenjem nad južnim Londonom v pripravah za bombardiranje, 7. septembra 1940.
Datum7. september 1940 — 11. maj 1941
Prizorišče
Izid Odločilna britanska zmaga
Udeleženci
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Tretji rajh Tretji rajh
Poveljniki in vodje
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Winston Churchill
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Hugh Dowding
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Frederick Pile
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Owen Tudor Boyd
Flag of the United Kingdom (3-5).svg Združeno kraljestvo Leslie Gossage
Tretji rajh Adolf Hitler
Tretji rajh Hermann Göring
Tretji rajh Hugo Sperrle
Tretji rajh Albert Kesselring
Tretji rajh Hans Jeschonnek
Žrtve in izgube
40.000 — 43.000 mrtvih civilistov
46.000 — 139.000 poškodovanih
Dva milijona hiš in drugih stavb uničenih ali poškodovanih
Neznano
2,265 članov posadke poškodovanih
2.265 letal uničenih

Blitz je bila nemška bombna kampanja proti Združenemu kraljestvu med leti 1940 in 1941 med drugo svetovno vojno. Izraz je prvič uporabil britanski tisk in izvira iz izraza Blitzkrieg, nemške besede za 'bliskovito vojno'.[1]        

Nemci so izvedli množične zračne napade na industrijske lokacije ter s tem začeli zračne izvajati napade na London proti koncu bitke za Britanijo leta 1940. Do septembra 1940 je Luftwaffe izgubila bitko za Britanijo in nemškim letalskim enotam je bilo ukazano, da naj napadejo London, da bi s tem zafrknili Britance. Adolf Hitler, voditelj Tretjega rajha in Hermann Göring, vrhovni poveljnik Luftwaffe, sta ukazala izvesti prvi napad 6. septembra 1940.[2][3] Od 7. septembra 1940 je bil London sistematično bombardiran s strani Luftwaffe. Najbolj opazen je bil velik dnevni napad na London 15. septembra.[4][5]

Luftwaffe je postopoma zmanjševala dnevne operacije v korist nočnih napadov, da bi se izognili napadom RAF, in Blitz je po oktobru 1940 postal kampanja nočnega bombardiranja. Luftwaffe je napadla glavno atlantsko pristanišče v Liverpoolu. Severnomorsko pristanišče Hull, priročna in zlahka najdena tarča ali sekundarna tarča za bombnike, ki niso mogli zaščiti svojih primarnih tarč, je utrpelo veliko škodo, znano kot Hull Biltz. Bombardirana so bila tudi pristaniška mesta Bristol, Cardiff, Portsmouth, Plymouth, Southampton, Swansea, Belfast in Glasgow ter industrijska središča Birmingham, Coventry, Manchester in Sheffield. V bombardiranju, ki ga je izvedla Luftwaffe, je med bitko umrlo več kot 40.000 civilistov, od tega skoraj polovica v britanski prestolnici, kjer je bilo uničenih ali poškodovanih več kot milijon hiš in drugih stanovanjskih objektov.[6]

V začetku julija 1940 je nemško vrhovno poveljstvo začelo načrtovati operacijo Barbarossa, invazijo na Sovjetsko zvezo. Bombardiranje Britancev ni uspelo prisiliti v predajo ali povzročiti veliko škode vojnemu gospodarstvu. Glavni cilj je bil prisiliti Britance, da zmanjšajo proizvodnjo letal in rezervnih delov.[7][8] Britanske študije vojnega časa so pokazale, da so britanska mesta na splošno potrebovala 10 do 15 dni, da so si opomogla po bombardiranju, vendar so nekatera britanska mesta potrebovala tudi do tri mesece, da so si opomogla.[9]

Nemška zračna ofenziva ni uspela, ker vrhovno poveljstvo Luftwaffe ni izvedlo metodične strategije za uničenje britanske vojne industrije. Zaradi slabe obveščenosti o britanski industriji in gospodarski učinkovitosti se je OKL osredotočil na taktiko in ne na strategijo. Bombardiranje je bilo zmanjšano z napadi na več industrij namesto nenehnega pritiska na najpomembnejše cilje.[10][11] 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "WW2: Eight months of Blitz terror". BBC.
  2. Price 1990, p. 12.
  3. Ray 2009, pp. 104–05.
  4. Stansky 2007, p. 28.
  5. "The Blitz: The Bombing of Britain in WWII". WW2 Explained (angleščina). 2021-04-12. Pridobljeno dne 2021-10-21.
  6. Richards 1954, p. 217.
  7. Cooper 1981, p. 174.
  8. Cooper 1981, p. 173.
  9. Hooton 1997, p. 38.
  10. Hooton 1997, p. 38.
  11. Overy 1980, pp. 34, 36.