Olaflur

Olaflur
Klinični podatki
Sinonimi	{3-[oktadecil(2-hidroksietil)amino]propil}bis(2-hidroksietil)amin dihidrofluorid
AHFS/Drugs.com	International Drug Names
Nosečnostna; kategorija	ni dovolj podatkov;
Način uporabe	topična uporaba (zobne paste, ustne vode, geli)
Oznaka ATC	A01AA03 (WHO) ;
Pravni status
Pravni status	izdelki v prosti prodaji;
Identifikatorji
	IUPAC ime N,N,N'-tris(2-hidroksietil)-N'-oktadecilpropan-1,3-diamin dihidrofluorid;
Številka CAS	6818-37-7;
PubChem CID	23257;
ChemSpider	21751;
UNII	8NY9L8837D;
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID40987684 ;
ECHA InfoCard	100.027.174
Kemični in fizikalni podatki
Formula	C27H60F2N2O3
Mol. masa	498,774 g/mol
3D model (JSmol)	Interactive image;
	SMILES F.F.OCCN(CCCN(CCCCCCCCCCCCCCCCCC)CCO)CCO;
	InChI InChI=1S/C27H58N2O3.2FH/c1-2-3-4-5-6-7-8-9-10-11-12-13-14-15-16-17-19-28(22-25-30)20-18-21-29(23-26-31)24-27-32;;/h30-32H,2-27H2,1H3;2*1H; Key:ZVVSSOQAYNYNPP-UHFFFAOYSA-N;

Olaflúr je organska spojina s fluorom, ki se za preventivo zobne gnilobe nanese na zobno površino.^[1] Uporablja se kot sestavina zobnih past in raztopin za ustno votlino.^[2] Na trgu je že od leta 1966. Zlasti v kombinaciji z dektafluorjem se uporablja v gelih za zdravljenje zgodnjih oblik zobne gnilobe, občutljivih zob ter v profesionalnih izdelkih, ki jih uporabljajo zobozdravniki za refluoridacijo poškodovane sklenine.^[3]

Preveliko odmerjanje[uredi | uredi kodo]

Preodmerjanje olafluorja lahko vodi v draženje ustne sluznice. Pri občutljivih posameznikih lahko draženje povzročijo že običajni odmerki.^[3] Kot tudi druge fluorove soli je olaflur toksičen, če se uporablja v visokih odmerkih in v daljšem trajanju. Zlasti pri otrocih, ki še nimajo stalnih zob, lahko preveliko odmerjanje povzroči zobno fluorozo, ki se kaže kot razbarvanje in oslabitev sklenine.^[4]

Pri akutnem zaužitju prevelikega odmerka, na primer, če posameznik pogoltne pripravek z olaflurjem, se kot protisredstvo lahko uporabi kalcij v kateri od peroralnih oblik. Uporabi se lahko mleko, saj vsebuje kalcij.^[3]

Interakcije[uredi | uredi kodo]

Ker je kalcijev fluorid praktično netopljiv v vodi, zdravila in hrana, ki vsebujejo kalcij, zavre delovanje olaflurja.^[3]

Kemične lastnosti in mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Olaflur je sol, ki v strukturi vsebuje alkilaminska kationa in fluoridna aniona. Zaradi dolge lipofilne ogljikovodične verige ima alkilaminski kation lastnosti površinsko aktivne snovi. Na zobni površini tvori filmski sloj, iz katerega oddaja fluoridne ione, le-ti pa se vgrajujejo v sklenino. Hidroksiapatit, primarni mineral sklenine, se v vrhnjih slojih zaradi vezave fluoridnih ionov pretvarja v odpornejši fluoroapatit. Fluoridacija doseže globino le nekaj nanometrov, kar poraja vprašanja, ali je tvorba fluoroapatita res bistveni mehanizem delovanja.^[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

↑ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5530256/olaflur?query=olaflur&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 2. 2017.
↑ Ganss, C.; Klimek, J.; Brune, V.; Schürmann, A. (2004). »Effects of Two Fluoridation Measures on Erosion Progression in Human Enamel and Dentine in situ«. Caries Research. 38 (6): 561–566. doi:10.1159/000080587. PMID 15528912.
↑ ^3,0 ^3,1 ^3,2 ^3,3 Haberfeld, H, ur. (2009). Austria-Codex (v nemščini) (2009/2010 izd.). Vienna: Österreichischer Apothekerverlag. ISBN 3-85200-196-X.
↑ Alvarez, J. A.; Rezende, K. M.; Marocho, S. M.; Alves, F. B.; Celiberti, P.; Ciamponi, A. L. (2009). »Dental fluorosis: Exposure, prevention and management«. Medicina oral, patologia oral y cirugia bucal. 14 (2): E103–E107. PMID 19179949.
↑ Müller, F.; Zeitz, C.; Mantz, H.; Ehses, K. H.; Soldera, F.; Schmauch, J.; Hannig, M.; Hüfner, S.; Jacobs, K. (2010). »Elemental Depth Profiling of Fluoridated Hydroxyapatite: Saving Your Dentition by the Skin of Your Teeth?«. Langmuir. 26 (24): 18750–18759. doi:10.1021/la102325e. PMID 21090577.

[1] ttp://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5530256/olaflur?query=olaflur&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 2. 2017.

[2] Ganss, C.; Klimek, J.; Brune, V.; Schürmann, A. (2004). »Effects of Two Fluoridation Measures on Erosion Progression in Human Enamel and Dentine in situ«. Caries Research. 38 (6): 561–566. doi:10.1159/000080587. PMID 15528912.

[AustriaCodex-3] 3,0 ^3,1 ^3,2 ^3,3 Haberfeld, H, ur. (2009). Austria-Codex (v nemščini) (2009/2010 izd.). Vienna: Österreichischer Apothekerverlag. ISBN 3-85200-196-X.

[4] Alvarez, J. A.; Rezende, K. M.; Marocho, S. M.; Alves, F. B.; Celiberti, P.; Ciamponi, A. L. (2009). »Dental fluorosis: Exposure, prevention and management«. Medicina oral, patologia oral y cirugia bucal. 14 (2): E103–E107. PMID 19179949.

[5] Müller, F.; Zeitz, C.; Mantz, H.; Ehses, K. H.; Soldera, F.; Schmauch, J.; Hannig, M.; Hüfner, S.; Jacobs, K. (2010). »Elemental Depth Profiling of Fluoridated Hydroxyapatite: Saving Your Dentition by the Skin of Your Teeth?«. Langmuir. 26 (24): 18750–18759. doi:10.1021/la102325e. PMID 21090577.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]