Zaviralci histaminskega receptorja H1

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zaviralci histaminskega receptorja H1 ali H1-antagonisti so učinkovine, ki z vezavo na histaminske receptorje H1 preprečijo provnetno delovanje histamina (npr. astemizol, difenhidramin).[1] Uporabljajo se zlasti kot antialergiki, nekateri pa tudi kot antiemetiki (proti bruhanju, npr. cinarazin) ali kot pomirjevala (npr. prometazin).[2] So med najbolj množično uporabljenimi zdravili v svetu.[3]

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Histamin z vezavo na receptorje H1 sproži naslednje odzive: srbenje, vazodilatacija, hipotenzija, obrazna pordelost, glavobol, tahikardija, bronhokonstrikcija, povečanje prepustnosti krvnih žil, potenciranje bolečine itd. Zaviralci histaminskih receptorjev H1 so visoko selektivni za vezavo na histaminske receptorje H1 in imajo le majhen učinek na receptorje H2 in H3. Zaviralci histaminskih receptorjev H1 prve generacije lahko aktivirajo tudi muskarinske, serotoninske in α-adrenergične receptorje, medtem ko druga generacija teh učinkovin izkazuje še večjo selektivnost le za receptorje H1 in ima zato manj neželenih učinkov na osrednje živčevje.[4]

Nekateri antihistaminiki, na primer cinarazin in ciklizin, ki se uporabljajo proti slabosti in bruhanju, naj bi svoje delovanje dosegali preko zaviranja muskarinskih receptorjev. Tudi sedativni učinek nekaterih antihistaminikov (npr. prometazin) naj ne bi bil posledica zaviranja receptorjev H1.[2]

Predstavniki[uredi | uredi kodo]

Tradicionalno H1-antagoniste razvrščajo v šest kemijskih skupin: alkilamini, etanolamini, etilendiamini, fenotiazini, piperazini in piperidini. Danes se pogosteje uporablja razvrščanjev učinkovine prve generacije, ki prehajajo krvno-možgansko pregrado in lahko izražajo neželene učinke na osrednje živčevje (sedacija, zaznavne in psihomotorične motnje), in učinkovine druge generacije, ki minimalno prehajajo krvno-možhansko pregrado in posledično ne izražajo sedacije in drugih neželenih učinkov na osrednje živčevje:[4]

Prva generacija Druga generacija
Alkilamini * klorfeniramin
* bromfeniramin
* feniramin
* dimentiden
* triprolidin
* akrivastin
Piperazini * buklizin
* ciklizin
* hidroksizin
* meklizin
* oksatomid
* cetirizin
* levocetirizin
Piperidini * ezatadin
* ciproheptadin
* difenilpiralin
* ketotifen
* astemizol
* bilastin
* desloratidin
* ebastin
* feksofenadin
* levokabastin
* loratidin
* mizolastin
* olopatadin
* rupatadin
* terfenadin
Etanolamini * karbinoksamin
* klemastin
* dimehidrinat
* difenhidramin
* doksilamin
* feniltoloksamin
Etilendiamini * antazolin
* pirilamin
* tripelenamin
Fenotiazini * metdilazin
* prometazin
Drugi * doksepin * azelastin
* emedastin
* epinastin

Nekateri avtorji uvrščajo levocetirizin,[5] desloratadin[6] in feksofenadin[7] v tretjo generacijo H1-antagonistov.

Različne učinkovine iz skupine zaviralcev histaminskega receptorja H1 izkazujejo podobno učinkovitost, tudi če primerjamo učinkovine iz prve in druge generacije. Znatne pa so razlike v njihovi kemični zgradbi in farmakoloških ter toksičnih lastnostih. Farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti so bistvene pri izbiri ustreznega zdravila za določenega bolnika, zlasti če gre za bolnika iz specifične skupine (otroci in starostniki, nosečnice, bolniki z drugimi boleznimi).[8]

Indikacije[uredi | uredi kodo]

Zaviralci histaminskega receptorja H1 se uporabljajo pri zdravljenju s histaminom posredovanih preobčutljivostnih reakcij in nekaterih drugih stanj:[9]

