Analiza urina
| Analiza urina | |
|---|---|
 Postopki v analizi urina. Levo: urinski testni trak je potopljen v vzorec. Desno zgoraj: priprava za pregled pod faznokontrastnim mikroskopom z Neubauerjevo komoro za štetje. Desno spodaj: slika faznokontrastnega mikroskopa, na kateri je mnogo levkocitov (piurija). | |
| MeSH | D016482 |
| MedlinePlus | 003579 |
Analiza urina ali urinska analiza je sklop medicinskih preiskav, s katerimi ugotavljamo fizikalne in kemijske značilnosti seča (urina). Seč je tekočina, ultrafiltrat krvne plazme, ki ga izločajo ledvice. Nenavadne značilnosti so lahko znak sprememb presnovnih procesov v telesu ali, bolj specifično, motenj v delovanju sečil. Hkrati je kot telesni izloček enostavno dostopen, zato se pogosto uporablja v medicinski diagnostiki.[1]
Običajno se analiza urina izvaja za ugotavljanje okužb sečil[2] in drugih težav, kot je inkontinenca.[3] V širšem smislu se lahko uporablja tudi kot presejalna preiskava za bolezni kot del rednih pregledov v populaciji. Rezultati lahko nakazujejo na stanja, kot so bolezni ledvic in jeter ter sladkorna bolezen.[4] V urgentni medicini jo uporabljajo za preučevanje številnih simptomov, vključno z bolečino v trebuhu in bolečino v medeničnem predelu,[5][6] vročino[7] in zmedenostjo.[8] Prisotnost beljakovin v seču (proteinurija) med nosečnostjo je lahko znak za preeklampsijo,[9] prisotnost bakterij (bakteriurija) pa znak zapletov med nosečnostjo.[6][10] Pri tem nenavadni rezultati ne pomenijo vedno bolezni, pogosti so lažni pozitivni rezultati. Zato nekateri odsvetujejo uporabo v presejalnih programih.[11] Kljub temu je ena najpogosteje izvajanih laboratorijskih preiskav v sodobni zahodni medicini.[4]
Postopki
[uredi | uredi kodo]Odvzem seča
[uredi | uredi kodo]Vzorci se običajno odvzemajo z uriniranjem preiskovanca v čisto (po možnosti sterilno) posodico.[12][13] Sestava seča se preko dneva precej spreminja, hkrati je vzorec podvržen tveganju kontaminacije, zato je pomembna standardizacija. Za večino preiskav se uporablja prvi ali drugi jutranji seč, ki je najbolj koncentriran, za preprečevanje kontaminacije je priporočeno umivanje genitalij pred uriniranjem in ulov srednjega curka.[14][15] Vzorce je možno zbrati tudi z urinskim katetrom ali z iglo skozi trebušno steno neposredno iz mehurja.[16] Pri zelo mladih pacientih se lahko zbere v vrečko, pritrjeno na genitalije, toda pri tem postopku obstaja veliko tveganje kontaminacije.[12] Uporablja se svež urin največ dve uri po odvzemu vzorca, sicer analiza ni več točna zaradi množenja bakterij in razpadanja levkocitov pri nekaterih bolezenskih stanjih.[17]
Osnovna analiza
[uredi | uredi kodo]| Test | Rezultat |
|---|---|
| Kri | Negativno |
| Levkociti | Negativno |
| Nitriti | Negativno |
| Beljakovine | Negativno do sledi |
| pH | 5–7 |
| Relativna gostota | 1,003–1,035 |
| Glukoza | Negativno |
| Ketoni | Negativno |
| Bilirubin | Negativno |
| Urobilinogen | <1 mg/dL |
Že grob kvalitativen pregled organoleptičnih lastnosti lahko nakazuje na nekatera bolezenska stanja, vendar podatkov o vonju in barvi seča laboratorijska poročila običajno ne vključujejo.[19][20]
Pri laboratorijski analizi v primarnem zdravstvu (ali kot osnovna bolnišnična preiskava) se uporablja standardiziran urinski testni trak, na katerem so ločena polja – nosilci z reagenti v suhi obliki. Snovi se vežejo na reagente in spremenijo barvo nosilca, jakost obarvanja pa laborant oceni s pogledom in primerja z barvo iz tabele v navodilih proizvajalca ali izmeri z reflektometrom.[21][22] Testni trak prikaže okvirno vrednost osnovnih kemijskih parametrov: vrednost pH in koncentracijo celokupnih beljakovin (albuminov), glukoze, ketonov, bilirubina, urobilinogena, hemoglobina levkocitov, nitritov ter kreatinina.[23] Omogoča tudi posredno oceno relativne gostote, ki je osnovni fizikalni parameter.[24]
Druga osnovna preiskava je mikroskopski pregled sedimenta – koncentrata urina, ki ga pridobimo s centrifugiranjem. Z njim ugotavljamo prisotnost in količino eritrocitov, levkocitov, beljakovinskih cilindrov, bakterij, gliv, drugih zajedavcev, epitelnih celic, soli v kristalni ali amorfni obliki, sluzi (mukopolisaharidov) in maščob.[25] Mikroskopski pregled se ponekod izvaja le ob nenavadnih rezultatih analize s testnim trakom ali pri določenih populacijah (na primer novorojenčkih).[26]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 8.
