Biotska raznovrstnost Nove Zelandije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Družina Leiopelmatidae je endemična vrsta na Novi Zelandiji.

Biotska raznovrstnost na Novi Zelandiji, velika otoška država, ki se nahaja v jugozahodnem Tihem oceanu, je pestra in izrazita. Spreminjala se je več milijonov let v katerih so se vrste razvile glede na lokalne okoliščine. Nedavno so del teh okoliščin postali tudi ljudje. Novozelandska biotska raznovrstnost je pred prihodom človeka kazala visoko stopnjo endemizma vrst z občasnimi epizodami bioloških sprememb. Globalno izumrtje, ki se je zgodilo pred približno 65 milijoni let je povzročilo izgubo živalskih vrst kot so: dinozavri, peterozavri in morski plazilci (npr : mozazaver, elazmozaver in pleziozaver).[1] Starodavna favna ni dobro znana, vendar je v času pred 19 milijoni let v Novi Zelandiji obstajala vsaj ena vrsta kopenskega sesalca. Vsaj nekaj milijonov let pred prihodom človeka in komenzalnih vrst na otokih ni bilo kopenskih sesalcev z izjemo netopirjev in tjulnjev. Kopensko favno so po večini tvorili ptiči in žuželke. Nova Zelandija je sprejela nacionalni načrt ukrepanja, ki bo omogočil zaščito ogrožene flore in favne v Novi Zelandiji.

Evolucija[uredi | uredi kodo]

Novozelandski gekoni, kot na primer "Duvacel's gecko", mogoče izvirajo iz Nove Kaledonije, čeprav nedavne filogenetske implicirajo Avstralijo.[2]

Razpad superkontinenta Gondwana je vzrok za biološke sorodnosti nastalih kontinentov in mikrokontinentov. Zelandija (kontinentalna skorja iz katere sta se pozneje razvili Nova Zelandija in Nova Kaledonija) se je začela odmikati od Antartične Gondwane pred 85 milijoni leti, prelom pa se je zaključil pred 66 milijoni let.[3][4] Od takrat naprej se premika severno in se spreminja relief in ozračje. Pred približno 23 milijoni let je večina Nove Zelandije bila še pod vodno gladino. Nekatere ocene kažejo, da je samo 18% trenutne površine ostalo nad vodo. Geološki dokazi prav tako ne izključujejo možnosti, da je bila v celoti potopljena ali vsaj omejena na manjše otoke.[5][6] Danes je približno 93% kontinenta Zelandije še vedno pod morjem. Nekateri elementi Gondwanskih živih organizmov so v Novi Zelandiji prisotni še danes, kot na primer : južne bukev in podokarpi, ohranila se je tudi prepoznavna favna žuželk, Novozeladske nenavadne žabe in tuatara in nekateri Novozelandski ptiči. Zdi se da so tudi nekateri primitivni sesalci bili del prvotnega tovora. Ali je katerikoli od teh taksonov potomec preživel iz starodavnega tovora ostaja nedokazano. Nedavne molekularne raziskave so pokazale, da so tudi ikonične Gondwanske južne bukve (Nothofagus) prispele na Novo Zelandijo po njeni odcepitvi od Gondwane. Obstaja visoka stopnja interspecifičnosti in hibridizacije med Novozelandskimi rastlinami in živalmi.[7]

Dva vira Novozelandske biotske raznovrstnosti po odcepitvi od Gondwane sta speciacija in zračno ali morsko priseljevanje. Večina priseljencev je prišla iz Avstralije in tvori večino Novozelandskih ptičev[8] in netopirjev ter nekatere rastlinske vrste, ki jih je prinesel veter ali pa ptičja prebavila. Nekateri od teh priseljencev so prispeli tako dolgo nazaj, da so njihove povezave z Avstralskimi predniki negotove; na primer izvor nenavadnih kratkorepih netopirjev (Mystacinidae) je bil neznan do odkritja fosilov iz miocena v Avstraliji. Za papige iz družine Cyanoramphus verjetno izvirajo iz Nove Kaledonije in so uspešno naselile številne otoke na tem območju. Povezava med otoškima skupinama pa tudi vključuje sorodnost med gekoni in skinki.[9]

Elementi[uredi | uredi kodo]

Rastlinska biotska raznovrstnost[uredi | uredi kodo]

Kauri s severnega otoka so največja drevesa na Novi Zelandiji, ki pa so zaradi drvarjenja danes manj pogosta.

