Abulhajr kan
| Abulhajr ابو الخیر | |
|---|---|
| Kan | |
 Abulhajrova slika iz 1460. let | |
| Kan Uzbeškega kanata | |
| Vladanje | 1428‒1468 |
| Kronanje | 1428 |
| Naslednik | šekj Hajdar |
| Kan Sibirskega kanata | |
| Vladanje | 1428‒1468 |
| Kronanje | 1428 |
| Predhodnik | Muhamad kan |
| Naslednik | Ibak kan |
| Rojstvo | 1412 Bela horda |
| Smrt | 1468 (55–56 let) Uzbeški kanat |
| Zakonec | Rabija Sultan-Begim |
| Potomci | Muhamad Šajbani (vnuk) Kučukundži kan (sin) Sujunšhodža kan (sin) |
| Rodbina | Bordžigini |
| Vladarska rodbina | Šajbanidi |
| Religija | islam |
Abulhajr kan (turško/kipčaško in perzijsko: ابو الخير خان, uzbeško Abulxayrxon) znan tudi kot Bulgar kan,[1] je bil vladar Uzbeškega kanata,[2] * 1412, † 1468.
Ustvaril je eno največjih in najmočnejših turških držav v obdobju 15. stoletja. Uzbeški kanat je v desetletjih po njegovi smrti leta 1468 oslabel. Nasledil ga je njegov sin šejk Hajdar.
Življenje[uredi | uredi kodo]
Abulhajr, rojen leta 1412,[3] je bil prek Džočijevega petega sina Šibana Džingiskanov potomec[2][4] in beg Bele Horde. Govoril je perzijsko in verjetno ne tekoče turško.[5] V času njegovega rojstva se je ulus (pleme) Šiban razdelilo na več ločenih nomadskih skupin, od katerih je eno vodil Džumaduk kan. Abulhajr je služil v Džumadukovi vojski in bil ujet, ko je bil Džumaduk ubit v bitki leta 1427.[3]
Ko je bil leta 1428 osvobojen, je začel zbirati različne nomadske skupine starega ulusa Šiban na območju okoli Tjumena in reke Ture.[2] Po bitki na reki Tobol je odstavil in ubil Kadži Mohameda, kana Sibirskega kanata,[6] in se razglasil za kana Zahodne Sibirije. Naslednja štiri leta so bila namenjena krepitvi njegove oblasti v vsej regiji.[3]
Abujhajru so pri utrjevanju oblasti pomagali Mangiti,[7] pleme iz Bele horde, zlasti Egidujev vnuk Vakaš beg.[2]
V letih 1430–1431 je Abulhajr, ki se mu je pridružil Vakaš, napadel Horezm in zasedel regionalno prestolnico Konje Urgenč.[3] Uzbeki mesta niso mogli zadržati in so se poleti 1431 umaknili. Abulhajrova vojska se je umaknila v stepo, kjer je v bližini Astrahana premagala dva nasprotna kana. V letih 1435–1436 so uzbeške vojske znova napadle Horezm in nekaj let pozneje Astrahan. Leta 1446 so Abulhajrove sile zaćele dvirati v porečje Sir Darje in sčasoma iztrgale nekaj dežel izpod nadzora Timuridov.[4] Mesto Signak je postalo Abuhajrova nova prestolnica, od koder je kasneje začel napadati Transoksanijo.
Leta 1451 je Abu Said zaprosil Abulhajra za pomoč v boju proti Abdulahu. Abulhajr se mu je pridružil in združeni vojski sta krenili proti Samarkandu. Abdulah je bil poražen in ubit, nakar je Abu Said s svojo vojsko vstopil v mesto in zaprl mestna vrata, Uzbeke pa pustil zunaj. Da bi se izognil maščevanju, je Uzbeke bogato obdaril.[3]
Leta 1451 je Abulhajr pomagal Timuridu Abu Saidu priti na oblast. V Samarkandu se je poročil s hčerko sultana iz Maveranahra, astronomom in astrologom Ulugbegom. Ulugbegova hči Rabija Sultan Begim je postala mati njegovih sinov Kučkundži kana in Sujunhodža kana, ki sta kasneje vladala v Maveranahrju. Rabija Sultan-Begim je umrla leta 1485 in bila pokopana v mestu Turkestan.[8]
Abulhajr kan je umrl leta 1468, čeprav nekateri viri pravijo da leta 1469 ali 1470.[3] Po Abulhajrovi smrti sta v uzbeških državah Mavara al-Nahr in Horezm vladali dve ločeni liniji Abulhajr kanovih potomcev. V prvem desetletju 16. stoletja je njegovemu vnuku Mohamedu Šajbaniju končno uspelo združiti Uzbeke in ustanoviti kratkotrajno Šajbanidsko cesarstvo s središčem v Samarkandu.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Kenzheakhmet, Nurlan (2019). »The Tūqmāq (Golden Horde), the Qazaq Khanate, the Shībānid Dynasty, Rūm (Ottoman Empire), and Moghūlistan in the XIV-XVI Centuries: from Original Sources« (PDF). str. 28. Eurasian Research Institute.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 DeWeese, Devin A. (1994) Islamization and native religion in the Golden Horde: Baba Tükles and conversion to Islam in historical and epic tradition Pennsylvania State University Press, University Park, Pa., p. 345, ISBN 0-271-01072-X
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Bregel, Yuri (1982). »Abu'l-Kayr Khan«. Encyclopædia Iranica. Zv. 1. London; Boston: Routledge & Kegan Paul. str. 331–332. Pridobljeno 22. oktobra 2008.
- ↑ 4,0 4,1 Noelle, Christine (1997) State and Tribe in Nineteenth-Century Afghanistan: The Reign of Amir Dost Muhammad Khan (1826–1863) Curzon, Richmond, Surrey, UK, str. 65, ISBN 0-7007-0629-1
- ↑ Sela, Ron (2022). »The "Sultans of the Turks"«. V Tasar, Eren; Frank, Allen J; Eden, Jeff (ur.). From the Khan's Oven. Leiden & Boston: Brill. str. 95.
- ↑ Forsyth, James (1992) A History of the Peoples of Siberia: Russia's North Asian Colony, 1581–1990 Cambridge University Press, Cambridge, UK, str. 25, ISBN 0-521-47771-9
- ↑ Tavārīkh-i guzīdah nuṣrat'nāmah microfilm of British Library ms. Or. 3222. British Museum Photographic Service, 197- , London, (Cat. Turk. p. 276) (neg. = 1364). An early 16th Century Shibanid history.
- ↑ Lebedeva T. I., O neissledovannykh pogrebeniyakh Guri Amir //Arkheologiya, istoriya i kul'tura Sredney Azii. Tashkent, 2002, str. 68.