- ↑ Sharp et al. 2020, str. 98.
- ↑ Rakel & Rakel 2016, str. 49.
- ↑ 4,0 4,1 Van Leeuwen & Bladh 2019, str. 1199.
- ↑ Walls, Hockberger & Gausche-Hill 2017, str. 219.
- ↑ 6,0 6,1 Walls, Hockberger & Gausche-Hill 2017, str. 266.
- ↑ Walls, Hockberger & Gausche-Hill 2017, str. 101.
- ↑ Walls, Hockberger & Gausche-Hill 2017, str. 135.
- ↑ »Antenatal care«. National Institute for Health and Care Excellence. 2021. Guideline NG201. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2022. Pridobljeno 28. julija 2022.
- ↑ Kalinderi, K.; Delkos, D.; Kalinderis, M.; Athanasiadis, A.; Kalogiannidis, I. (2018). »Urinary tract infection during pregnancy: current concepts on a common multifaceted problem«. Journal of Obstetrics and Gynaecolog. 38 (4): 448–453. doi:10.1080/01443615.2017.1370579. PMID 29402148. S2CID 46856646.
- ↑ Rakel & Rakel 2016, str. ;969–70.
- ↑ 12,0 12,1 Brunzel 2018, str. ;19–22.
- ↑ Bardsley, A. (2015). »How to perform a urinalysis« (PDF). Nursing Standard. 30 (2): 34–36. doi:10.7748/ns.30.2.34.e10001. PMID 26350868.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 9.
- ↑ Echeverry, Hortin & Rai 2010.
- ↑ McPherson & Pincus 2017, str. 443.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 9, 29, 39.
- ↑ Turgeon 2016, str. 390.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 10.
- ↑ Mundt & Shanahan 2016, str. 83.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 12–13.
- ↑ Turgeon 2016, str. 397−398.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 13.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 11.
- ↑ Berce, Grošel & Trampuš Bakija 2021, str. 23.
- ↑ Turgeon 2016, str. 413.
- ↑ Lehmann, Rainer (22. junij 2021). »From bedside to bench—practical considerations to avoid pre-analytical pitfalls and assess sample quality for high-resolution metabolomics and lipidomics analyses of body fluids«. Analytical and Bioanalytical Chemistry. 413 (22): 5567–5585. doi:10.1007/s00216-021-03450-0.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Berce, Klementina; Grošel, Alenka; Trampuš Bakija, Alenka (2021). Priporočeni postopki za osnovno analizo urina (PDF). Priporočeni postopki. Zv. 5 (2. izd.). Slovensko združenje za klinično kemijo in laboratorijsko medicino.
- Brunzel, N.A. (2018). Fundamentals of Urine and Body Fluid Analysis (4. izd.). Elsevier. ISBN 978-0-323-37479-8.
- Echeverry, G.; Hortin, G.L.; Rai, A.J. (2010). »Introduction to urinalysis: historical perspectives and clinical application«. The Urinary Proteome. Zv. 641. str. 1–12. doi:10.1007/978-1-60761-711-2_1. ISBN 978-1-60761-710-5. PMID 20407938.
- McPherson, R.A.; Pincus, M.R. (2017). Henry's Clinical Diagnosis and Management by Laboratory Methods (23. izd.). Elsevier Health Sciences. ISBN 978-0-323-41315-2.
- Mundt, L.A.; Shanahan, K. (2016). Graff's Textbook of Urinalysis and Body Fluids (3. izd.). Wolters Kluwer. ISBN 978-1-4963-2016-2.
- Rakel, R.E.; Rakel, D.P. (2016). Textbook of Family Medicine (9. izd.). Elsevier. ISBN 978-0-323-23990-5.
- Sharp, V.J.A.; Antes, L.M.; Sanders, M.L.; Lockwood, G.M. (2020). Urine Tests: A Case-Based Guide to Clinical Evaluation and Application. Springer Nature. ISBN 978-3-030-29138-9.
- Turgeon, M.L. (2016). Linné & Ringsrud's Clinical Laboratory Science: Concepts, Procedures, and Clinical Applications (7. izd.). Elsevier Mosby. ISBN 978-0-323-22545-8.
- Van Leeuwen, A.M.; Bladh, M.L. (2019). Davis's Comprehensive Manual of Laboratory and Diagnostic Tests with Nursing Implications (8. izd.). F. A. Davis Company. ISBN 978-0-8036-9448-4.
- Walls, R.; Hockberger, R.; Gausche-Hill, M. (2017). Rosen's Emergency Medicine - Concepts and Clinical Practice (9. izd.). Elsevier Health Sciences. ISBN 978-0-323-39016-3.