Zgodovina, podnebje in geologija Nove Zelandije so ustvarili veliko raznolikost v vegetacijskih vrstah Nove Zelandije. Dve glavni vrsti gozdov, ki prevladujeta sta podokarpi in južne bukve. Podokarpi (Podocarpaceae) stara zimzelena golo-semenska družina dreves so se le malo spreminjala v zadnjih 190 milijonih let. Za gozdove kjer prevladujejo podokarpi je značilna zaprta gosta krošnja in podrast, ki jo sestavljajo listavci in grmovje. Gozdovi južnih bukev, iz rodu Nothofagus, obsegajo manj raznolik habitat in gozdovi s krošnjami štirih vrst bukev omogočajo le enotno podrast. Na severu Nove Zelandije so podokarpovskim gozdovom prevladovali starodavni velikani Kauri. To so nekatera največja drevesa na svetu, ki držijo rekord za največjo prostornino lesa v enem samem drevesu. Vrednost tega je bila očitna zgodnjim Evropskim priseljencem in večina teh dreves je bila podrtih.

Preostale vegetacijske vrste v Novi Zelandiji vključujejo različne trave, ki jih večinoma povezujemo s podalpskimi področji in nižjimi grmišči, ki se nahajajo med travniki in gozdovi. Tem grmiščem načeloma prevladujejo marjetice, ki lahko olesenijo in zrastejo do višine treh metrov.

Živalska raznolikost[uredi | uredi kodo]

Do leta 2006, so mislili, da pred človekom, z izjemo netopirjev in morskih sesalcev, na Novi Zelandiji ni bilo sesalcev. Odkritje stegnenice in čeljusti izumrlega ne-letečega sesalca v Otagu, katerega starost je bila datirana pred 16 do 19 milijoni let, je spremenila pogled na Novozelandsko evolucijsko zgodovino, saj jasno kaže, da so bili sesalci del Novozelandske favne že pred odcepitvijo od Gondwane. Fosil so poimenovali SB sesalec. Ni znano kdaj ali zakaj so sesalci na Novi Zelandiji izumrli, znano pa je da niso bili prisotni nekaj milijonov let pred prihodom človeka.

Kratkorepi netopitrji enočlanske družine Mystacinidae, so se prvič pojavili v Oglicenu ali prej. Gre za edinstveno vrsto netopirja, zaradi njihove edinstvenih kopenskih strategij iskanja hrane; zasluge temu pripisujemo pomanjkanju konkurenčnih kopenskih sesalcev, čeprav prisotnost že kopenskih Ikaropsov v miocenski Avstraliji kaže, da se je njihova kopenskost razvila v celinskem delu, med tem ko so fosili Saint Bathans favne iz mistacena sobivali še z enim kopenskim bitjem, sesalcem Saint Bathans. Nekatere rastline so se razvile v sožitju z netopirji, ki jih sedaj oplajajo tudi na zemlji. Dolgorepi netopir (Chalinolobus tuberculatus), je prišel nekoliko kasneje in je relativno pogost. Miocenska Saint Bathens favna prav tako ohranja ostanke netopirjev družine Vespertilionidae in več vrst incertae sedis.[10]

Izumrla huia je bila član endemičnih ptičev iz družine Callaeidae (Anthochaera).

Ptiči sestavljajo najpomembnejši del Novozeladske vretenčarske favne. Ni jasno ali večina ptic na Novi Zelandiji izvira iz Gondwane. DNK dokazi kažejo, da so celo tekači (kivi in moe) prispeli šele po odcepitvi od Antarktike. Nedavne študije kažejo na to, da so Novozelandski stržki Gondwanski potomci. DNK raziskave kažejo da so stržki najstarejši od vseh ptic Passeriformes. Odcepili naj bi se od drevesa svojih prednikov v času ko je Nova Zelandija postala izolirana kopenska masa. V odsotnosti sesalcev so se ptiči razpršili v niše, ki jih navadno zapolnijo sesalci v drugih ekosistemih.

