Palazzo Dario
| Palazzo Dario | |
|---|---|
 Palazzo Dario (v središču) na bregu Canala Grande. Na levi je gotska Palazzo Barbaro Wolkoff | |
 | |
| Splošni podatki | |
| Lokacija | Benetke, Benečija |
| Naslov | Sestiere Dorsoduro 352 |
| Država | Italija |
| Koordinati | 45°25′51″N 12°19′56″E / 45.43083°N 12.33222°E |
| Začetek gradnje | 1479 |
| Zaključek gradnje | 1487 |
| Lastnik | zasebna last |
Palazzo Dario ali Ca' Dario je palača, ki stoji med Palazzo Barbaro Wolkoff in ozkim Rio delle Torreselle ob Canalu Grande v okrožju (sestiere) Dorsoduro v mestu Benetke v Italiji. Palača je bila zgrajena v beneškem gotskem slogu in obnovljena v renesančnem slogu.[1]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Palačo je po letu 1486 preoblikoval sledilec Pietra Lombarda za patricija Giovannija Daria, tajnika beneškega senata, diplomata in trgovca.[2] Po Darijevi smrti leta 1494 je prešla na njegovo hčer Marietto, ki je bila poročena z Vincenzom Barbaro, sinom Giacoma Barbara in lastnika sosednje Palazzo Barbaro Wolkoff.[3][4] Mariettina sinova sta hišo dobila v posest leta 1522. Pred tem jo je senat občasno dajal v najem kot rezidenco za turške diplomate.[5]
Kopenska stran Palazzo Dario se dviga na majhnem trgu v senci dreves, Campiello Barbaro, poimenovanem v čast patricijanske družine Barbaro, ki je tam živela.[6] Angleški umetnostni kritik John Ruskin je bil še posebej navdušen in pisal o gotskih okulih palače, obloženih z marmorjem. Kotne obdelave palače so podobne tistim v Palazzo Priuli a San Severo. Zadnja fasada palače na Campiello Barbaro ima gotske oboke petega reda.[1]
Velik projekt prenove je bil izveden konec 19. stoletja, ko je palača pripadala grofici de la Baume-Pluvinel, francoski aristokratkinji in pisateljici pod imenom Laurent Evrard. Z veseljem se je obkrožila s francoskimi in beneškimi pisatelji, od katerih enega - Henrija de Régnierja - spominja napis na vrtni steni, ki pravi: »In questa casa antica dei Dario, Henri de Regnier—poeta di Francia—venezianamente visse e scrisse—anni 1899-1901«. Grofica je odgovorna za stopnišče, zunanje dimnike, peči iz majolike in fine rezbarije (nejasno spominjajo na Scuolo di San Rocco) v jedilnici na drugem piano nobile, ki gleda navzdol na vrt, in veliko stabilizacije in zamenjave marmorja na fasadi.[7][8]
Leta 1908 je slikar Claude Monet ustvaril impresionistične upodobitve Palazzo Dario, vključno s platni na Art Institute of Chicago in National Museum of Art of Wales.[9][10]
Arhitektura[uredi | uredi kodo]
Vitka in asimetrična fasada ob Canalu Grande, za katero je značilna omejena širina približno 10 metrov, visi na eni strani zaradi strukturne okvare in ima elemente jasne renesančne matrice, v nasprotju z drugimi fasadami, ki še vedno ohranjajo gotski slog. takrat razširjen v Benetkah. V celoti je okrašena s polikromnim marmorjem in istrskim kamnom, ki se izmenjujeta v osemdesetih krožnih medaljonih. V pritličju sta dve lancetasti okni in vodni portal, vsako od zgornjih nadstropij pa osvetljujejo štiri lancetasto okno in eno lancetasto okno.
Kamini v tipičnem beneškem slogu so med redkimi izvirnimi primerki tistega časa, ki so se ohranili do danes. Neogotski balkon je bil dozidan v 19. stoletju. Na dnu stavbe je napis VRBIS GENIO IOANNES DARIVS (v latinščini Giovanni Dario, v čast genija mesta).
Notranjost stavbe zaznamuje velik atrij z vodnjakom v marmorju, fino okrašeno marmorno stopnišče, ki vodi v glavna nadstropja, in notranji vodnjak orientalskega navdiha, ki je v prostoru, ki sledi mavrskemu slogu v dekoraciji in v obliki oken. Zadnja fasada z jasno obnovljeno gotsko podobo deluje neenakomerno: značilen rdeč odtenek je lepilo za komplet kaminov, strešnih teras, gotskih oken in lož.
Galerija[uredi | uredi kodo]
-
Pogled na vrtno fasado -
Slika Clauda Moneta iz leta 1908
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Palazzo Dario, Venice. JC-R.Net
- ↑ Tiepolo, MF. 2002. "I Greci nella Cancelleria veneziana: Giovanni Dario", I Greci à Venezia: Atti del convegno internazionale di studio, 5–7 November 1998. Venice. 257-314.
- ↑ ASV Atti Notarile b.1183 f.248, b. 1185 f.51v.
- ↑ Mehmed the Conqueror and His Time, pg.370, Franz Babinger, Translated by Ralph Manheim, 1978, Princeton University Press
- ↑ Marino Sanudo, in Diarii, XX:543, 540, for August 1515; XXII: 455, for August 1516; and XXIII:361 for December 1515.
- ↑ Boulton, Susie & Catling, Christopher, "Campiello Barbaro" in Venice & the Veneto, (Dorling Kindersley, London 2001) p.135 ISBN 1-56458-861-0
- ↑ Venice, Martin Garrett, Signal Books, 2001, pg. 118 [1], ISBN 1-902669-28-2
- ↑ “Venice rediscovered”, John Pemble, Clarendon Press, 1995, pg. 32 [2], ISBN 0-19-820501-5
- ↑ Venice, Palazzo Dario
- ↑ »The Palazzo Dario«. National Museum Wales. Pridobljeno 9. februarja 2014.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Dario Palace. Venice. JC-R Net retrieved 3 October 2007
- John Julius Norwich (1989). A History of Venice. New York, Vintage Books ISBN 0-679-72197-5
- Buckley, Jonathan. "The Rough Guide to Venice & the Veneto" retrieved 3 October 2007
- Tiepolo, Maria Francesca. 2002. "I Greci nella Cancelleria veneziana: Giovanni Dario", I Greci a Venezia: Atti del convegno internazionale di studio, 5–7 November 1998. Venice. 257-314.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
