Moralna teologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Moralna teologija ali teološka etika je sistematično razmišljanje o človekovem delovanju in smislu njegovega življenja na podlagi razuma, osvetljenega z lučjo vere. Gre za smer teologije, ki ima za predmet moralno delovanje (zavestno, svobodno, odgovorno), in sicer ga presoja z razumom, ki je osvetljen s krščanskim razodetjem.

Opredelitev[uredi | uredi kodo]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Pojma etika in morala se v vsakdanjem življenju uporabljata kot sopomenki. Nekateri misleci so skozi zgodovino skušali razlikovati med enim in drugim pojmom, vendar do neke vidnejše razdelitve med njima ni prišlo. Tudi sama etimologija kaže, da imata oba izraza identičen pomen, s tem da ima beseda etika grški koren, beseda morala pa latinskega.

Sam pojem etika je prvi uporabljal Aristotel, pri tem pa se je opiral na grški besedi éthos in êthos. Prva beseda označuje navado, običaj, šego in predstavlja običajno delovanje znotraj skupine ali družbe. Druga beseda pa ima več pomenov, ti so: navadno bivališče, stanovanje; dežela, domovina, stan, mesto; pri živalih pomeni hlev, stajo; tudi navado, običaj, šego; zadnji izmed pomenskih odtenkov je značaj, mišljenje, življenjski nazor. Aristotel uporablja drugi zapis, kar pomeni, da s tem daje prednost obsežnejšemu pojmovanju, ki označuje tako družbena prepričanja kot prepričanja posameznika (Globokar 2013, 23).

V večini evropskih jezikov sta se ohranila in uporabljala oba pojma, nista pa skozi vso zgodovino nujno imela istega pomena. Tako so z izrazom morala nekateri recimo označevali individualno prepričanje, drugi pa skupek družbenih norm. Ali pa je bila etika za enega uzakonjen zapis določenih pravil, medtem ko je drugemu pomenila osebno prepričanje. Tudi danes nekateri še vedno z izrazom morala označujejo verski nauk, etika pa je izraz, s katerim obeležujejo občečloveška načela dobrega delovanja (Globokar 2013, 23).

Definicija[uredi | uredi kodo]

Moralna teologija je kot znanstvena disciplina utemeljena na določenih temeljnih načelih oz. predpostavkah. Temeljna vira moralne teologije sta naravno moralno spoznanje človeka v njegovi vesti in krščansko razodetje, ki je doseglo svoj vrhunec v Jezusu Kristusu.

Moralna teologija si tako zastavlja vprašanje, kako naj človek, ki veruje v Boga in v dokončno razodetje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, živi in dela. Pomembno je poudariti, da kristjan ne dela drugih stvari kot drugi ljudje, vendar je dela na drugačen način, saj ga k moralnemu delovanju spodbuja vera v Boga. Tako postaja razmišljanje in delovanje v okvirih moralne teologije drugačno v primerjavi s sekularno etiko, saj se vsebina tesno prepleta z dogmatiko (oz. verskim naukom), s teološko antropologijo, z naukom o milosti in zakramentih (Schallenberg 2005, 14–15).

Predmet[uredi | uredi kodo]

Poznana sta materialni in formalni predmet moralne teologije oz. teološke etike. Prvi je snov, ki jo obravnava, drugi pa je pogled ali vidik, s katerega to snov obdeluje.

Materialni predmet je krščanska moralnost. Ta zajema na prvem mestu moralno dejanje samo, ob tem pa tudi vse, kar to moralnost omogoča in po čemer se ta izraža ter kaj sta njena posledica in cilj. Vsak kristjan je na prvem mestu človek, zato ga določa ista obče človeška moralnost kot vsakega drugega človeka. Vendar je krščanska moralnost nekoliko spremenjena oziroma celo izpopolnjena, saj je predrugačena v in po Kristusu. Tako vsak kristjan s krstom postane deležen Božje narave, s tem pa se preoblikuje in postaja nova stvar v Kristusu (2 Kor 5,17). Še ena stvar, ki dela krščansko moralo posebno, je zapoved ljubezni, ki ne pomeni samo ljubezni do Boga in sočloveka (tudi do sovražnika), temveč označuje bivanje človeka v Bogu in Boga v človeku. Tako za moralno teologijo končni kriterij moralnosti postane Bog, človek pa je pojmovan kot Božja podoba (Steiner 1977, 14–16).

Formalni predmet predstavlja vidik, s katerega se zgoraj zapisana snov obravnavana. Pri teološki etiki je moralni nauk izrazito kristocentričen, saj izhaja iz razodetja konkretnega Boga, celo Boga–človeka, ki je Jezus Kristus. To usmerjenost v Kristusa je poudaril tudi 2. vatikanski koncil, ki je naročil, naj se »teološki predmeti tako prenovijo, da se bolj živo povežejo s Kristusom in zgodovino odrešenja« (DV 16). Prav tako pa po krščanskem prepričanju kristocentrizem terja tudi človeška narava in krščanska izkušnja: človek naj bi po tej razlagi hrepenel po tem, da bi videl Boga in to mu je omogočeno prav v Kristusu, ki človeku na njemu razumljiv način kaže Boga kot kriterij moralnosti. Obenem pa se bistvo moralnega življenja pokaže v svobodnem sožitju z Bogom. Vse zapisano potrjujejo življenja svetnikov – ti so po pripovedih živeli najpopolnejšo moralnost, saj so zavrgli vse in se podali na pot hoje za Kristusom, s tem pa uresničili polnost življenja, v katerega kliče vsakega človeka (Steiner 1977, 16–18).