Moe, ki jih je sestavljalo 11 vrst so bili veliki ptiči in so posledično bili plen velikanskega Haastovega orla ali orla Harpagornis. Moe in orli so izumrli kmalu po prihodu človeka v Novo Zelandijo približno okoli leta 1300. Zdi se, da so človeški lovci iztrebili populacijo Moj, kar je orlu Harpagornis odvzelo primarni vir hrane in je vodilo do njihovega izumrtja. Za Novo Zelandijo so značilni kiviji, ki so zapolnili vlogo manjšega plena, ki se hrani z žuželkami, enigmatični adzebill pa je bil univerzalni vsejed. Callaeidae so v Novi Zelnadiji družina endemičnih ptic, ampak mnogi drugi Novozelandski ptiiči kažejo jasne povezave z Avstralijo, te vključujejo: Novozelandski golob in sokol, razne papige, mokož, močvirnik, sove in morske ptice (čeprav pogosto z Novozelanskimi značilnostmi). Od 245 vrst ptic iz širšega Novozelandskega področja (glavni in stranski otoki in otok Norfolk), 174 je endemičnih, približno 71%. Od tega je bilo približno 32% vseh rodov endemičnih.

Tutara je edinstvena komponenta Novozelandske biotske raznolikosti in edina preživela vrsta v družini Sphenodontia.

Na Novi Zelandiji niso bile najdene igane ali agame; kuščarje zastopajo geki in sinki, ki so prispeli večkrat. Fosili kažejo na izjemno raznoliko herpetofauno v času miocena, znane predstavnike iz Saint Bathens favne vključujejo: mekosušinski krokodil, meiolanid in pleurodirske želve. Tutara ki je lahko zrastla do 60 cm je največji novozelandski plazilec in zadnji preživeli član nekoč raznolike družine Sphenodontia. Žabe, ki zaradi svoje intolerance za slano vodo, ugibajo, da so se razvile iz svojih prednikov, ki so se odcepili od Gondwane so ena od redkih izjem pravilu da dvoživke ni mogoče najti na oceanskih otokih (še en tak primer so žabe s Fidžija). Novozelandske redke sladkovodne ribe izvirajo iz vrste diadromus.

Ta Aucklandska drevesna veta je dolga 7cm, kar ne vključuje nog in tipalk.

Novozelandski nevretenčarski pripadniki kažejo močne povezave z Gondwanskimi sorodniki, in so se razvili zelo raznoliko, čeprav neenakomerno. Obstaja več kot tisoč vrst polžev in mnoge vrste žužek so postale velike in izgubile sposobnost letenja, to še zlasti velja za kobilice in hrošče. Obstaja pa manj kot 12 vrst mravelj. Najbolj znana Novozelandska žuželka Vete, so talno bivajoči sorodniki čričkov, ki pogosto dosežejo ogromne velikosti.

Endemizem[uredi | uredi kodo]

Nova Zelandija ima veliko število endemičnih vrst,[11] kot so:

  • 80% vseh višjih rastlin
  • 70% vseh avtohtonih kopenskih in sladkovodnih ptic
  • vsi netopirji
  • vse avtohtone dvoživke
  • vse kuščarje
  • 90% sladkovodnih rib

Od ocenjenih 20.000 vrst novozelandskih gliv je znanih le okoli 4500.[12] Nova Zelandija ima tudi dve endemični vrsti delfinov, Hektorjev delfin in njegov bližnji sorodnik delfin Maui.

Človeški vpliv[uredi | uredi kodo]

Opposum Trichosurus vulpecula je ena od triintridesetih vrst kopenskih sesalcev, ki jih je na Novo Zelandijo prinesel človek.

