Antislavizem
Antislavizem je oblika diskriminacije, ki vključuje negativne predstave o Slovanih, npr. manjvrednostne predstave v primerjavi z drugimi ljudmi. Antislavizem je dosegel najvišji vrh med drugo svetovno vojno, ko je nacistična Nemčija tretirala Slovane kot nižjo raso in je načrtovala večino slovanske populacije etnično izbrisati. Zaradi take ideologije so bili Slovani najštevilčnejše žrtve druge svetovne vojne.[1]
20. stoletje[uredi | uredi kodo]
Albanija[uredi | uredi kodo]
Na začetku 20. stoletja se je antislavizem razširil v Albaniji med frančiškanskimi menihi, ki so študirali v Avstro-ogrski. Spremenili so nacionalne epe v literaturo, npr. Gjergi Fishta je spremenil Lahuta e Malcís, kjer je namesto borbe proti Turkom uporabil borbo proti Slovanom in s tem širil antislovanska čustva .[2][3] Albanska družbena elita je v tem času s ponosom govorila: »Mi Albanci smo avtohtona rasa na Balkanu. Slovani so zavojevalci in imigranti, ki so prišli šele včeraj iz Azije.«[4]
Fašizem in nacizem[uredi | uredi kodo]
Mnogo Slovencev in Italijanov je med drugo svetovno vojno trpelo in umrlo zaradi hude podhranjenosti v italijanskem koncentracijskem taborišču Rab. Antislavizem je bil razširjen med italijanskem fašizmom in nemškem nacizmu že pred drugo svetovno vojno na mejnih območjih, kjer je bilo slovansko prebivalstvo. Benito Mussolini je imel Slovane za manjvredno in barbarsko raso. Slovane je videl kot grožnjo Italiji zaradi svojih imperialističnih teženj.
Antislavizem je bil temeljnega pomena za nacizem.[5] Adolf Hitler in nacistična stranka sta imela Slovane za »Untermenschen«, manjvredne ljudi, ki niso bili del višje rase. Nekatere izjeme so bile med Slovani, ki bi jih po njihovem mnenju lahko germanizirali. Nemški rasizem je služil za nemške imperialistične in ozemeljske težnje vzhodne Evrope, predvsem na Jugoslavijo, Poljsko in Rusijo. Nemčija je imela načrt Generalplan Ost, da bi bilo milijone Nemcev in drugih »nemških« naseljencev premaknjenih na zasedena ozemlja, medtem ko bi bilo domorodno prebivalstvo izseljeno, odstranjeno ali zasužnjeno. Nacistična politika je bila uničiti, etnično odstraniti in zasužnjiti večino slovanske populacije. Svojo politiko so opustili zgolj do tistih medvojnih sodelujočih držav, ki so pristopile k trojnemu paktu, Hrvaške in Bolgarije.
Grčija[uredi | uredi kodo]
Mnogo avtohtonih slovanskih imen je bilo heleniziranih, v preteklosti je bil prepovedan »slovanski« jezik (makedonščina in bolgarščina).
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Longerich, Peter (2010). Holocaust: The Nazi Persecution and Murder of the Jews. Oxford; New York: Oxford University Press. str. 241. ISBN 978-0-19-280436-5.
- ↑ Elsie, Robert. »Gjergj Fishta, The Voice of The Albanian Nation«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2011. Pridobljeno 5. aprila 2011.
Fishta was not uninfluenced or unmoved by the literary achievements of the southern Slavs in the second half of the nineteenth century...the role played by Franciscan pater Grga Martic whose works served the young Fishta as a model...by the writings of an earlier Franciscan writer, Andrija Kacic-Miosic ...by the works of Croatian poet Ivan Mazhuranic.. the Montenegrin poet-prince Petar Petrovic Njegos... His main work, the epic poem, Lahuta e Malësisë (The highland lute), ... propagates anti-Slavic feelings and makes the struggle against the Ottoman occupants secondary.
- ↑ Detrez, Raymond; Plas, Pieter (2005), Developing cultural identity in the Balkans: convergence vs divergence, Brussels: P.I.E. Peter Lang S.A., str. 220, ISBN 90-5201-297-0,
... substitution of the central motif of the fight against the Turks by that of the fight against Slavs.
- ↑ Kolarz, Walter (1972), Myths and realities in eastern Europe, Kennikat Press, str. 227, ISBN 978-0-8046-1600-3,
Albanian intelligentsia, despite the backwardness of their country and culture: "We Albanians are the original and autochthonous race of the Balkans. The Slavs are conquerors and immigrants who came but yesterday from Asia."
- ↑ Bendersky, Joseph W. (2007). A concise history of Nazi Germanyp. 161-2. Rowman & Littlefield Publishers Inc., Plymouth, United Kingdom
Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]
- Borejsza, Jerzy W. (1988). Antyslawizm Adolfa Hitlera. Warszawa: Czytelnik.
- Borejsza, Jerzy W. (1989). »Racisme et antislavisme chez Hitler«. La politique nazie d'extermination. Paris: Albin Michel. str. 57–74.
- Fagard, Michel (1977). L'antislavisme allemand a travers les publications specialisees des annees 1914 a 1921. Thèse de doctorat. Paris: Université de Paris VIII.
- Ferrari-Zumbini, Massimo (1994). »Grosse Migration und Antislawismus: Negative Ostjudenbilder im Kaiserreich«. Jahrbuch für Antisemitismusforschung. 3: 194–226.
- Jaworska, Sylvia (2011). »Anti-Slavic imagery in German radical nationalist discourse at the turn of the twentieth century: A prelude to Nazi ideology?« (PDF). Patterns of Prejudice. 45 (5): 435–452. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. oktobra 2018. Pridobljeno 24. oktobra 2018.
- Leiberich, Michel (1977). L'antislavisme allemand dans la vie politique et quotidienne du kulturkapampf à la veille de la première guerre mondiale. Thèse de doctorat. Paris: Université de Paris VIII.
- Libretti, Giovanni (1998). »The Presumed Antislavism of Engels«. Beiträge zur Marx-Engels-Forschung: 191–202.
- Serrier, Thomas (2004). »Antislavisme et antisémitisme dans les confins orientaux de l'Allemagne au XIXe siècle«. Normes culturelles et construction de la déviance. Paris: École pratique des hautes études. str. 91–102.
- Wollman, Frank (1968). Slavismy a antislavismy za jara národů. Praha: Academia.