Angkor Vat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Angkor Wat)
Skoči na: navigacija, iskanje
Angkor vat
អង្គរវត្ត
Prasat Angkor Wat
Del glavnega kompleksa
Prejšnja imena Nokor Wat (នគរវត្ត)
Splošni podatki
Tip Budistično romarsko in misijonarsko središče
Lokacija Angkor, provinca Siem Reap
Koordinate 13°24′45″N 103°52′0″E / 13.41250°N 103.86667°E / 13.41250; 103.86667Koordinati: 13°24′45″N 103°52′0″E / 13.41250°N 103.86667°E / 13.41250; 103.86667
Dokončano 12. st.
Projektiranje in gradnja
Strukturni inženir začel Suryavarman II., končal Jayavarman VII.
Uradno ime: Angkor
Tip: Kulturni
Kriteriji: i, ii, iii, iv
Razglasitev: 1992 (16th session)
ID #: 668
Regija: Azija in Pacifik]]

Angkor Vat (kmersko (អង្គរវត្ត ali "Capital Temple") je tempeljski kompleks v Kambodži in največji verski spomenik na svetu. Prvotno je bil zgrajen kot hindujski tempelj v času Kmerskega imperija, proti koncu 12. stoletja se je postopno preoblikoval v budistični tempelj. [1] Gradnjo je začel kmerski kralj Suryavarman II. [2] v začetku 12. stoletja v Yaśodharapura (kmersko យសោធរបុរៈ, današnji Angkor), glavnem mestu Kmerskega imperija, kot državni tempelj in morebitni mavzolej. S prekinitvijo tradicije šivaizma prejšnjega kralja, je bil Angkor Vat posvečen Višnuju. Kot najbolje ohranjen tempelj na tem mestu, je edini, ki je ostal pomemben verski center, od svoje ustanovitve. Tempelj je vrhunec visokega klasičnega sloga kmerske arhitekture in je postal simbol Kambodže[3], pojavlja se na nacionalni zastavi in je glavna turistična atrakcija v državi.

Angkor Wat združuje dva osnovna načrta kmerske tempeljske arhitekture: tempelj-gora in kasnejši galerijski tempelj. Zasnovan je tako, da predstavlja goro Meru, dom dev v hindujski mitologiji: znotraj obrambnega jarka in zunanjo steno dolgo 3,6 kilometra, so tri pravokotne galerije, vsaka dvignjena nad naslednjo. V središču templja stoji quincunx stolpov (quincunx je geometrijski vzorec sestavljen iz petih točk, razporejenih v predložku kjer štirje tvorijo kvadrat ali pravokotnik, peti je na sredini[4]). Za razliko od večine angkorianskih templjev, je Angkor Vat usmerjen proti zahodu; učenjaki so razdeljeni glede pomena tega. Tempelj je občudovanja vreden glede na veličino in harmonijo arhitekture, obsežnih bas-reliefov in številnih božanstev deva, ki krasijo stene. Sodobno ime Angkor Vat pomeni "Tempeljsko mesto" ali "Mesto templjev" v kmerskem; Angkor pomeni "mesto" ali "glavno mesto", je vernakularna oblika besede nokor (នគរ), ki izhaja iz sanskrtske besede nagara (नगर). [5] Vat je kmerska beseda za "tempeljsko zemljišče" (sanskrt: (वाट vata - "ograda").[6]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kralj Suryavarman II., graditelj Angkor Vata

Angkor Vat se nahaja 5,5 km severno od modernega mesta Siem Reap in nekoliko jugvzhodno od prejšnjega glavnega mesta, ki je stalo pri Baphuonu. Na območju Kambodže, kjer je pomembna skupina starih struktur, je najjužnejša od glavnih Angkorskih lokacij.

Po legendi je gradnjo Angkor Vata odredil Indra kot palačo za svojega sina Precha Ket Mealea. [7] Kitajski popotnik Daguan Zhou iz 13. stoletja je verjel, da so bili nekateri templji zgrajeni v eni noči z božjimi arhitekti. [8]

Prvotna zasnova in gradnja templja je potekala v prvi polovici 12. stoletja, v času vladavine Suryavarmana II. (vladal 1113 - okoli 1150.). Posvečena Višnuja, je bil zgrajen kot državni kraljevi in tempelj prestolnice. Kot nobena najdena stela, niti vsi sodobni napisi, ki se nanašajo na tempelj, njegovo izvirno ime ni znano, vendar pa so lahko znan kot "Varah Vishnu-lok" po glavnem božanstvu. Kmalu po kraljevi smrti so se dela končala, zato so nekatere dekoracije bas-reliefov nedokončane. [9] Leta 1177, približno 27 let po smrti Suryavarmana II., so Angkor oplenili Čampi (Champa, vijetnamsko Chăm Pa, Chiêm Thành), tradicionalni sovražniki Kmerov. [10] Novi kralj Jajavarmana VII. je imperij obnovil in ustanovil novo glavno mesto in državni tempelj (Angkor Thom in Bayon) nekaj kilometrov proti severu.

