Čajdamska kotlina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Čajdamska kotlina
Čajdamska kotlina
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko柴達木盆地
Poenostavljeno kitajsko柴达木盆地
Poštna romanizacijaZaidam Swamp
Dobesedni pomenČajdamsko nižavje
Tibetansko ime
Tibetansko ཚྭའི་འདམ་
Mongolsko ime
MongolščinaЦайдам
Čajdam se nahaja v Kitajska
Čajdam
Čajdam
Lega Čajdama na Kitajskem

Čajdamska kotlina je hiperaridna kotlina, ki zavzema velik del prefekture Haiši v provinci Činghaj na Kitajskem. Kotlina pokriva površino približno 120.000 km², od česar je ena četrtina pokrita s slanimi jezeri in endoreičnimi kotlinami. Približno ena tretjina ali približno 35.000 km², je puščava.

Ime[uredi | uredi kodo]

Tshwa'i 'Dam je wyliejeva romanizacija tibetanskega imena ཚྭའི་འདམ་, kar pomeni 'Slano močvirje'; romanizacija tibetanskega pinjina z istim imenom je Caidam. Čajdam je GNC romanizacija njegove transkripcije v mongolščino; Tsaidam[1] je različica romanizacije istega imena. Chaidamu je romanizacija pinjina njegovega prepisa v kitajske pismenke; isto ime je bilo prej romanizirano kot 'močvirje Zaidam' za kitajski poštni zemljevid.[2]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Orografsko je Čajdamska kotlina razmeroma nizko območje v severovzhodnem delu Činghaj-Tibetanske planote.[3] Z nadmorsko višino okoli 3000 m Čajdam tvori nekakšno polico med Tibetom na jugu (okoli 4300 m) in Gansujem na severu (okoli 1100 m). Nizka vodna ločnica ločuje porečje Čajdam od jezera Činghaj na vzhodu. Kljub tej nižji nadmorski višini je Čajdam še vedno dovolj visoko, da je njena povprečna letna temperatura 2–4 °C kljub temu, da leži na isti zemljepisni širini kot Alžirija, Grčija ali Virginija v Združenih državah.

Kotlina v obliki polmeseca[4] pokriva površino približno 120.000 km².[5][6] Njegov substrat je na splošno razdeljen na tri bloke: depresijo Mangja, severno prelomno območje in depresijo Sanhu.[7] Čajdam je medgorska kotlina, z vseh strani obdana z gorskimi verigami. Na jugu jo ločuje gorovje Kunlun od višjega osrednjega dela Tibetanske planote. Na severu ga številni manjši grebeni, kot je Šulenanšan, ločujejo od druge višje planote, ki se običajno omenja z imenom svojega severnega pobočja, Čilian ali Nanšan. Na severozahodu ga Altin-Tagh ločuje od puščave Kumtagh v jugovzhodnem Šindžjangu.

Jardangi v puščavi Čajdamske kotline

Zaradi tega položaja Čajdam tvori endoreično kotlino, v kateri se kopičijo jezera brez izliva v morje. Območje je med najbolj sušnimi nepolarnimi območji na svetu, z nekaterimi kraji poročajo o indeksu sušnosti 0,008–0,04.[8] V celotni kotlini je povprečna letna količina padavin 26 mm, vendar je povprečno letno izhlapevanje 3000–3200 mm. Zaradi nizke količine padavin so ta jezera postala slana ali popolnoma izsušena. Trenutno so v porečju štiri glavne endoreične kotline: Čarhan na jugovzhodu in (od severa proti jugu) Kunteji, Čahanšilatu in Dalangtan na severozahodu. Te endoreične kotline in nekaj drugih slanih jezer zavzemajo več kot eno četrtino kotline, pri čemer so sedimenti odloženi od jure ponekod globoko od 10[6] do 14 km kljub tektonskim dejavnost, ki je večkrat premaknila središče sedimentacije v regiji. Zaradi sezonske narave in komercialnega izkoriščanja nekaterih jezer je natančno štetje problematično: eno štetje je ocenilo, da je v porečju 27 jezer, drugo pa 43 s skupno površino 16.509 km².[9]

Sušnost, slanost, široka dnevna in sezonska temperaturna nihanja ter razmeroma visoko ultravijolično sevanje so pripeljali do tega, da je Kitajska geološka služba preučevala Čajdam kot Marsov analog za uporabo pri testiranju spektroskopije in opreme za kitajski program Mars 2020 (Tianven-1).[10]

Geološka zgodovina[uredi | uredi kodo]

Podrobni zemljevidi ameriške vojske Čajdama, c. 1975. (Imena podana v Wade-Gilesovi romanizaciji.)

