Štefan Steiner

Štefan Steiner
Rojstvo	22. december 1926 Beltinci
Smrt	5. julij 1981 Vir pri Domžalah
Narodnost	slovenska
Državljanstvo	SFRJ
Alma mater	Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Papeška lateranska univerza Alfonzijana
Poklic	teolog, kaplan, duhovnik, univerzitetni učitelj
Verska opredelitev	Rimskokatoliška cerkev
Obdobje	20. stoletje
Regija	Slovenska teologija
Institucije	Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani
Glavna zanimanja	moralna teologija, pastoralna teologija, katehetika
Pomembne ideje	načelo casus perplexus oziroma mejnega primera

Štefan Steiner *22. december 1926, Beltinci, † 5. julij 1981, Vir pri Domžalah je bil slovenski rimskokatoliški duhovnik, moralni in pastoralni teolog, univerzitetni učitelj ter dekan Teološke fakultete v Ljubljani. Bil je eden prvih predavateljev na novoustanovljeni mariborski enoti teološke fakultete in eden od predstavnikov pokoncilske prenove moralne teologije na Slovenskem. V širši jugoslovanski teološki javnosti je postal znan z razlago načela casus perplexus, povezanega z recepcijo okrožnice Humanae vitae.

Življenje in akademsko delo

Steiner se je rodil 22. decembra 1926 v Beltincih. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Murski Soboti. Kot gojenec semenišča mariborske škofije je leta 1953 diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil istega leta posvečen v duhovnika.

V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1953 v Mariboru. Med marcem 1954 in avgustom 1956 je kot kaplan deloval v Slovenskih Konjicah, pozneje pa tudi v župniji Svetega Rešnjega telesa v Mariboru.

Leta 1958 je nadaljeval študij v Rimu, kjer se je specializiral iz katehetike, pastoralne teologije in moralne teologije. Na Papeški lateranski univerzi je zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Il problema catechistico in Slovenia dopo il 1945 oziroma Katehetski problemi v Sloveniji po letu 1945. Leta 1965 je na Papeškem pastoralnem inštitutu pridobil magisterij iz pastoralne teologije, leta 1967 pa na Alfonzijani še magisterij iz moralne teologije.

Po vrnitvi v domovino je bil leta 1968 habilitiran za docenta, leta 1972 pa je postal izredni profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Moralno teologijo je predaval v Ljubljani in na mariborski enoti fakultete. Po letu 1972 je del leta pastoralno deloval tudi med slovenskimi izseljenci v Zahodnem Berlinu.

Za dekana Teološke fakultete v Ljubljani je bil prvič izvoljen leta 1978 in drugič leta 1980. Predavateljsko delo je opravljal do bolezni in smrti. Umrl je 5. julija 1981 na Viru pri Domžalah, pokopan pa je bil 7. julija v Beltincih.

Teološka misel

Pokoncilska moralna teologija

Steiner je pripadal generaciji moralnih teologov, ki je po drugem vatikanskem koncilu iskala prenovljeno razumevanje namena in metode moralne teologije. Prispeval je k njenemu odmiku od pretežno pravniškega obravnavanja moralnih norm ter večji poudarek namenjal odnosu med Bogom in človekom, človekovi vesti in osebni odgovornosti.

Bil je učenec moralnih teologov Josefa Fuchsa in Bernharda Häringa. V moralnoteološko razmišljanje je vključeval spoznanja antropologije, psihologije, sociologije in sodobne svetopisemske eksegeze. Kristusa je predstavljal kot normo, sredstvo in cilj krščanske moralnosti. Tradicionalni moralnoteološki nauk, zlasti misel Tomaža Akvinskega in drugih cerkvenih učiteljev, je skušal povezati s pokoncilskimi teološkimi spoznanji in s Svetim pismom kot temeljem moralnega življenja.

V primerjavi s starejšo moralnoteološko usmeritvijo, ki je pogosto izhajala predvsem iz greha, prepovedi in zunanje obveznosti, je Steiner poudarjal notranjo moralno odločitev, odnos s Kristusom ter delovanje milosti. Moralne situacije ni razumel kot opravičevanje greha, temveč kot okoliščino, ki jo je treba upoštevati pri presoji človekove odgovornosti in oblikovanju vesti. Vest je morala biti po njegovem prepričanju oblikovana v skladu z objektivnim moralnim zakonom in ni mogla biti izraz posameznikove samovolje.