Proti koncu 12. stoletja se je Angkor Vat postopoma preoblikoval iz hindujskega središča čaščenja v budizem, ki se nadaljuje vse do današnjih dni. Angkor Vat je nenavaden med Angkorski templji v tem, da čeprav je bil nekoliko zanemarjen po 16. stoletju ni bil nikoli povsem opuščen, njegovo ohranjanje pa deloma posledica dejstva, da je obrambni jarek tudi nekaj zaščite pred posegom džungle. Eden od prvih zahodnih obiskovalcev templja je bil António da Madalena, portugalski menih, ki ga je obiskal leta 1586 in dejal, da "je tako izredna gradnja, ki je ni mogoče opisati s peresom predvsem zato, ker ni kot nobena druga zgradba na svetu. Ima stolpe in dekoracijo in vso prefinjenost, ki si jo lahko človeški genij zamisli." [11]

V 17. stoletju Angkor Vat ni bil popolnoma zapuščen in je deloval kot budistični tempelj. Štirinajst napisov datiranih iz 17. stoletja so odkrili v območju, ki pričajo, da so japonski budistični romarji ustanavljali majhna naselja ob kamboških domačinih. V tistem času so tempelj obiskovali japonski obiskovalci kot znameniti Jetavana vrt Bude, ki se je prvotno nahajal v kraljestvu Magadha v Indiji. Najbolj znan napis pripoveduje o Ukondafu Kazufusaji, ki je praznoval kmersko novo leto v Angkor Vatu leta 1632. [12]

V sredini 19. stoletja je tempelj obiskal francoski naravoslovec in raziskovalec Henri Mouhot, ki je populariziral mesto na zahodu z objavo potovalnih zapiskov, v katerih je zapisal:

"Eden od teh templjev - tekmec Salomona in pprimerljiv s starodavnim Michelangelom, lahko zaseda častno mesto poleg naših najlepših stavb. Je veličastnejši kot karkoli levo od Grčije ali Rima in predstavlja žalosten kontrast državnega barbarstva, v katero ga je nacija sedaj pahnila." [13]

Mouhot, kot drugi zgodnji zahodnih obiskovalec ugotovlja, da je težko verjeti, da bi lahko Kmeri zgradili tempelj in da je zmotno datiran v približno istem času kot Rim. Prava zgodovina Angkor Vata je del samo slogovnih in epigrafskih dokazov nabran med poznejšimi obnovitvenimi-restavratorskimi deli, opravljenimi v celotnem mestu Angkor. Tukaj ni bilo običajnih stanovanj ali hiš ali drugih znakov poselitve, vključno s kuhinjskimi pripomočki, orožjem ali oblačili, ki jih običajno najdemo v antičnih mestih. Namesto tega obstajajo dokazi o spomenikih samih.

Fasada Angkor Vata, risba Henri Mouhota, okoli 1860
fotografija iz 1870, Émile Gsell
Francoska razglednica Angkor Vata leta 1911

Angkor Wat je zahteval precejšnjo obnovo v 20. stoletju, predvsem odstranitev nakopičene zemlje in vegetacije. Delo je bilo prekinjeno zaradi državljanske vojne in nadzora države Rdečih Kmerov med letoma 1970 in 1980, vendar je bilo narejeno relativno malo škode, razen kraje in uničenja predvsem post-angkorskih kipov. [14]

Bullet holes left by the Khmer Rouge at Angkor Wat

Tempelj je močan simbol Kambodže in je vir velikega nacionalnega ponosa, ki je vključen v diplomatske odnose med Kambodžo in Francijo, ZDA in njeno sosedo Tajsko. Upodobitev Angkor Vata je bil del kamboške nacionalne zastave od uvedbe prve različice leta 1863. Iz večje zgodovinske in celo medkulturne perspektive pa tempelj Angkor Vat ni postal simbol nacionalnega ponosa sui generis, ampak je bil vpisan v večji politično-kulturni proces francoske kolonialne dediščine, v kateri je bil prvotni tempelj predstavljen na francoskih kolonialnih in univerzalnih razstavah v Parizu in Marseillu med letoma 1889 in 1937. [15] Angkor Vatova estetika je bila tudi na ogled v mavčnem muzeju Louisa Delaporteja, imenovanem Musée Indo-chinois, ki je obstajal v pariški palači Trocadero iz okoli.1880 do sredine leta 1920. [16]