Prihod človeka v Novo Zelandijo je predstavljal velik izziv za avtohtone vrste in je povzročil izumrtje večine. To se je zgodilo predvsem zato, ker so se mnoge vrste v Novi Zelandiji več milijonov let razvijale v odsotnosti plenilcev sesalcev (stanje znano kot ekološka naivnost) in posledično niso imele odgovorov ali sposobnosti, da se izognejo ali pobegnejo takšnim grožnjam. Človek je na Novo Zelandijo prinesel (namerno ali ne) množico spremljajočih vrst, začenši s polinezijsko podgano, hermelini, podlasicami, črnimi podganami, Norveškimi podganami, oposumi, divjimi mačkami in psi v ostalem pa tudi nekaj rastlinojedcev kot so jeleni, valabiji in tar (vrsta divje koze iz Himalaj), ki so negativno vplivali na avtohtono vegetacijo.

Datum prvega prihoda človeka (Maori) na Novo Zelandijo je ocenjen približno na leto 1300 in dokazi kažejo, da se je polinezijska podgana priselila ob podobnem času.[13] Njen prihod je sprožil prvi val izumrtja, v katerem so izumrli manjši, nemočni, yemeljsko gnezdeči ptiči, primer je Novozelandska podhujka. Drugi val pa so sprožili Maori sami, ki so plenili veliko večjih vrst kot so: moa, adzebil, nekaj večjih vrst rac in gosi za hrano. Za orla Harpagonis in ptiča Circus eylesi se verjame, da sta izumrla zaradi izgube primarnega vira hrane. Tretji val izumrtji so povzročili evropski priseljenci, ki so s sabo prinesi številne nove vrste sesalcev, zlasti domačo mačko, prav tako pa so povzročili še nadaljnje spremembe habitata. Verjame se, da je več kot 50% Novozelandski ptičev, določene vrste netopirja in žab, skinkov in gekov izumrlo; To je drugo največje število izumrlih vrst takoj za Havaji.

Ptič vrste Zosterops lateralis je ena od mnogih vrst, ki so se priselile ob človeški naselitvi.

V nekaterih primerih je izumrtje avtohtonih Novozelandskih vrst povzročilo naravno kolonizacijo vrst iz Avstralije. V primeru Zosterops lateralis, ki je koloniziral Novo Zelandijo v času 19. stoletja, je jasno, da ni imel sorodnikov med avtohtonimi vrstami Nove Zelandije in je omejen na novejše, človeško prinesene vrste. V primeru črnega laboda, za katerega se je naprej verjelo, da ga je prinesel človek, ampak se sedaj sumi, da so se priselili nazaj sami, kot vrsta, ki je ponovno zasedla svoje bivše območje (izumrli Novozelandski labod je verjetno bil podvrsta črnega laboda). Prihod pukeka in močvirskega lunja je bolj zanimiv, ker odseva prihod sorodnih vrst v preteklosti, preden so se razvili v takahe in Ejlevega lunja. Nekoč so te specializirane vrste izumirale in so v primeru lunja izumrle, vendar so njihove niše spet proste in kolonizacija se lahko ponovi.[14][15]

Upravljanje[uredi | uredi kodo]

Velika območja avtohtonih grmov so bila v preteklosti posekana za pašo.