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Opredelitev neželenih učinkov je odvisna od indikacije zdravila; pogost neželeni učinek je namreč sedacija, ki pa se pri nekaterih zdravilih iz te skupine uporablja kot želeni učinek. Pri zaviralcih, ki se uporabljajo le za periferne učinke, so vsi učinki na osrednje živčevje opredeljeni kot neželeni, pri tistih, ki se uporabljajo kot antiemetiki ali pomirjevala, pa med neželene učinke sodijo le nekateri učinki na osrednje živčevje (npr. omotica, tinitus, utrujenost).[2]

Učinke na osrednje živčevje izkazujejo zlasti učinkovine iz prve generacije. Pogosto povzročajo somnolentnost, manjšo odzivnost in motnje zaznavnih funkcij ter antiholinergične učinhe, kot so suha usta, zamegljen vid, zastajanje seča in impotenca. Še vedno se pogosto uporabljajo zaradi svoje učinkovitosti in nizke cene. Nekateri zdravniki priporočajo njihovo uporabo kot antialergikov le zvečer pred spanjem, saj osrednji učinki ponoči niso toliko moteči. Učinkovine druge generacije imajo znatno manj izražene učinke na srednje živčevje.[3]

Farmakokinetika[uredi | uredi kodo]

Večina teh učinkovin se presnovi v jetrih. Skupni izčistek pri odraslih je na splošno od 5 do 12 ml/min/kg (za astemizol, bromfeniramin, klorfeniramin, difenhidramin, hidroksizin, promeazin in triprolidin), razpolovni čas pa od okoli 3 ur do 18 dni (npr, cinarazin okoli 3 ure, difenhidramin 4 ure, hidroksizin okoli 20 ur, flunarizin od 18 do 20 dni). Njihov navidezni volumen porazdelitve je sorazmerno velik in resega 4 L/kg.[10]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 240–242.
  3. ^ 3,0 3,1 Simons R. E. R., Simons K. J.: The Pharmacology and Use of H1-Receptor-Antagonist Drugs. N Engl J Med 1994; 330: 1663–1670.
  4. ^ 4,0 4,1 Simons R. E. R., Simons K. J.: H1 Antihistamines: Current Status and Future Directions. World Allergy Organization Journal, 2008, volume 1, št. 9, str. 145-155.
  5. ^ Nettis, E; Colanardi, MC; Barra, L; Ferrannini, A; Vacca, A; Tursi, A (2006). "Levocetirizine in the treatment of chronic idiopathic urticaria: a randomized, double-blind, placebo-controlled study". The British journal of dermatology 154 (3): 533–538. doi:10.1111/j.1365-2133.2005.07049.x. ISSN 0007-0963. PMID 16445787. 
  6. ^ Howell, G, III; West, L; Jenkins, C; Lineberry, B; Yokum, D; Rockhold, R (2005). "In vivo antimuscarinic actions of the third generation antihistaminergic agent, desloratadine" (Free full text). BMC pharmacology 5: 13. doi:10.1186/1471-2210-5-13. PMC 1192807. PMID 16109168. 
  7. ^ Vena, GA; Cassano, N; Filieri, M; Filotico, R; D'Argento, V; Coviello, C (September 2002). "Fexofenadine in chronic idiopathic urticaria: a clinical and immunohistochemical evaluation". International Journal of Immunopathology and Pharmacology 15 (3): 217–224. ISSN 0394-6320. PMID 12575922. 
  8. ^ Del Cuvillo A., Mullol J., Bartra J., Dávila I., Jáuregui I., Montoro J., Sastre J., Valero A. L.: Comparative pharmacology of the H 1 antihistamines. J Investig Allergol Clin Immunol 2006; Vol. 16, Supplement 1: 3-12.
  9. ^ Rossi S (Ed.) (2004). Australian Medicines Handbook 2004. Adelaide: Australian Medicines Handbook. ISBN 0-9578521-4-2
  10. ^ Paton, David M.; Webster, Dianne R.: Clinical Pharmacokinetics of H1-Receptor Antagonists (The Antihistamines), Clinical Pharmacokinetics 1985, vol. 10, št. 6, dostopno na: http://adisonline.com/pharmacokinetics/Abstract/1985/10060/Clinical_Pharmacokinetics_of_H1_Receptor.2.aspx.