Čudovita umetniška zapuščina Angkor Vata in drugih kamboških spomenikov v regiji Angkor, je vodila Francijo da sprejme Kambodžo kot protektorat 11. avgusta 1863 in napadla Siam, ter prevzela nadzor nad ruševinami. To hitro privedlo do povrnitve ozemlja v severozahodnem vogalu države Kambodži, ki je bila pod siamskim (Tajskim) nadzorom od leta 1351 (Manich Jumsai 2001) ali pa po nekaterih podatkih od 1431. Kambodža se je osamosvojila od Francije 9. november 1953 in ima od takrat pod nadzorom Angkor Vat. Primerno je reči, da je od kolonialnega obdobja naprej do kandidature lokacije, kot je Unescov seznam svetovne dediščine leta 1992, je bil ta poseben tempelj Angkor Vat ključnega pomena pri oblikovanju modernega in postopoma globaliziranega koncepta grajene kulturne dediščine. [17]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Lokacija in tloris[uredi | uredi kodo]

Načrt Angkor Vata
Generalni plan Angkor Vata z osredjo zgradbo v sredini
Detajlni načrt osrednje zgradbe

Angkor Wat, ki se nahaja na 13°24′45″N 103°52′0″E / 13.41250°N 103.86667°E / 13.41250; 103.86667, in je edinstvena kombinacija tempeljske gore, standardne zasnove za državne templje cesarstva in kasnejši načrt koncentričnih galerij. Tempelj je predstavitev gore Meru, doma bogov: osrednji quincunx stolpi simbolizirajo pet vrhov gore, stene in jarek simbolizirajo okoliška gorovja in ocean. Dostop do zgornjih področjih templja je bil bolj ekskluziven, za laike je bil dostopen le na najnižji ravni.

Za razliko od večine kamboških templjev, je Angkor Vat usmerjen proti zahodu, ne pa na vzhod. Večina (vključno Maurice Glaize in George Coedès) sklepajo, da Suryavarmanu služil kot njegov pogrebnem tempelj. Nadaljnji dokazi za tak pogled so bas-reliefi, ki se nadaljujejo v nasprotni smeri urinega kazalca - prasavya v hindujski terminologiji, saj je to nasprotno normalnemu vrstnemu redu. Rituali potekajo v obratnem vrstnem redu med brahmanskih pogrebnih ritualih. Arheolog Charles Higham opisuje tudi posodo, ki bi lahko bila pogrebna posoda, ki je bila odkrita v osrednjem stolpu. [18] Bila je nominirana, kar nekateri označujejo kot največja poraba energije za razpolago truplu. Freeman in Jacques vendar ugotavlja, da več drugih templjev v Angkorju odstopa od tipične vzhodne usmerjenosti in kažejo, da je bila usmerjenost Angkor Vata zaradi svoje predanosti Višnuju, ki je bil povezan z zahodom.

Nadaljnjo razlago Angkor Vata je predlagala Eleanor Mannikka. Risba lege in dimenzije templja in vsebina in razporeditev bas-reliefov, ona trdi, da je struktura predstavljala zahteve nove dobe miru pod kraljem Suryavarmanom II.: "kot meritve sončnih in lunarnih časovnih ciklov vgrajene v sveti prostor Angkor Vata, je bilo to božansko pooblastilo za odločanje zasidrano na posvečena mesta in hodnike, kar je pomenilo, da se ohranja moč kraljev in v čast in pomiritev Božanstva v nebesih zgoraj." [19][20] Ta razlaga je bila v akademskih krogih sprejeta z mešanico zanimanja in skepticizma. Sama se je distancirala do ugibanj drugih, kot je Graham Hancock, da je Angkor Vat del zastopanosti ozvezdja Zmaj. [21]

Slog[uredi | uredi kodo]

Angkor Vat gledano od zadaj

Angkor Vat je odličen primer klasičnega sloga kmerske arhitekture v Angkor Wat slogu, ki mu je dal ime. Od 12. stoletja so kmerski arhitekti postali usposobljeni in samozavestni pri uporabi peščenjaka (namesto opeke ali laterita) kot glavnem gradbenem materialu. Večina vidnih območij je iz blokov peščenjaka, medtem ko so laterit uporabili za zunanji zid in skrite konstrukcijske dele. Vezivo, ki so ga uporabljali za vezavo blokov ni znano, čeprav menijo, da so to naravne smole ali gašeno apno. [22]

Tempelj je dobil pohvale predvsem za harmonijo oblikovanja. Po Mauriceu Glaizeju, konservatorja Angkorja iz srede 20. stoletja, tempelj "dosega klasično popolnost z zadržano monumentalnostjo njegovih zelo uravnoteženih elementov in natančno ureditvijo njegovih razsežnosti. Gre za delo moči, enotnosti in sloga."

Območje Angkor Vata

Arhitekturni elementi značilnega sloga vključujejo: šiljaste stolpe oblikovane kot lotosovi brsti; pol-galerije, ki se razširijo na prehodih; pravokotne galerije povezujejo ograde; križne terase, ki se pojavijo ob glavni osi templja. Tipični dekorativni elementi so devatas (ali apsaras - božanske nimfe ali nebesne plesalke, liki iz indijske mitologije), bas-reliefi in na pedimentih obsežni venci in pripovedni prizori. Kipi Angkor Vata veljajo za konzervativne, so bolj statični in manj ljubki kot prej omenjena dela. [23] Druge elemente oblikovanja so uničili ropanje in čas, vključno z pozlačenimi štukaturami na stolpih, pozlata na nekaterih figurah na bas-reliefih in lesene stropne plošče in vrata.

