Sinologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Sinologija je veda o Kitajski. V prvi vrsti spada h kulturološkim disciplinam, saj gre za kompleksno vedo, ki z uporabo interdisciplinarnih metod obravnava kulturo, zgodovino, sociologijo, jezik, miselnost in politične sisteme L.R. Kitajske ter drugih držav oziroma področij, ki sodijo v jezikovno, civilizacijsko in kulturno okrožje Kitajske (Tajvan, Singapur, Hong Kong itd.).

V metodološkem pogledu se moderna sinologija izogiba evro(oksidentalo)-centrizmu. Študijski programi sinologije temeljijo na poznavanju, raziskovanju in posredovanju strokovnih informacij, ki so pridobljene tudi in predvsem iz primarnih virov, napisanih v kitajskem jeziku.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sinologija se je kot veda najprej pojavila na Japonskem in seveda Kitajskem. V Evropi nekateri začetke sinologije vidijo v času Marka Pola in Ibn Batuta iz 13. in 14. stoletja, vendar se je sistematični študij kitajske začel v 16. stoletju z misijonarji, kot je Matteo Ricci, ki so na kitajsko vnesli krščanstvo.

V Sloveniji se je sinologija uradno začela leta 1995, ko so na Filozofski fakulteti v Ljubljani odprli Oddelek za azijske in afriške študije, znotraj katerega deluje katedra za sinologijo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]