Benediktinski samostan Rožac

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Benediktinski samostan Rožac
Rožaška opatija
Abbazia di Rosazzo (Manzano)
Portret
Benediktinski samostan Rožac se nahaja v Italija
Benediktinski samostan Rožac
Benediktinski samostan Rožac
46°0′28.8″N 13°25′16.9″E / 46.008000°N 13.421361°E / 46.008000; 13.421361Koordinati: 46°0′28.8″N 13°25′16.9″E / 46.008000°N 13.421361°E / 46.008000; 13.421361
Verska skupnostRimskokatoliška
Zgodovina
Zgradilpatriarh Sighard Pilštajnski
Posvečenaokoli 1075
Arhitektura
Vrsta arhitekturesamostan
Slogromanska arhitektura, gotska arhitektura, baročna arhitektura
Začetek gradnjeokoli 1075
Samostan Rožac pri Manžanu v Furlaniji

Benediktinski samostan Rožac (italijansko Abbazia di Rosazzo) ali Rožaška opatija je bila beneditingska opatija , ki se nahaja na osamljenem območju v gričevju severovzhodno od Manžana (Manzan)a v Furlaniji, približno 20 kilometrov od Vidma in deset kilometrov od meje s Slovenijo. Začetki opatije so precej sporni in niso vedno potrjeni z dokazi, po ljudskem izročilu naj bi se okoli leta 800 na osamljenem območju naselil puščavnik Aleman, da bi našel dušni mir in si zgradil skromen oratorij in celico. Mirno okolje naj bi pritegnilo še več vernikov, celice so se toliko pomnožile, da je oratorij postal samostan, ki se je ravnal po kanonikatu Sv. Avguština, zgrajena cerkev pa je bila posvečena Sv. Petru, Apostolu. Samostan Rožac je verjetno ustanovil patriarh Sighard Pilštajnski (1068–1077)

Freska v samostanski cerkvi apostola Sv. Petra

v času svojega stolovanja, morda na mestu, kjer je svoje bivališče ustanovil puščavnik v začetku 9. stoletja. Avguštinski red je odpravil v korist benediktinskega, pri čemer so prvi menihi prispeli iz koroškega samostana Milštat (1091). Kmalu zatem je oglejski patriarh Ulrik I. Eppenštajnski okoli leta 1100 samostan povzdignil v opatijo. Najverjetneje je, da so bili Eppenštajnski, koroški vladarji in zavezniki cesarja ter njihovi nasledniki Spanheimi najbolj zaslužni pri ustvarjanju in utrjevanju opatije, ki se je močno povečala s posestmi in s slavo. Opatija je kmalu dosegla vodilno vlogo, obdarjena s številnimi posesti in obrambno okrepljena. V 13. stoletju je opatija dosegla svoj največji sijaj, bila razglašena za neodvisno in pod neposredno zaščito Svetega sedeža z diplomo papeža Inocenta IV.. Leta 1323 je celotna opatijski gradbeni kompleks prizadel zelo velik požar, v katerem so bili uničeni vsi dokumenti. Leto 1391 je prineslo novost za opatijo Rožac: prvič je papež Bonifacij IX. opatijo podelil ravenskemu kardinalu Pileu di Prati. Prenos oblasti je bil uradno potrjen šele leta 1423 in prinesel duhovni propad samostana. Namesto opatov so opatiji vladali preko upravnikov, ki jih je vodilo pridobivanje opatijskih dohodkov. Posledično so benediktinski menihi odhajali in opatija je čedalje bolj propadala. Kasneje je bil samostan med boji med Oglejem in Čedadom, med Benetkami in Habsburžani preoblikovan v obrambno trdnjavo. Benediktinski menihi so po več kot tristo letih zapustili opatijo, ki so jo vodili od leta 1423 do leta 1751 (leto ukinitve oglejskega patriarhata), s poveljujočimi opati, katerih grbi so še vedno vidni v oknih samostana. V tem obdobju so se po letu 1522 v opatiji naselili dominikanci in tam ostali 248 let.

Leta 1509 so bile zgradbe opatije močno prizadete v bojih, ki jih je vodil Habsburški vojvoda Brunswicka, in zapuščene v nezavidljivem stanju, kot to opisuje sonet Francesca Bernija iz leta 1528. Potem je dal opat Giovanni Matteo Giberti opatijo temeljito obnoviti v tretjem desetletju šestnajstega stoletja. Dela je vodil čedadski arhitekt Vincislao Bojani. Nadaljnja adaptacije so potekale leta 1823, ki jih je naročil videmski škof Emanuele Lodi, ki so med drugim privedle do odstranitve stolpov. Videmski škof je opatijo spremenil v poletno rezidenco videmskih škofov. Videmski škofi so si dodali tudi naziv “Markizi Rožacki”, kar jim je priznal italijanski kralj leta 1927. Utrjeni kompleks še vedno ohranja arhitektonsko eminentnost stavb, kot je cerkev Svetega Petra, s freskami Francesca Torbida, učenca Giorgionea, in čudovitega samostana iz 16. stoletja. Opatijo je močno prizadel tudi potres leta 1976, nakar se je za videmski nadškof mons. Alfredo Battisti posebej zavzel za obnovo stavbnega kompleksa, in s tem za ponovno rojstvo Rožaca.

Sedaj „samostan vrtnic“ deluje pod okriljem Fondacije Rožac kot kulturno središče, humanistično in družbeno stičišče, kjer se organizirajo konference, seminarji, razstave in razprave. Fondacija deluje pod neposrednim nadzorom Videmskega nadškofa.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Wilhelm Baum, Rosazzo, in Die benediktinischen Mönchs- und Nonnenklöster in Österreich und Südtirol (Germania Benedictina III/3), Eos Verlag, Erzabtei St. Ottilien 2002, pp. 152-182
  • Giuseppe Bergamini (a cura di), L'abbazia di Rosazzo in Monumenti storici del Friuli, Udine 2006
  • Michela Cadau, L'abbazia di Rosazzo; possessi fondiari e potere signorile nel Cinquecento, Casamassima, Udine 1989