Funkcije[uredi | uredi kodo]

Zunanji ograjen prostor[uredi | uredi kodo]

Pogled od tri porušeni stolpi na zahodu zunanje ograde preko jarka.

Zunanji zid 1.024 m x 802 m in 4,5 m visok, je obdan s 30 m ploščadjo odprtih tal in jarkom 190 m širokim. Dostop do templja je preko zemeljske obale na vzhodu in peščenjakovem pločniku na zahodu; slednji, glavni vhod, je bil dodan kasneje, morda zamenjava za lesen most. Na vsaki od smeri nema obstajajo vhodne zgradbe gopura. Zahodna so daleč največja in imajo tri uničene stolpe. Glaize ugotavlja, da ta gopura odraža pravilno obliko templja. V južnem stolpu je kip Višnuja, znan kot Ta Reach, ki je prvotno verjetno zasedel osrednje svetišče templja. Galerije tečejo med stolpi, po dva dodatna vhoda na obeh straneh gopure pogosto označuje kot "slonja vrata", saj so dovolj velika za te živali. Te galerije imajo kvadratne stebre na zunanji (zahodni) strani in zaprte stene na notranji (vzhodni) strani. Zgornja meja med stebri je okrašena z lotosovimi rozetami; lice zahodnega zidu ima plešoče figure; vzhodni zid z [[balustrada|balustradnimi] okni ima plešoče moške figure na poskakujočih živalih in devatas, je edini v templju (južno od vhoda), ki se kaže njene zobe.

Zunanja stena zapira prostor 820.000 kvadratnih metrov (203 ha), ki poleg templja originalno obkroža mesto in severno od templja, kraljevo palačo. Kot vse posvetne stavbe Angkorja, so te zgrajene iz pokvarljivega materiala in ne iz kamna, tako da ni nič ostalo od njih, razen obrisov nekaterih ulic. Večina območja je sedaj pokrita z gozdom. 350 m pločnika povezuje zahodne gopura do pravega templja, z naga balustradami in šest sklopov stopnic, ki vodijo do mesta na obeh straneh. Vsaka stran ima tudi knjižnico z vhodi na vsaki strani neba, pred tretjim nizom stopnic od vhoda in ribnik med knjižnico in templjem. Ribniki so kasnejši dodatki k oblikovanju, saj je križna terasa varovana s levi, ki povezujejo pločnik na osrednjo strukturo.

Osrednja struktura[uredi | uredi kodo]

Območje osrednje strukture; pred osrednjo strukturo leži križna terasa.

Tempelj stoji na terasi postavljeni nekoliko višje kot mesto. Izdelan je iz treh pravokotnih galerij dvigajočih se proti osrednjemu stolpu, vsaka stopnja je višja kot prejšnja. Mannikka razume te galerije, kot da so posvečene kralju, Brahmi, Luni in Višnuju. Vsaka galerija ima gopura na vsaki smeri neba, dve notranji galeriji imata stolpe na vogalih, ki tvorijo quincunx z osrednjim stolpom. Ker je tempelj obrnjen proti zahodu, so značilnosti vseh postavljene nazaj proti vzhodu, tako da je več prostora za napolnitev vsake ograde in galerije na zahodni strani; iz istega razloga so stopnice proti zahodu plitvejše od tistih na drugih straneh.

Stolp Angkor Vata

Zunanja galerija meri 187 m x 215 m, s paviljoni namesto stolpov na vogalih. Galerija je odprta navzven templja, s stebri pol-galerije razširjena za okrepitev strukture. Priključitev zunanjega galerije na drugo ogrado na zahodni strani je križni samostan imenovan Preah Poan ("Dvorana tisoč Bogov"). Budove podobe so prinašali romarji skozi stoletja, čeprav je večina do zdaj odstranjena. To območje ima številne napise v zvezi dobrimi deli romarjev, večina zapisanih v kmerskem jeziku, nekateri v burmanščini in japonščini. Štiri majhna dvorišča zunaj samostana so bila prvotno napolnjen z vodo. Severno in južno od križnega hodnika so knjižnice.

