Arijanska krstilnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Arijanska krstilnica
Baptistery.Arians02.jpg
Arijanska krstilnica
Unescova svetovna dediščina
DelEarly Christian Monuments of Ravenna
LegaRavena, Italija
Koordinati44°25′07″N 12°12′09″E / 44.41861°N 12.20250°E / 44.41861; 12.20250Koordinati: 44°25′07″N 12°12′09″E / 44.41861°N 12.20250°E / 44.41861; 12.20250
Površina0,008 ha
Varovalni pas0,68 ha
Kriterij
Kulturni: (i), (ii), (iii), (iv)
Referenca788-006
Vpis1996 (20. zasedanje)
Spletna stranwww.polomusealeemiliaromagna.beniculturali.it/musei/battistero-degli-ariani [1]
Arijanska krstilnica se nahaja v Italija
Arijanska krstilnica
Lega: Arijanska krstilnica
Stropni mozaik

Arijanska krstilnica v Raveni v Italiji je krščanska krstilnica, ki jo je postavil ostrogotski kralj Teoderik Veliki med koncem 5. stoletja in začetkom 6. stoletja našega štetja, istočasno kot baziliko Sant' Apollinare Nuovo.

Teoderik je bil arijanski kristjan in se je odločil, da pusti Gotom (Arijancem) in pravoslavnim kalcedonskim kristjanom živeti skupaj, vendar ločeno, zato so obstajale ločene soseske in ločene verske stavbe.

V bližini svoje palače je kralj dal zgraditi arijansko stolnico, ki se danes imenuje cerkev Spirito Santo, in se je prvotno imenovala Hagia Anastasis (Sveto vstajenje). Leta 526 je bila ponovno posvečena kot kalcedonska stolnica sv. Teodora (vojaka in mučenika iz Amasje v Pontu). Od prvotne cerkve je po prezidavi leta 1543 malo ostankov; nekateri zgodovinarji špekulirajo, da so bili prvotni mozaiki izgubljeni več kot tisoč let prej med katoliško rekonstrukcijo zaradi arijanskih tem. V tem istem obdobju je Teoderik dal zgraditi tudi krstilnico, ki jo danes imenujemo arijanska, da bi jo razlikovali od Neonove krstilnice (pravoslavnih), ki je približno stoletje starejša.

Krstilnica je ena od osmih stavb v Raveni, ki so vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine.[2]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Krstilnica je osmerokotne oblike z nekaj majhnimi apsidami in obokanimi odprtinami na vrhu. Vzdolž zunanjega oboda je nekoč potekal hodnik, ki se je končal pri vzhodni apsidi. Očitno je bila stavba nekoč del večjega kompleksa. V notranjosti so štiri niše in kupola z mozaiki, ki prikazujejo Jezusov krst s sv. Janezom Krstnikom. Jezus je prikazan kot golobrad, napol potopljen v Jordan. Janez Krstnik nosi leopardjo kožo. Na levi stoji belolas starec v zelenem plašču z usnjeno torbo v rokah, Zevs kot poosebitev reke Jordan (Teoderik I. se je kot otrok šolal v Konstantinoplu, mestu grške kulture). Zgoraj Sveti Duh v obliki goloba iz kljuna prši lustralno vodo.

Spodaj procesija apostolov, ki jo v ločenih smereh vodita sveti Peter in sveti Pavel, kroži okoli kupole in se sreča ob prestolu z razpelom z dragulji, ki počiva na škrlatni blazini.

Umetniki so potrebovali več let, da so dokončali te mozaike, kar je jasno razvidno iz različnih barv kamnov, uporabljenih za upodobitev trave ob nogah apostolov. Dizajni so precej preprosti, z zlato podlago, ki se v tem obdobju običajno uporablja za vlivanje prizorov z eteričnim sijajem.

Podobnost vzhodni pravoslavni arhitekturi[uredi | uredi kodo]

Celotna kompozicija je neverjetno podobna ortodoksni Neonovi krstilnici. Stene so gole, a ni bilo vedno tako. Med arheološkimi preiskavami so na tleh našli kakih 170 kilogramov teser. Zaradi pomanjkanja arijanskih omemb se domneva, da so bili umetniki, ki so ustvarili mozaike, pravoslavni kristjani, saj so bili Ostrogoti pretežno zlatarji in ne mozaični umetniki.

Leta 565, po obsodbi arijanske sekte, je bila ta majhna osmerokotna stavba iz opeke spremenjena v kalcedonski oratorij z imenom Santa Maria. Menihi vzhodnega obreda so v obdobju Ravenskega eksarhata dodali samostan in strukturo nadalje posvetili sveti Mariji v Cosmedinu. Okoli leta 1700 je objekt prešel v zasebne roke, leta 1914 pa ga je pridobila italijanska vlada. Zavezniško bombardiranje druge svetovne vojne je pomagalo odstraniti druge strukture, ki so posegale vanj z vseh strani, kar je raziskovalcem omogočilo, da so si prvič ogledali podrobnosti njegove zunanjosti. Tako kot pri drugih spomenikih v Raveni so tudi prvotna tla zdaj približno 2,3 metra pod zemljo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ravenna, città d'arte, Edizioni Salbaroli, Ravenna, 2002
  • Raffaella Farioli Campanati, Ravenna romana e bizantina, Ravenna, 1977
  • Pierluigi De Vecchi ed Elda Cerchiari, I tempi dell'arte, volume 1, Bompiani, Milano 1999.
  • Fulvia Fabbi, Alessandro Ranuzzi e la tutela dei monumenti nella Ravenna di fine ottocento. Il caso del Battistero degli Ariani, "Ravenna studi e ricerche", 7/2 (2000), pp. 116–133.
  • Clementina RIzzardi, Teodorico a Ravenna. Il Battistero degli Ariani alla luce dell'ideologia politico religiosa del tempo, in Zironi Alessandro (a cura di), Wentilseo. I Germani sulle sponde del Mare *Nostrum, Unipress, Padova, 2001. ISBN 978-88-8098-147-3, pp. 101–118.
  • Fulvia Fabbi, Sul perduto oratorio della Croce. Tracce della Ravenna scomparsa, Ravenna 2002.
  • Clementina Rizzardi, Ravenna Otto Monumenti patrimonio dell'umanità. L'iscrizione di Ravenna nella World Heritage List dell'UNESCO, Ravenna, Comune di Ravenna, 2010.
  • Restauri dei monumenti paleocristiani e bizantini di Ravenna patrimonio dell'umanità, a cura di Antonella Ranaldi e Paola Novara, Ravenna 2013, ISBN 9788890771729.
  • Emanuela Penni, L’arianesimo nei mosaici di Ravenna, Ravenna, Longo editore, 2011, ISBN 978-88-8063-699-1.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]