Sklenina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sklenina
Labeledmolar.jpg
Kočnik z označeno sklenino (angl. enamel)
Latinsko: enamelum

Sklenína ali emájl je zelo trda snov, ki pokriva zobovino (dentin) zobne krone.[1] Je najtrša snov v človeškem telesu, njena trdota je veliko večja od trdote kosti. V sklenino segajo le posamezni podaljški živčnih vlaken.[2] Ker ne vsebuje živih celic, se po morebitni poškodbi sama ne more obnoviti, za razliko na primer od kosti.[3]

Funkcija[uredi | uredi kodo]

Sklenina ščiti zobje pred obrabo zaradi žvečenja in grizenja ter neprijetnimi toplotnimi in kemijskimi dejavniki iz okolja, ki bi lahko povzročili bolečino v zobovini.[3]

Sestava[uredi | uredi kodo]

Sklenina je najbolj mineralizirano tkivo v telesu in sestoji v 96 % iz anorganskega materiala, 4 % pa predstavljajo organske snovi in voda. Med anorganskimi snovmi je največ kalcijevega fosfata, in sicer v obliki hidroksiapatita s kemijsko formulo Ca10(PO4)6·2(OH). Prisotne so tudi manjše količine natrija, klora in magnezija.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538840/sklenina?query=sklenina, Slovenski medicinski e-slover, vpogled: 16. 2. 2014.
  2. ^ Unterlechner, Silva (1999). Zdravje zob in zdravje ustne votline. Obzornik zdravstvene nege, letnik 33, številka 5/6, str. 275–277.
  3. ^ 3,0 3,1 http://www.webmd.com/oral-health/guide/tooth-enamel-erosion-restoration, vpogled: 16. 2. 2014.
  4. ^ http://www.scielo.br/scielo.php?pid=S1516-14392003000300011&script=sci_arttext, vpogled: 16. 2. 2014.