Anica Perpar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Anica Perpar
Rojstvo7. september 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (77 let) ali 1946[1]
Gorje
Poklicpesnica, učiteljica, pisateljica
NarodnostSlovenija Slovenka
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ

Anica Perpar, slovenska pesnica, * 7. september 1946, Gorje pri Cerknem.

Piše pesmi in prozo za odrasle in otroke. Napisala je tudi kratko radijsko igro Slepi čas. Je mama novinarke Saše Perpar.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Zgodnja otroška leta je preživela v Srbiji, nato pri babici v Gorjah, kasneje se je družina preselila v Tolmin, kjer je obiskovala in zaključila učiteljišče. Prvo službo je dobila v Logu pod Mangartom, nato je do upokojitve učila na osnovni šoli v Logatcu.

Delo[uredi | uredi kodo]

Literatura za odrasle[uredi | uredi kodo]

Pesmi je najprej objavljala v revijah Sodobnost, Primorska srečanja, Književni listi, Reviji 2000, Mladiki in dunajskem Logu. V italijanščini je nekaj pesmi izšlo v prevodu Jolke Milič v revijah Le voci della Luna, Perimmagine in Nuovo conrappunto, v nemščini pa v prevodu Milene Merlak. Prvo pesniško zbirko Pajčevinke je izdala v samozaložbi, sledile so še štiri pesniške zbirke. Irena Novak Popov je o njenih pesmih zapisala: "Neizčrpana, prvinska, kultivirana govorica najprej predstavlja spomin na domače okolje, usode preprostih ljudi, njihove radosti in stiske, ob zgodovini in osebnih zgodbah odstira globlja bivanjska vprašanja, vse pa je uokvirjeno v estetizirane krajinske podobe, domačno naravo, mestne vedute in spomenike, presijane s čustveno svetlobo."[2] Goran Dekleva je o zbirki Ženske pesmi zabeležil, da so "zapisne s svojevrstno senzibilnostjo, saj jih zaznamuje osebno obeležen odnos do sveta"[3] Napisala je tudi radijsko igro Slepi čas.[4] Leta 2016 je bila za roman Jesen v Piranu nominirana za nagrado svetlobnica.[5]

Literatura za otroke[uredi | uredi kodo]

Pesmi za otroke objavlja v revijah Cicido, Ciciban in Kekec. Objavila jih je tudi v knjigah. Nekaj otroških pesmic je uglasbenih: Žabjo zgodbo je uglasbil Lojze Kranjčan,[6] Ciciškrata Larisa Vrhunc in Srečanje Tadeja Vulc.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

  • natečaj revije Mladika
  • priznanje 8. februar občine Logatec
  • nagrada Slavističnega društva Dolenjske in Bele Krajine za kratko zgodbo

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Pajčevinke, samozaložba, Logatec, 1992,(COBISS)
  • Limonovec, Celovec, Mohorjeva založba, 1995, Ljubljana, Dunaj, (COBISS)
  • Nekdo kliče tvoje ime, Ljubljana, Karantanija, 1999, (COBISS)
  • Vsečasje, Ljubljana, Društvo 2000, 2004, (COBISS)
  • Ženske pesmi, Ad Pirum, Logatec, 2011, (COBISS)
  • Ko sije sonce, Ad Pirum, Logatec 2008, (COBISS)
  • Juhe, juhice, juhej! Ad Pirum, Logatec, 2013, (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
  2. Novak Popov, Irena (2007). Antologija slovenskih pesnic 1981–2000.
  3. Perpar, Anica (2011). Ženske pesmi. Ad Pirum.
  4. »Radijska igra Slepi čas«. 23. julij 2016. Pridobljeno 2. januarja 2018.
  5. »Revija Družina«. Nagrada Svetlobnica v roke Nataši Konc Lorenzutti. 25. november 2016. Pridobljeno 3. januarja 2018.
  6. Kranjčan, Lojze (1998). Murenčki: vsi veselo pojemo z Romano Kranjčana. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 72135424.