Barvna revolucija
Pod terminom barvna revolucija (angleško colour revolution) označujemo več protestov in spremljajočih poskusov sprememb oblasti in družbene ureditve zlasti na območju nekdanje Sovjetske zveze v začetku 21. stoletja.
Udeleženci barvnih revolucij so uporabili metode nenasilne in državljanske nepokorščine, ki so jih med drugim navdihnila besedila Genea Sharpa, da bi protestirali proti vladam, ki so bile ocenjene kot skorumpirane in/ali avtoritarne. Ta gibanja, ki so demonstrirala proti vladam, ki so bile domnevno proruske, so podprla kandidature politikov, ki so podpirali prozahodno politiko, kot so Viktor Juščenko, Miheil Saakašvili in Kurmanbek Bakijev. Barvne revolucije sta zaznamovala uporaba sodobnih komunikacijskih sredstev in interneta, modernih marketinških prijemov ter močna vloga nevladnih organizacij v protestih.[1][2] Tako so barvne revolucije sprejele določeno barvo (ali rožo) kot simbol in jo uporabljale v orodjih politične propagande, kot so nalepke, dežni plašči in ustvarjanje skupin za izobraževanje o demokraciji.[3][4]
Uspešne barvne revolucije so se zgodile v Gruziji (revolucija vrtnic, 2003), Ukrajini (oranžna revolucija, december 2004 in januar 2005) in, čeprav z nasilnimi posledicami, v Kirgizistanu (revolucija tulipanov, 2005). Povod za večdnevne množične demonstracije so bile v teh primerih domnevno sporne volitve. Na volitvah so zmagali obstoječi voditelji, ki so jim očitali različne volilne goljufije. Protesti so vodili do odstopa ali poraza starega voditelja na ponovljenih volitvah.
Zaradi podobnih okoliščin, poteka protestov in načina menjave oblasti nekateri kot barvno revolucijo obravnavajo tudi dogajanje v Zvezni republiki Jugoslaviji leta 2000, ki je privedlo do odstavitve Miloševića. Razširjeno je tudi mnenje, da je služila kot model za kasnejše barvne revolucije.
V zgornjih primerih je bil odpor uspešen. Nasprotno pa protesti po predsedniških volitvah leta 2006 v Belorusiji leta 2006, ki so se zgledovali po oranžni revoluciji v Ukrajini, niso uspeli. Leta 2014 je v Ukrajini prišlo do podobnega protestnega gibanja Evromajdan, ki je pripeljalo do ponovne menjave oblasti. Leta 2020 so v Belorusiji znova potekali protesti proti rezultatom predsedniških volitvah, ki pa so bili zatrti. Leta 2022 je Rusija ob izbruhu nemirov v Kazahstanu obtožila ZDA, da spodbujajo novo barvno revolucijo na območju bivše Sovjetske zveze. Nekateri med poskuse barvnih revolucij štejejo tudi proteste po parlamentarnih volitvah leta 2009 v Moldaviji, poskus snežne revolucije v Rusiji med leti 2009-2011 ter proteste pod geslom #MerzhirSerzhin (v prevodu iz armenščine #ZavrniSerža) ob izbiri predsednika parlamenta v Armeniji leta 2018.
Barvne revolucije so služile tudi kot vzor za različna druga protestna gibanja, med drugim cedrno v Libanonu (2005), modro v Kuvajtu (2005), žafranovo v Mjanmaru (2007), zeleno v Iranu (2009), vijolično v Moldaviji (2009), jasnimovo v Tuniziji (2011; ki je sprožila val protestov znanih kot arabska pomlad) ter pisano revolucijo v S. Makedoniji (2016).
Barvne revolucije nekateri opisujejo tudi kot »demokratičen val« med padcom komunizma v Evropi (1989–1990) in arabsko pomladjo (2010–2012).[5]
Po mnenju nekaterih komentatorjev so ta gibanja predstavljala upanje za vzpostavitev liberalne demokracije po zahodnem vzoru, odprava korupcije, dostop do zahodnega načina življenja in tržnega gospodarstva ter za geopolitično približevanje postsovjetskih držav Zahodu. Po mnenju drugih komentatorjev pa ta gibanja niso bila nič drugega kot sredstvo, ki ga je uporabila nova, mlajša in prozahodna elita, ki je bila sposobna kanalizirati splošno nezadovoljstvo, da bi prišla na oblast. Po mnenju tretjih pa to niso bila spontana gibanja, ampak so jih financirale in organizirale tuje sile (državne ali zasebne), predvsem Američani.[6][7]
Vloga Združenih držav Amerike v barvnih revolucijah je predmet precejšnje polemike. Kritiki ZDA obtožujejo vodenja in prikritega financiranja tovrstnih revolucij, da bi razširile svoj vpliv.[8] Razširjeno je mnenje, da so barvne revolucije »produkt spletk ZDA in drugih zahodnih sil« in pomenijo nezakonito vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav. Termin »barvna revolucija« je bil uporabljen tudi kot pejorativen izraz za označevanje protestov, katerih nasprotniki menijo, da gre za neupravičen vpliv tujih sil. V tem smislu se izraz v političnem besednjaku pogosto uporablja v slabšalnem pomenu.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Vinciguerra, Thomas (13. marec 2005). »The Revolution Will Be Colorized«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 12. julija 2023.
- ↑ Gilbert, Leah; Mohseni, Payam (1. april 2020). »NGO laws after the colour revolutions and the Arab spring: Nondemocratic regime strategies in Eastern Europe and the Middle East«. Mediterranean Politics (v angleščini). 25 (2): 183. doi:10.1080/13629395.2018.1537103.
- ↑ »Gene Sharp, the Cold War Intellectual Whose Ideas Seduced the Left« (v angleščini).
- ↑ »Gene Sharp: Author of the nonviolent revolution rulebook« (v angleščini).
- ↑ Bunce, Valerie. »5 The Drivers of Diffusion: Comparing 1989, the Color Revolutions, and the Arab Uprisings«. Oxford Academic (v angleščini). Pridobljeno 12. julija 2023.
- ↑ »Metodo Bergrado: i segreti delle rivoluzioni colorate« (v italijanščini).
- ↑ »I colori dell'arancione e dei biglietti verdi« (v italijanščini).
- ↑ Bolt, Paul J.; Cross, Sharyl N. (2018). »Emerging Non-traditional Security Challenges: Color Revolutions, Cyber and Information Security, Terrorism, and Violent Extremism«. China, Russia, and Twenty-First Century Global Geopolitics (v angleščini). Oxford: Oxford University Press. doi:10.1093/oso/9780198719519.003.0005.