Viri moralne teologije[uredi | uredi kodo]

Moralna teologija ob raziskovanju svoje snovi prepleta štiri vire, ki se med seboj nekoliko prekrivajo in s tem tudi vplivajo drug na drugega. Ti štirje viri so človeška izkušnja, razumska refleksija o normativni človeškosti, Sveto pismo in tradicija. Prva dva spadata na širše področje občečloveškega spoznanja, medtem ko sta druga dva precej bolj lastna krščanski etiki.

Človeška izkušnja – to je področje, ki zajema zelo široko sfero, saj obsega tako predznanstveno oziroma vsakdanjo izkušnjo kot tudi izsledke izkustvenih oziroma empiričnih znanosti. Na predznanstveni ravni se za izhodišče razmisleka o moralnosti v kontekstu krščanskega razodetja vzame izkušnjo, a je treba biti pozoren, da ne pride do pretiranega subjektivizma lastne izkušnje, temveč je potrebno upoštevati tudi izkušenje sočloveka. Nekateri raziskovalci (Albert Schweitzer 1996) menijo, da lahko prihodnost človeštvu zagotovi le etika, ki izhaja neposredno iz izkušnje vsakega posameznika. Dialog z empiričnimi znanostmi pa omogoča prav interdisciplinarnost, ki sintetizira spoznanja različnih znanosti, s tem pa skuša objektivno opredeliti določene izkušnje.

Razumska refleksija o normativni človeškosti – najbolj svojevrstno področje obče etike se ukvarja z vprašanjem, kaj pomeni biti človeška oseba in kaj je tisto, kar to pristno človeškost pospešuje. Seveda se tudi na tem mestu ne moremo v polnosti okleniti objektivizma, saj se tudi tu odraža pogojenost s kulturo in zgodovino, ki ji pripada vsak posameznik. Na področju katoliške moralne teologije se je oblikovala teorija o naravnem moralnem zakonu, ki med drugim temelji tudi na razumski refleksiji o človeški naravi.

Sveto pismo – kot se za teološko vedo spodobi, je tudi za moralno teologijo Sveto pismo prvotni vir, iz katerega črpa svoja dognanja. V enem od pokoncilskih dokumentov (DV 24) je Sveto pismo opredeljeno kot »duša teologije«, s tem pa se mora vsak krščanski nauk utemeljevati v Božjem razodetju. Ob vsem tem pa je nujno treba paziti, da se krščanska etika ne vda skrajnostim, ki lahko vodijo v biblični fundamentalizem, ki zagovarja dobesedno razlaganje Svetega pisma, na drugi strani pa v absolutizacijo razuma, ko se Svetemu pismu ne pripisuje nobenega pomena za oblikovanje moralnih načel in tako kriterij za vse postane edino le razum.

Tradicija – zajema širok nabor nauka, ki se je razvijal od časa prvih apostolov naprej. Vsebuje »apostolsko tradicijo, nauk cerkvenih očetov, nauk cerkvenega učiteljstva, modrost celotne krščanske skupnosti ter zgled svetih mož in žena« (Globokar 2013, 79). Tradicija je nekaj dinamičnega, saj se stalno predaja in preoblikuje znotraj skupnosti. Apostolska tradicija je tista, ki je znotraj tega področja postavljena na posebno mesto, saj so apostoli kot neposredne priče Kristusa njegov nauk udejanjali v vsakodnevnem življenju. Tako tradicija vsako generacijo uči in spodbuja, naj v svojih drugačnih zgodovinskih in kulturnih okoliščinah na svoj način, a še vedno verodostojno, posreduje Jezusov nauk ter s tem prenaša vero na naslednjo generacijo (Globokar 2013, 74–90).

Metode moralne teologije[uredi | uredi kodo]

Moralna teologija se pri svoji obravnavi poslužuje različnih metod. Naštete so tiste, ki so najpogosteje uporabljane (Steiner 1977, 27–28):

  • Pozitivna metoda – raziskovalna metoda, s katero teološka etika preučuje vire in določena mesta v Svetem pismu ter ugotavlja, kar ti učijo o krščanski moralnosti.
  • Zgodovinska metoda – obravnava razvoj nekega moralnega nauka ali vprašanja skozi zgodovino.
  • Primerjalna metoda – pri uporabi te metode moralna teologija uporabi različne vire in med njimi preuči skladnosti, razhajanja ali pa celo navzkrižja med spoznanji.
  • Spekulativna metoda – združi ali sestavi dognanja pozitivne, zgodovinske in primerjalne metode ter iz njih naredi novo celoto in jim določa smisel. Iz tega sledi izdelava osnovnih moralnih načel, ki jih kasneje sistematizira. Moralna teologija pa lahko s to metodo tudi analizira in dokazuje moralna načela.
  • Fenomenološka metoda – usmerja v vrednote, ki jih je možno doseči, če človek v življenju upošteva krščanska moralna načela.
  • Asketično–mistična metoda – demonstrira bistvo življenja s Kristusom, različne načine tega življena in njegov razvoj.
  • Kazuistična ali aplikativna metoda – preko te metode vsa spoznanja iz prejšnjih točk moralna teologija prenaša v vsakdanje življenje. Prav z njo je mogoče reševati tipične moralne probleme, pri čemer pa ne upošteva samo nekih začel, temveč tudi dejansko posameznikovo življenje (npr. duševno ali duhovno stanje).
  • Oznanjevalna ali kerigmatična metoda – usmerja človeka, kako naj ta moralnoteološki nauk posreduje v svojem apostolskem delovanju.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Globokar, Roman. 2013. Teološka etika med univerzalnostjo in partikularnostjo. Ljubljana: Teološka fakulteta.
  • Schallenberg, Peter. 2005. Moralna teologija. Ljubljana: Družina.
  • Steiner, Štefan. 1977. Uvod v moralno teologijo. Celje: Mohorjeva družba.