Bioko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bioko
Ime v domovini: Otcho
Bioko.png
Zemljevid otoka
Bioko is located in Ekvatorialna Gvineja
Bioko
Bioko
Lega v Ekvatorialni Gvineji
Geografija
Lega Gvinejski zaliv
Koordinati 3°30′N 8°42′E / 3.5°N 8.7°E / 3.5; 8.7Koordinati: 3°30′N 8°42′E / 3.5°N 8.7°E / 3.5; 8.7
Površina 2.017 km2
Dolžina 70 km
Širina 32 km
Najvišja nadm.višina 3.007 m
Najvišji vrh Pico Basile
Država
Demografija
Prebivalstvo 260.462 (leta 2001)
Gostota 64,45 preb./km2
Etnične skupine Bubi (58 %), Fang (16 %), Fernandino (12 %), Igbo (7 %) (2002)[1]

Bioko je otok v Gvinejskem zalivu, najsevernejši in največji iz skupine ognjeniških otokov, skupno imenovanih »kamerunska veriga«. Pripada Ekvatorialni Gvineji, ob njegovi severni obali stoji tudi Malabo, glavno mesto te države. Jugozahodno od njega sta otoka São Tomé in Príncipe, ozemlje države Sao Tome in Principe.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Obala Bioka

Dviga se iz kontinentalne police 32 km od obale Kameruna. V prazgodovini je predstavljal rt, povezan s celino, od katere se je ločil, ko se je oceanska gladina dvignila ob koncu zadnje ledene dobe pred 12.000 leti.[2] Njegova površina znaša 2017 km².[3]

Površje sestavljajo trije ognjeniki, ki se ob vznožju stikajo. Od jugozahoda proti severovzhodu si sledijo 2260 m visoki San Carlos, najvišji, 3007 m visoki Santa Isabel (tudi Pico Basilé) in 2009 m visoki San Joaquin (tudi Pico Biao do Moka). Slednji ima vrh, seseden v kaldero s kraterskim jezerom. Vsi so bili aktivni v zadnjih 2000 letih.[4][5][6]

Jugozahodni del otoka je zelo vlažen, količina padavin ponekod presega 10.000 mm na leto. Podnebje je na nižjih nadmorskih višinah tropsko, nad 1500 m uspeva odprt višinski gozd, nad 2500 m pa subalpinska travišča. Na Bioku uspevajo številne ogrožene vrste živih bitij, posebej ptiči in primati, k čemur pripomore velik razpon nadmorskih višin. Okolje je tam zaradi neposeljenosti skoraj popolnoma ohranjeno.[2][7]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Poselitev je skoncentrirana na nižinskem severovzhodnem delu Bioka. Po oceni živi tam 124.000 ljudi, večinoma pripadnikov bantujskega ljudstva Bubi.[3] Kmetijstvo je tradicionalno glavna gospodarska dejavnost, nekoč so bile uspešne predvsem plantaže kakava, ki pa so zaradi spleta okoliščin skoraj propadle. V zadnjih desetletjih se je razvilo izkoriščanje zemeljskega plina v vrtinah pred obalo, ki ga prečiščujejo v rafineriji na otoku in izvažajo s tankerji.[8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred prihodom Evropejcev so otok poseljevala različna bantujska plemena. Leta 1472 ga je odkril pomorščak Fernão do Pó in ga poimenoval Formosa, dve leti kasneje ga je Portugalska razglasila za svojo kolonijo in preimenovala po odkritelju Fernando Póo. Leta 1778 ga je Portugalska predala Španiji v zameno za nekaj ozemlja v Južni Ameriki, Španci pa so ga nekaj časa upravljali iz Buenos Airesa (takrat v španski lasti). Od njih so ga najeli Britanci, ki so leta 1827 ustanovili mesto Malabo, takrat poimenovano Port Clarence, kot vojaško bazo v spopadu s trgovci s sužnji v tem delu Afrike. Ko so se leta 1843 preselili na celino, so naselje prevzeli Španci in ga preimenovali Santa Isabel. Otoki skupaj s celinskim delom so bili del kolonije Španska Gvineja.[9] Na Bioko je v času britanske uprave prišla raznolika skupnost osvobojenih sužnjev, zahodnoafriških kreolov in belih naseljencev. Sprva so se ukvarjali s pridelavo palmovega olja, potem pa je otok postal najpomembnejši center pridelave kakava v vsej Afriki.[10]

Domorodno ljudstvo Bubi je bilo tarča genocida, ko je po osamosvojitvi Ekvatorialne Gvineje leta 1968 prišel na oblast ekscentrični diktator Francisco Macías Nguema.[9] Takrat je otok zaradi nasilja zapustilo tudi 35.000 nigerijskih migrantskih delavcev na plantažah kakava. Z Zakonom o obveznem delu (1972) jih je Macías Nguema nadomestil z delavci iz svojega ljudstva Fang, ki pa zaradi neznanja niso mogli vzdrževati proizvodnje.[11] Otok je takrat preimenoval Macías Nguema Biyogo po sebi.[12] Gospodarska situacija se je izboljšala po njegovem strmoglavljenju in še posebej v 1990. letih na račun odkritja zalog zemeljskega plina pred obalo otoka, vendar je Bioko skupaj s preostankom države še vedno nerazvit.[11]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Minahan, James (2002). Encyclopedia of the Stateless Nations: A-C. Greenwood Publishing Group. str. 330. ISBN 0313321094. 
  2. ^ 2,0 2,1 Morell, Virginia (avgust 2008). "Bioko primates". National Geographic Magazine. 
  3. ^ 3,0 3,1 McColl, R.W. (2005). "Equatorial Guinea". Encyclopedia of world geography 1. Infobase Publishing. str. 297–298. ISBN 0-8160-5786-9. 
  4. ^ "San Carlos". Global Volcanism Program. Smithsonian Institute. Pridobljeno dne 21.1.2015. 
  5. ^ "Santa Isabel". Global Volcanism Program. Smithsonian Institute. Pridobljeno dne 21.1.2015. 
  6. ^ "San Joaquin". Global Volcanism Program. Smithsonian Institute. Pridobljeno dne 21.1.2015. 
  7. ^ "Western Africa: Coastal Cameroon and Equatorial Guinea". World Wildlife Fund. Pridobljeno dne 21.1.2015. 
  8. ^ "Equatorial Guinea". The World Factbook. CIA. Pridobljeno dne 21.1.2015. 
  9. ^ 9,0 9,1 Cybriwsky, Roman A. (2013). "Malabo". Capital Cities around the World. ABC-CLIO. ISBN 9781610692489. 
  10. ^ Steele, Murray (2013). "Equatorial Guinea: Colonial Period, Nineteenth Century". V Shillington, Kevin. Encyclopedia of African History. Routledge. str. 485–486. ISBN 9781135456702. 
  11. ^ 11,0 11,1 Steele, Murray (2013). "Equatorial Guinea: Independence to the Present". V Shillington, Kevin. Encyclopedia of African History. Routledge. str. 486–487. ISBN 9781135456702. 
  12. ^ Seddon, David (2013). "Equatorial Guinea". A Political and Economic Dictionary of Africa. Routledge. ISBN 9781135355548. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Več gradiva o temi Bioko v Wikimedijini zbirki