Čajdam je bil del severnokitajskega kratona pred najmanj 1 milijardo let, preden se je odlomil pred 560 milijoni let na koncu neoproterozoika.[4] Bil je otok v plitvem morju, dokler se dvig, ki se je začel okoli 400 milijonov let, ni končno pridružil kopnemu do 200 milijonov let.

Tridimenzionalno modeliranje kaže, da je bila sedanja kotlina stisnjena v nepravilno diamantno obliko od začetka kenozoika, pri čemer je Indijska plošča začela vplivati na starodavno tibetansko obalo nekje med 55–35 Ma. Sprva je bila Čajdamska kotlina na precej nižji nadmorski višini. Cvetni prah, najden v jedrnih vzorcih, kaže, da je bil oligocen (34–23 Ma) razmeroma vlažen.[11] V zahodnem delu se je počasi oblikovalo veliko jezero, ki sta ga dve veliki tektonski gibanji dvignili in odrezali od prvotnih virov usedlin. V svojem največjem obsegu v miocenu (23–5 milijonov let) se je to jezero razprostiralo na sedanji konturi nadmorske višine 2800 m čez 300 km[12] in je bilo med največjimi jezeri na svetu. Pritoki, bogati s hranili, so prispevali k cvetenju planktona, kar je podpiralo ekosistem, ki je ustvaril zaloge organskega ogljika.[13] Dviganje Tibetanske planote pa jo je sčasoma odrezalo od toplega in vlažnega indijskega monsuna. Prešla je iz gozdne stepe v puščavo. Do pred 12 milijonov let se je podnebje dovolj posušilo, da je eno samo jezero Čajdam razdelilo na ločene kotline, ki so pogosto postale slane. V pliocenu (5–2,5 milijona let) je bilo središče večine sedimentacije na tem, kar je danes Kunteji, toda med pleistocenom (po 2,5 milijona let) je tektonska aktivnost premaknila pritoke in dno bazena, tako da je žarišče sedimentacije premaknila iz Dalangtana v območje Čarhan. V tem času ledeniški intervali zapisa nakazujejo nizkotemperaturno podnebje in njeni peščenjakovi jardangi pričajo o močnih vetrovih.

Od 770.000 do 30.000 let nazaj se je ogromno jezero, ki je zapolnjevalo velik del jugovzhodne kotline, devetkrat zamenjalo med sladkovodnim in slanim jezerom.[14] Študije o cvetnem prahu kažejo, da je bilo dno jezera Dabusun v Čarhan deprediji —skoraj najnižji točki kotline— v zadnjih 500.000 letih dvignjeno približno 700 m.[15] Pri približno 30 kya se je to veliko – takrat sladkovodno – jezero razprostiralo na vsaj 25.000 km² s površino 50–60 m nad sedanjo gladino njegovih naslednikov. Istočasno je reka iz paleo jezera Kunlun na jugu bogatila regijo Sanhu z ogromnimi zalogami litija,[16] pridobljenega iz vročih vrelcev v bližini gore Buka Daban, ki se zdaj izliva v reko Narin Gol, ki teče v vzhodno jezero Taidžinar.[17]

Okoli 30 kya se je jezero v Kunlunsu posušilo in Čarhan je bil odrezan od zadostnih dotokov sveže vode. Ponovno je postalo slano, pred približno 25.000 leti so se začele obarjati soli. Nadaljnje nastajanje in razvoj kotline nadzira prelom Altin Tagh, ki predstavlja severno mejo kotline.

