Bialov test
Bialov test je kvalitativni kemijski test, ki se uporablja za dokazovanje prisotnosti pentoz (monosaharidov s petimi ogljikovimi atomi[1]) in pentozanov (polimerov, sestavljenih iz več pentoz[2]).[3][4][5] Biokemijska metoda je svoje ime dobila po nemškem zdravniku Manfredu Bialu. Med materiale, ki se uporabljajo pri izvajanju testa, spadajo orcinol, klorovodikova kislina (HCl) in železov klorid (FeCl3).[4][5][6] V vzorcih, v katerih so prisotne pentoze, te dehidrirajo do aldehida furfurala, ki reagira z orcinolom in železovimi ioni, nakar se raztopina obarva.[7][4][5][8] Pozitivno reakcijo na pentoze pokaže modrikasta barva raztopine, v kateri se lahko pojavijo tudi oborine (še posebej ob večjih koncentracijah pentoz v vzorcu[8]).[4][5]
Opis[uredi | uredi kodo]
Bialov reagent vsebuje 0,4 grame orcinola, 200 mililitrov koncentrirane klorovodikove kisline in 0,5 mililitra 10-odstotne raztopine železovega (III) klorida (obstaja več različic[5]).[4] Vzorec z Bialovim reagentom se nato segreva v vodni kopeli.[7] Glavni namen Bialovega testa je kvalitativno razlikovanje med pentozami in heksozami; samo določanje temelji na pojavljanju barve, ki se razvije kot posledica reakcije med ogljikovimi hidrati vzorca, orcinola in železovega (III) klorida. Furfural, v katerega se pentoze dehidrirajo, daje modrikasto do zelenkasto barvo. Po drugi strani se heksoze pretvarjajo v hidroksimetilfurfural, ki je v kombinaciji z Bialovim reagentom umazano rjave, rumene ali sive barve (pojavi se lahko tudi oborina[5]).[4][5][9]
Na zgornji shemi je vidna reakcija Bialovega reagenta z ribozo (sladkorja pentoze, na reakcijski shemi prikazanega kot prvega), ki se dehidrira v furfural (druga kemijska formula), nakar pri reakciji z orcinolom (tretja kemijska formula, ki vstopa v reakcijo) in železovim (III) kloridom nastaja modro-zeleno obarvan produkt (zadnji dve kemijski formuli).[10]
Intenziteta obarjanja raztopine je odvisna od koncentracije pentoz v vzorcu. Lažno pozitiven rezultat lahko Bialov test pokaže, ko ob segrevanju glukuronati dajejo modrikasto zeleno oborino.[5][8]
Kvantitativna različica[uredi | uredi kodo]
Bialov test je mogoče uporabiti tudi v obliki kvantitativne analize, pri čemer se vzorcu z Bialovim reagentom napravi kvantitativen kolorimetričen test s pomočjo spektrofotometra. Fernell in King sta objavila opis postopka, s katerim je mogoče na kvantitativen način s spektrofotometrom iz meritev dveh različnih valovnih dolžin določati pentoze in heksoze.[11] Obstaja tudi več različic tega testa, ki se uporabljajo za hitro biokemijsko določanje ribonukleinskih kislin (v tem primeru se test ponavadi omenja kot test z orcinolom).[12][5]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ PubChem. "Pentose". pubchem.ncbi.nlm.nih.gov (v angleščini). Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ "The Oxford Companion to Beer Definition of pentose". Craft Beer & Brewing (v angleščini). Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ "Bial's Test - Qualitative Test in Carbohydrates". websys.knust.edu.gh. Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Baldwin, E. and Bell, D.J., Cole's Practical Physiological Chemistry, published by Heffer, Cambridge, 1955, page 189
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 5,8 Sapkota, Anupama (2020-11-18). "Bial's Test- Definition, Principle, Procedure, Result, Uses". Microbe Notes (v ameriški angleščini). Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ Miller, G; Golder, R; Miller, E (1951-06-15). "Determination of Pentoses. Effect of Varying Proportions of Components of Bial's Color Reagent". Analytical Chemistry. Zv. 23, št. 6. str. 903–905. doi:10.1021/ac60054a020. ISSN 0003-2700.
- ↑ 7,0 7,1 "Carbohydrates - Bial's Test". dept.harpercollege.edu. Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 "Introduction to Medical Laboratory Technology | ScienceDirect". www.sciencedirect.com (v angleščini). Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ "BIAL'S TEST". bezak.umms.med.umich.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2021-05-10. Pridobljeno 2021-05-10.
- ↑ Karki, Gaurab (2018-04-24). "Tests for specific carbohydrates: Seliwanoff's test, Bial's test and Iodine test". Online Biology Notes (v ameriški angleščini). Pridobljeno 2021-05-09.
- ↑ W. R. Fernell and H. K. King, The simultaneous determination of pentose and hexose in mixtures of sugars. Analyst, 1953,78, 80–83
- ↑ R.S. Hanson and J.A. Phillips, Chemical composition; in Gerhardt, Phillip, ed Manual of methods for General Bacteriology, American Society for Microblogy 1981, p. 349.