Druga in notranje galerije so med seboj povezane. Dve spremljajoči knjižnici z druga križna terasa so poznejši dodatek. Od druge ravni navzgor so stene polne devatas, posamezno ali v skupinah do štiri. Ograda drugega nivoja meri 100 m x 115 m in je bilo prvotno poplavljeno, da je predstavljala ocean okrog gore Meru. [24] Trije sklopi stopnic na vsaki strani pripelje do vogalnih stolpov in gopuras za notranje galerije. Zelo strma stopnišča predstavljajo težaven dostop v kraljestvo bogov. Ta notranja galerija, ki se imenuje Bakan, je kvadrat s stranico 60 m, z osnimi galerijami povezuje vsako gopura s centralnim svetiščem in pomožnimi svetišči, ki se nahajajo pod vogalnimi stolpi. Strehe galerij so okrašene z motivi trupov kač, ki se končajo v glavah levov ali garudas. Izrezljane preklade in pedimenti krasijo vhode v galerije in do svetišča. Stolp nad osrednjim svetiščem se dviga 43 m visoko in je 65 m nad tlemi; za razliko od prvotne tempeljske gore, je osrednji stolp dvignjen nad okoliške štiri. Svetišče samo, originalno s kipom Višnuja in odprto na vse strani, je bilo obzidano, ko je bil tempelj spremenjen v teravadski budizem, ob novih zidovih stojijo Bude. Leta 1934 je konservator George Trouvé izkopal jamo pod osrednjim svetiščem. Napolnjena s peskom in vodo pa je bila že oropana svojega zaklada, vendar je našel svete ostanke zlatih lističev dva metra nad tlemi.

Dekoracija[uredi | uredi kodo]

Bas-relief Samudra manthan (pljuskanje mlečnega morja) prikazuje Višnuja v centru, njegova želva (kurma) Avatar pod, asure in deve na levi in desni in aspare in Indra zgoraj

Povezano z arhitekturo stavbe in eden od vzrokov za njeno slavo je obsežna dekoracija Angkor Vata, ki je pretežno v obliki bas reliefov v frizih. Notranje stene zunanje galerije nosijo vrsto obsežnih prizorov, ki večinoma prikazujejo epizode iz hindujskih epov Ramajana in Mahabharata. Higham je to poimenoval, "je največja znana premočrtna ureditev klesanja v kamen". [25] Iz severozahodnega kota v nasprotni smeri urnega kazalca, zahodna galerija prikazuje Bitko Lanka (iz Ramayane, v kateri Rama uniči Ravana) in Bitko pri Kurukšetri (iz Mahabharate, ki prikazuje medsebojno zatrtje klanov Kaurava in Pandava). Na južni galeriji sledijo le zgodovinske scene, procesija Suryavarmana II., nato pa 32 peklov in 37 nebes hinduizma.

Deve so značilne za slog Angkor vata.
Dekoracija na vogalu

Na vzhodni galeriji je eden izmed najslavnejših prizorov Kurme, "Divjanje morja mleka", ki prikazuje 92 asur in 88 dev s kačo Vasuki, ki vrtinčijo morje pod Višnujevo taktirko (Mannikka šteje le 91 asur in pojasnjuje asimetrične številke, kot da predstavljajo število dni od zimskega solsticija do spomladanskega enakonočja in od enakonočja do poletnega solsticija). To sledi Višnujevi zmagi asur (dodatek iz 16. stoletja). Severna galerija prikazuje zmago Krišne nad Bansurom (kjer Glaize pravi "izvrstno je kot najslabše") in bitko med hindujskimi bogovi in asurami. Severozahodni in jugozahodni vogalni paviljoni imajo veliko manjši obseg prizorov, nekaj neznanih, vendar največ iz Ramajana ali življenja Krišne.

Angkor Vat je okrašen z upodobitvami apsarami in devatami; obstaja več kot 1.796 upodobitev devat v do danes raziskanem inventarju. Angkor Vatski arhitekti so uporabili majhne apsara slike (30 cm -40 cm ) kot dekorativne motive na stebrih in stenah. Vključene so večje devata slike (vse celopostavni portreti visoki približno 95 cm -110 cm), bolj vidni na vseh ravneh templja od vhodnega paviljona do vrhov visokih stolpov. Leta 1927 je Sappho Marchal objavil študijo katalogizacije izjemne raznolikosti njihovih pričesk, pokrival, oblačil, drže, nakita in okrasnih rož, za kar je Marchal ugotovil, da so temeljile na dejanskih praksah obdobja Angkor. [26]

Gradbene tehnike[uredi | uredi kodo]

Kamni, tako gladki kot poliran marmor, so bili postavljeni brez malte z zelo tesnimi stiki, ki jih je včasih težko najti. Bloki so v nekaterih primerih zvezani skupaj z utori in peresom, v drugih pa so uporabili lastovičji rep in gravitacijo. Bloke so verjetno postavljali s pomočjo slonov, kokosovih vrvi, škripci in odri iz bambusa. Henri Mouhot je opozoril, da je imela večina blokov luknje 2,5 cm v premeru in 3 cm globoke, z več luknjami na večjih blokih. Nekateri strokovnjaki menijo, da so bili ti uporabljeni da se jih poveže skupaj z železnimi palicami, drugi pa trdijo, da so bili uporabljeni za začasne kljukice, da bi jim pomagale pri manevriranju pri vgradnji.