Viri[uredi | uredi kodo]

Depresija Sanhu v SE Čajdamu (2014). Dve jezeri Taidžinar ležita na severozahodu, jezeri Čarhan depresija pa na jugovzhodu. (ESA)
Rudnik soli v puščavi Čajdam

Velika nahajališča mineralov v kotlini so od leta 2005 povzročila veliko naložbenega zanimanja. Čarhan depresija, slana ravnica, ki vključuje približno deset jezer, vsebuje več kot 50 milijard metričnih ton soli.

Pod soljo je v Čajdamski kotlini eden od devetih najpomembnejših kitajskih naftnih bazenov[18] in njeno največje središče proizvodnje na kopnem. Naftno polje Činghaj, ki ga izkoriščajo od leta 1954, vključuje naftna polja Lenghu, Gasikule, Juedžin-2 in Huatugou ter plinska polja Sebei-1, Sebei-2 in Tainan.[19] Skupaj ima dokazane zaloge 347,65 milijonov metričnih ton (več kot 2 milijardi sodčkov) nafte in 306,6 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Letna proizvodna zmogljivost je približno 2 milijona metričnih ton nafte in 8,5 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina. Plinovod povezuje polje Huatugou z glavno rafinerijo v Golmudu, plinska polja Sebei pa so povezana s Šiningom, Landžoujem in Jinčuanom.[20]

Čajdam ima zaloge azbesta, boraksa, sadre in več kovin, z največjimi zalogami litija, magnezija, kalija in natrija kjer koli na Kitajskem.

Transportation[uredi | uredi kodo]

Železniška proga Šining-Golmud (prva stopnja železnice Činghaj-Tibet), ki je prečkala vzhodni del Čajdamske kotline v zgodnjih 1980-ih, je bistvena prometna povezava za dostop do mineralnih virov v regiji. Od leta 2012 se gradijo dodatne železniške proge. Gradnja železnice Golmud–Dunhuang se je začela oktobra 2012; dokončana je bila v 5 letih. V začetku leta 2012 je Zangge Potash Co Ltd začel graditi 25 km dolgo zasebno železnico od postaje Čarhan na železnici Činghaj–Tibet (v bližini istoimenskega slanega jezera) do njihovih objektov v bližini.[21]

Od konca leta 2013 se izvaja predhodno načrtovanje za železnico Golmud-Korla, ki se bo raztezala tudi vzdolž celotnega zahodnega dela porečja Qaidam.[22]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ china.org.cn - Salt lakes
  2. ↑ Stanford (1917), str. 21.
  3. ↑ (Meng & al. 2008, str. 1–2).
  4. ↑ 4,0 4,1 CNPC, str. 2.
  5. ↑ Chen & al. (1986).
  6. ↑ 6,0 6,1 Spencer & al. (1990), str. 395.
  7. ↑ CNPC, str. 3.
  8. ↑ Kong & al. (2018), §2.
  9. ↑ »About Salt Lakes«, Official site, Qinghai Institute of Salt Lakes.
  10. ↑ Kong & al. (2018), §4.
  11. ↑ Mao & al. (2017), str. 48.
  12. ↑ (Warren 2016, str. 1104).
  13. ↑ Mao & al. (2017), str. 49.
  14. ↑ Huang & al. (1997), str. 277.
  15. ↑ Jiang & al. (2000), str. 95 & 106.
  16. ↑ Yu & al. (2013), str. 172–173.
  17. ↑ Yu & al. (2013), str. 173.
  18. ↑ CNPC, str. 1.
  19. ↑ CNPC, str. 17–18.
  20. ↑ CNPC, str. 18–19.
  21. ↑ 青海格尔木藏格钾肥有限公司铁路专用线项目开工 Arhivirano February 21, 2012, na Wayback Machine., 2012-02-18
  22. ↑ 库尔勒—格尔木铁路项目预可研报告获批 Arhivirano October 22, 2013, na Wayback Machine. (Korla-Golmud Railway project preliminary feasibility study report approved), 中华铁道网, 2013-09-30

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čajdamska_kotlina&oldid=6091692«