Nova Zelandska vlada, s pomočjo oddelka za okoljevarstvo, agresivno poskuša zaščititi kar je ostalo od Novozelandske biološke dediščine. Predstavili so pionirsko delo na področju biološke obnove otokov, kjer okoliške otoke sistematično očistijo človeško prinesenih vrst, kot so koze, divje mačke in podgane. To jim pozneje omogoča ponovno uvedbo avtohtonih vrst, za katere upajo, da bodo v odsotnosti tujerodnih plenilcev in tekmecev ponovno uspevale. Najdaljši projekt tega tipa je otok Kuvier (Cuvier Island),[16] ampak v podobnih projektih so tudi ostali otoki, kot na primer: Tiritiri Mantagi in Mangerov otok. Vzpostavitev zaščitnih območji pa ni omejena samo na otoke in več "ekoloških otokov" je bilo vzpostavljenih na celinski Novi Zelandiji, ki so ograjeni s proti-škodljivimi ograjami.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Campbell, Hamish; Gerard Hutching (2007). In Search of Ancient New Zealand. North Shore, New Zealand: Penguin Books. str. 121. ISBN 978-0-14-302088-2. 
  2. Nielsen, S. V.; Bauer, A. M.; Jackman, T. R.; Hitchmough, R. A.; Daugherty, C. H. (2011). "New Zealand geckos (Diplodactylidae): Cryptic diversity in a post-Gondwanan lineage with trans-Tasman affinities". Molecular Phylogenetics and Evolution 59 (1): 1–22. PMID 21184833. doi:10.1016/j.ympev.2010.12.007. 
  3. Trewick SA, Paterson AM, Campbell HJ. 2007. Hello New Zealand. Journal of Biogeography 34: 1–6.
  4. PDF Trewick SA, Morgan-Richards M. 2009 New Zealand Biology. Pages 665-673 in Encyclopedia of Islands (Eds R.G. Gillespie and D.A. Clague). University of California Press, Berkeley.
  5. "Searching for the lost continent of Zealandia". The Dominion Post. 29 September 2007. Pridobljeno dne 9 October 2007. We cannot categorically say that there has always been land here. The geological evidence at present is too weak, so we are logically forced to consider the possibility that the whole of Zealandia may have sunk. 
  6. Campbell, Hamish; Gerard Hutching (2007). In Search of Ancient New Zealand. North Shore, New Zealand: Penguin Books. str. 166–167. ISBN 978-0-14-302088-2. 
  7. Morgan‐Richards, M.; Smissen, R. D.; Shepherd, L. D.; Wallis, G. P.; Hayward, J. J.; Chan, C. H.; Chambers, G. K.; Chapman, H. M. (2009). "A review of genetic analyses of hybridisation in New Zealand". Journal of the Royal Society of New Zealand 39: 15. doi:10.1080/03014220909510561. 
  8. Trewick, S. A.; Gibb, G. C. (2010). "Vicars, tramps and assembly of the New Zealand avifauna: A review of molecular phylogenetic evidence". Ibis 152 (2): 226. doi:10.1111/j.1474-919X.2010.01018.x. 
  9. Trewick, S. A.; Gibb, G. C. (2010). "Vicars, tramps and assembly of the New Zealand avifauna: A review of molecular phylogenetic evidence". Ibis 152 (2): 226. doi:10.1111/j.1474-919X.2010.01018.x. 
  10. Worthy, Trevor; Hand, SJ; Worthy, TH; Archer, M; Worthy, JP; Tennyson, AJD; Scofield, RP (2013). "Miocene mystacinids (Chiroptera, Noctilionoidea) indicate a long history for endemic bats in New Zealand". Journal of Vertebrate Paleontology 33 (6): 1442-1448.
  11. Brouwer, Floor; Fox, Glenn; Jongeneel, Roel; Jongeneel, R. A. (2012). The Economics of Regulation in Agriculture: Compliance with Public and Private Standards (angleščina). CABI. str. 88. ISBN 9781845935573. 
  12. "What happens in New Zealand... Stays in Vegas". New Zealand Trade and Enterprise. 11 March 2017. Pridobljeno dne 29 April 2017.   od dne May 2017[slepa povezava]
  13. Janet M. Wilmshurst, Atholl J. Anderson, Thomas F. G. Higham, and Trevor H. Worthy (2008). Dating the late prehistoric dispersal of Polynesians to New Zealand using the commensal Pacific rat, Proceedings of the National Academy of Sciences, 105, 7676–7680.
  14. Trewick SA. 2011. Vicars and vagrants: Assembly of the New Zealand avifauna. Australasian Science 32: 24-27.
  15. Trewick SA, Morgan-Richards M. 2014. New Zealand Wild Life. Penguin, New Zealand. ISBN 9780143568896
  16. Cuvier Island restoration Arhivirano 30 September 2007 na Wayback Machine. (from the Department of Conservation website)