Humanae vitae in načelo mejnega primera

Ob izidu okrožnice papeža Pavla VI. Humanae vitae leta 1968 je Steiner sodeloval pri pripravi slovenske izdaje in napisal uvod, v katerem je predstavil nastanek in vsebino okrožnice ter pastoralne smernice za duhovnike in spovednike.

Pri razlagi vprašanja uravnavanja spočetij je sprejemal nauk okrožnice o moralni nesprejemljivosti umetne kontracepcije, hkrati pa je opozarjal na možnost tako imenovanega mejnega oziroma perpleksnega primera (latinsko casus perplexus). S tem je označeval subjektivno situacijo, v kateri človek zaradi konkretnih okoliščin dveh med seboj enakovrednih moralnih dolžnosti ne more izpolniti hkrati.

Kot primer je obravnaval zakonca, ki zaradi resnih okoliščin ne moreta sprejeti odgovornosti za še enega otroka, obenem pa bi lahko dolgotrajna odpoved zakonski intimnosti ogrozila njuno medsebojno vez. Steiner je zagovarjal stališče, da morata zakonca v takem primeru ravnati po vesti in izbrati manj slabo možnost. Takšna odločitev po njegovem ni smela biti samovoljna, ampak je morala izhajati iz poznavanja cerkvenega nauka, odgovornega oblikovanja vesti in iskrenega prizadevanja za življenje v skladu z njim.

Njegova razlaga je sprožila polemiko med moralnimi teologi v Jugoslaviji. Nasprotniki so mu očitali približevanje situacijski etiki, kar je Steiner zavračal. Poudarjal je, da konkretna situacija ne spremeni objektivne moralne presoje dejanja, lahko pa vpliva na stopnjo osebne odgovornosti in krivde.

Njegovo stališče je obravnavala tudi Kongregacija za nauk vere. Primer je v razpravah postal znan kot »jugoslovansko vprašanje«. Kongregacija je priznala možnost subjektivnega mejnega primera in potrdila, da konkretne okoliščine lahko zmanjšajo krivdo posameznika, čeprav dejanje zaradi tega samo po sebi ne postane moralno dobro. Steinerjevo razumevanje načela casus perplexus je s tem postalo eden od odmevnejših slovenskih prispevkov k moralnoteološkim razpravam po izidu okrožnice Humanae vitae.

Izbrana dela

Med pomembnejša Steinerjeva dela sodijo:

• Človekov poklic v Kristusu (1970)
• Človekovo življenje v ljubezni Kristusovi (1971)
• Zakonci, stvarnikovi sodelavci (1968) (COBISS)
• Ko se poročata ljubezen in seks (1974) (COBISS)
• Uvod v moralno teologijo (1977)
• Zakrament sprave (z Alojzijem Šuštarjem, 1979) (COBISS)
• Krščanski socialni nauk (1981)

Pisanje je razvijal tudi na področjih katehetike in pastoralne teologije. Napisal je skripta za oznanjevalno teologijo, sodeloval pri pripravljanju veroučnih učbenikov ter objavljal strokovne in poljudne prispevke, zlasti v revijah Bogoslovni vestnik in Cerkev v sedanjem svetu. Pri slednji je sodeloval tudi kot urednik.

Po njegovi smrti je leta 1986 izšla zbirka njegove poezije z naslovom Pesmi, ki jo je uredila in s spremno besedo opremila Zdenka Serajnik.

Literatura

• Babnik, Matija. 1982. »Štefan Steiner kot moralist«. Bogoslovni vestnik 42: 246–250.
• Ložar, Tadej. 2019. »Štefan Steiner – moralni teolog drugega vatikanskega koncila«. Edinost in dialog 74 (1): 103–110. DOI: 10.34291/Edinost/74/Lozar.
• Rojnik, Ivan. 1992. »Štefan Steiner«. V: Katehetsko-pedagoški leksikon, 302. Ljubljana: Katehetski center.
• Serajnik, Zdenka. 1986. »Spremna beseda«. V: Štefan Steiner, Pesmi, 5–10. Ljubljana: Teološka fakulteta.

Zunanje povezave

• Štefan Steiner – moralni teolog drugega vatikanskega koncila v Repozitoriju Univerze v Ljubljani