Spomenik je narejen iz milijona ton peščenjaka in ima podoben obseg kot tudi maso kot Mikerinova piramida v Egiptu. Tempelj Angkor Vat vsebuje približno 6.000.000 - 10.000.000 blokov peščenjaka s povprečno težo 1,5 tone vsak. [27] V bistvu je celotno mesto Angkor porabilo veliko večje količine kamna kot vse egiptovske piramide skupaj in zasedalo območje precej večje od sodobnega Pariza. Poleg tega, za razliko od egiptovskih piramid, ki so uporabljale apnenec pridobljen komaj 0,5 km proč, je bilo celotno mesto Angkor zgrajeno s peščenjakom pridobljenim 40 km (ali več) stran. Ta peščenjak so pripeljali iz gore Kulen, kamnoloma približno 40 km severovzhodno. Pot naj bi obsegala 35 kilometrov vzdolž kanala proti jezeru Tonle Sap, še 35 km prečkanja jezera in na koncu 15 kilometrov navzgor proti toku vzdolž reke Siem Reap, kar skupno znese pot 90 kilometrov. Etsuo Uchida in Ichita Shimoda iz univerze Waseda v Tokiu, Japonska sta leta 2012 s pomočjo satelitskih posnetkov odkrila krajši 35 km dolg kanal, ki povezuje goro Kulen in Angkor Vat. Verjameta, da so Kmeri uporabljali to pot namesto tiste daljše. [28] Praktično vse površine, stebri, preklade in celo streha so rezbarjeni. Obstajajo kilometri reliefov, ki prikazujejo prizore iz indijske literature, vključno samorogi, grifini, krilati zmaji, ki vlečejo voz, kakor tudi bojevniki sledeč slonom in nebesne plesalke z izpopolnjenimi pričeskami. Stena galerije je okrašena s skoraj 1.000 kvadratnimi metri bas reliefov. Luknje na nekaterih stenah kažejo, da so bile verjetno okrašene z bronastimi listi. Ti so bili zelo cenjeni v antičnih časih in so bili glavna tarča roparjev. Za primerjavo: Khajuraho in Alex Evans, klesar in kipar, sta poustvarila kamnito skulpturo veliko manj kot 1,2 m in zanjo porabila približno 60 dni. Roger Hopkins in Mark Lehner sta tudi izvajala poskuse v kamnolomu apnenca, pri čemer je 12 delavcev v 22 dneh izkopalo za 400 ton kamna. Delovna sila v kamnolomu, prevoz, klesanje in namestitev tolikšne količine peščenjaka je zahtevala na tisoče ljudi vključno s številnimi visoko usposobljenimi obrtniki. Zahtevana znanja klesanja teh skulptur so razvili več sto let prej, kot je razvidno iz nekaterih predmetov, ki so bili datirani v sedmo stoletje, preden so Kmeri prišli na oblast.

Angkor Vat danes[uredi | uredi kodo]

Obnova in ohranjanje[uredi | uredi kodo]

Video World Monuments Fund za ohranitev Angkor Vata

Obnova Angkor Vata se je začela v moderni dobi z ustanovitvijo Conservation d'Angkor od École française d'Extreme Orient (EFEO) leta 1908, pred temi dejavnosti na lokaciji, so se v prvi vrsti ukvarjali z raziskovanjem. Conservation d'Angkor je bila zadolžena za raziskave, ohranjanje in restavratorske dejavnosti, ki so se izvajale v Angkorju do zgodnjih 1970-tih in glavno obnovo Angkorja, ki je bila opravljena do 1960-tih. Delo na Angkorju je bilo prekinjeno tekom dobe Rdečih Kmerov. Conservation d'Angkor je bila razpuščena leta 1975. Med letoma 1986 in 1992 je Archaeological Survey of India izvedel obnovitvena dela na templju, čeprav so kritizirali povzročitev škode na kamnitih površinah z uporabo kemikalij in cementa. [29][30][31] and a major restoration of Angkor was undertaken in the 1960s.[32] Leta 1992, po pozivu za pomoč s strani Norodom Sihanouka, je bil Angkor Vat sprejet na seznam "UNESCO-ve svetovne dediščine v nevarnosti" (kasneje leta 2004 odstranjen) in svetovne kulturne dediščine skupaj s pritožbo UNESCO do mednarodne skupnosti, da bi rešili Angkor. [33][34] Coniranje območja je bilo ustanovljeno za zaščito mesta Angkor leta 1994, [66] APSARA je bila ustanovljena leta 1995 za zaščito in upravljanje območja, zakon za zaščito kamboške dediščine je bil sprejet leta 1996. Številne države, kot so Francija, Japonska in Kitajska so vključeni v razne projekte za ohranjanje Angkor Vata. Nemški Apsara Conservation Project (GACP) si prizadeva zaščititi devate in druge bas-reliefe, ki krasijo svetišče. Raziskava organizacije je pokazala, da je bilo okoli 20% devat v zelo slabem stanju, predvsem zaradi naravne erozije in poslabšanja kamna, delno pa tudi zaradi prejšnjih prizadevanj za obnovitev. Druga dela obsegajo popravilo porušenih delov struktur in preprečevanje nadaljnjega propada: zahodna fasada zgornje ravni, na primer, je bila podprta z odrom leta 2002, medtem ko je japonska ekipa zaključila obnovo severne knjižnice zunanjega ograjenega prostora v letu 2005. World Monuments Fund je začel ohranitvena dela na galeriji "Divjanje morja mleka" leta 2008 po več letih študija. Projekt obnovitve tradicionalnega kmerskega strešnega sistema in odstranitev cementa, ki se je uporabljal v prejšnjih restavratorskih poskusih, kar je povzročilo vstop soli v zgradbo v ozadju reliefov, razbarvanje in poškodovanje izklesanih površin. Glavna faza del je bila zaključena v letu 2012, končna komponenta je bila namestitev fial na strehi galerije v letu 2013.

Obnovljena glava naga na začetku pločnika pri vhodu v Angkor Vat. Pločnik so prvič obnovili Francozi v 1960-tih.

Mikrobiološki biofilm so našli v peščenjaku na Angkor Vatu, Preah Khan in Bayon in West Prasat v Angkorju. Dehidratiziranje in na sevanje odporna nitasta cianobakterija lahko proizvaja organske kisline, ki razgradijo kamen. Temna nitasta gliva je bila ugotovljena v notranjih in zunanjih vzorcih Preah Khan, medtem ko je bila alga Trentepohlia najdena le v vzorcih, odvzetih iz zunanjega, roza obarvanega kamna na Preah Khan. [35] Z replikami so zamenjali nekatere izgubljene ali poškodovane skulpture.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Od leta 1990 je Angkor Vat glavna turistična destinacija v Kambodži. Leta 1993 je bilo le 7.650 obiskovalcev, do leta 2004 vladne številke kažejo 561.000 tujih gostov, ki so prispeli v provinco Siem Reap, kar je približno 50% vseh tujih turistov v Kambodži. Več kot dva milijona turistov je prišlo v letu 2013. [36] Z objektom upravlja zasebna skupina SOKIMEX od leta 1990, ki ga je najela od kamboške vlade. Pritok turistov je doslej povzročil relativno malo škode, razen nekaj grafitov. Uvedene so bile vrvi in lesene stopnice za zaščito bas-reliefov in tal. Turizem je prinesel tudi nekaj dodatnih sredstev za vzdrževanje (leta 2000 približno 28% od prodanih vstopnic). [37]

Na turističnem forumu ASEAN 2012 je bilo dogovorjeno, da bosta Borobudur in Angkor Vat postali sestrski mesti in provinci sestrski provinci. [38]

Galerija[uredi | uredi kodo]


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ashley M. Richter (September 8, 2009). "Recycling Monuments: The Hinduism/Buddhism Switch at Angkor". CyArk. Pridobljeno dne June 7, 2015. 
  2. ^ Higham, C., 2014, Early Mainland Southeast Asia, Bangkok, River Books Co., Ltd., isbn 978-616-7339-44-3, str. 372, 378–379
  3. ^ "Government ::Cambodia". CIA World Factbook. 
  4. ^ Webster's Collegiate Dictionary, 10th ed., as quoted by Pajares-Ayuela (2001).
  5. ^ Chuon Nath Khmer Dictionary (1966, Buddhist Institute, Phnom Penh)
  6. ^ Cambodian-English Dictionary by Robert K. Headley, Kylin Chhor, Lam Kheng Lim, Lim Hak Kheang, and Chen Chun (1977, Catholic University Press)
  7. ^ J. Hackin; Clayment Huart; Raymonde Linossier; Raymonde Linossier; H. de Wilman Grabowska; Charles-Henri Marchal; Henri Maspero; Serge Eliseev (1932). Asiatic Mythology:A Detailed Description and Explanation of the Mythologies of All the Great Nations of Asia. str. 194. 
  8. ^ daguan Zhou (2007). A Record of Cambodia: The Land and Its People. Translated by Peter Harris. Silkworm Books. 
  9. ^ "Angkor Wat, 1113–1150". The Huntington Archive of Buddhist and Related Art. College of the Arts, The Ohio State University. Pridobljeno dne 27 April 2008. 
  10. ^ Coedès, George (1968). Walter F. Vella, ur. The Indianized States of Southeast Asia. trans.Susan Brown Cowing. University of Hawaii Press. str. 164. ISBN 978-0-8248-0368-1. 
  11. ^ Higham, The Civilization of Angkor pp. 1–2.
  12. ^ "History of Cambodia, Post-Angkor Era (1431 - present day)". Cambodia Travel. Pridobljeno dne 18 October 2015. 
  13. ^ Quoted in Brief Presentation by Venerable Vodano Sophan Seng
  14. ^ APSARA authority, The Modern Period: The war
  15. ^ Falser, Michael (2011). Krishna and the Plaster Cast. Translating the Cambodian Temple of Angkor Wat in the French Colonial Period.
  16. ^ Falser, Michael (2013). From Gaillon to Sanchi, from Vézelay to Angkor Wat. The Musée Indo-Chinois in Paris: A Transcultural Perspective on Architectural Museums..
  17. ^ Falser, Michael: Clearing the Path towards Civilization - 150 Years of "Saving Angkor". In: Michael Falser (ed.) Cultural Heritage as Civilizing Mission. From Decay to Recovery. Springer: Heidelberg, New York, pp. 279–346.
  18. ^ Higham, The Civilization of Angkor p. 118.
  19. ^ Mannikka, Eleanor. Angkor Wat, 1113–1150. (This page does not cite an author's name.)
  20. ^ Stencel, Robert, Fred Gifford, and Eleanor Moron. "Astronomy and Cosmology at Angkor Wat." Science 193 (1976): 281–287. (Mannikka, née Moron)
  21. ^ Transcript of Atlantis Reborn, broadcast BBC2 4 November 1999.
  22. ^ German Apsara Conservation Project Building Techniques, p. 5.
  23. ^ APSARA authority, Angkor Vat Style
  24. ^ Ray, Lonely Planet guide to Cambodia p. 195.
  25. ^ Higham, Early Cultures of Mainland Southeast Asia p. 318.
  26. ^ Sappho Marchal, Khmer Costumes and Ornaments of the Devatas of Angkor Wat.
  27. ^ http://www.livescience.com/24440-angkor-wat-canals.html
  28. ^ Uchida, Etsuo; Shimoda, Ichita (2013). "Quarries and transportation routes of Angkor monument sandstone blocks". Journal of Archaeological Science 40 (2): 1158–1164. doi:10.1016/j.jas.2012.09.036. ISSN 0305-4403. 
  29. ^ "Considerations for the Conservation and Presentation of the. Historic City of Angkor". World Monuments Fund. str. 65. 
  30. ^ "The Siem Reap Centre, Cambodia". EFEO. 
  31. ^ "The Modern Period: The creation of the Angkor Conservation". APSARA Authority. 
  32. ^ Cambodia. Lonely Planet. 2010. str. 157. ISBN 978-1-74179-457-1. 
  33. ^ Michael Falser (ur.). Cultural Heritage as Civilizing Mission: From Decay to Recovery. Springer International. str. 253. ISBN 978-3-319-13638-7. 
  34. ^ Albert Mumma, Susan Smith. Poverty Alleviation and Environmental Law. ElgarOnline. str. 290. ISBN 978-1-78100-329-9. 
  35. ^ Gaylarde CC; Rodríguez CH; Navarro-Noya YE; Ortega-Morales BO (Feb 2012). "Microbial biofilms on the sandstone monuments of the Angkor Wat Complex, Cambodia". Current Microbiology 64 (2): 85–92. doi:10.1007/s00284-011-0034-y. PMID 22006074. 
  36. ^ "Ticket sales at Angkor Wat exceed 2 million", The Phnom Penh Post, 21 January 2015 
  37. ^ Tales of Asia, Preserving Angkor: Interview with Ang Choulean (13 October 2000)
  38. ^ "Borobudur, Angkor Wat to become sister sites". 13 January 2012. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Albanese, Marilia (2006). The Treasures of Angkor (Paperback). Vercelli: White Star Publishers. ISBN 88-544-0117-X. 
  • Briggs, Lawrence Robert (1951, reprinted 1999). The Ancient Khmer Empire. White Lotus. ISBN 974-8434-93-1.
  • Forbes, Andrew; Henley, David (2011). Angkor, Eighth Wonder of the World. Chiang Mai: Cognoscenti Books. ASIN: B0085RYW0O
  • Freeman, Michael and Jacques, Claude (1999). Ancient Angkor. River Books. ISBN 0-8348-0426-3.
  • Higham, Charles (2001). The Civilization of Angkor. Phoenix. ISBN 1-84212-584-2.
  • Higham, Charles (2003). Early Cultures of Mainland Southeast Asia. Art Media Resources. ISBN 1-58886-028-0.
  • Hing Thoraxy. Achievement of "APSARA": Problems and Resolutions in the Management of the Angkor Area.
  • Jessup, Helen Ibbitson; Brukoff, Barry (2011). Temples of Cambodia - The Heart of Angkor (Hardback). Bangkok: River Books. ISBN 978-616-7339-10-8. 
  • Petrotchenko, Michel (2011). Focusing on the Angkor Temples: The Guidebook, 383 pages, Amarin Printing and Publishing, 2nd edition, ISBN 978-616-305-096-0
  • Ray, Nick (2002). Lonely Planet guide to Cambodia (4th edition). ISBN 1-74059-111-9.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]