Inari (mitologija)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Inari se je prikazal bojevniku, japonska slika na svili

Inari je v japonski mitologiji bog riža, plodnosti, kmetijstva, industrije in materialnega uspeha. Je zavetnik lisic, ki so njegove predstavnice pri ljudeh. V nekaterih legendah je mož Uke-moči.

Osebnost[uredi | uredi kodo]

Inari nima natančno določene osebnosti. Lahko nastopa v podobi moškega, ženske ali androgina. Včasih je samostojno božansvo, včasih pa deluje v trojici, ki je v trinajstem stoletju bila ponekod celo razširjena na petorko. Najbolj zanimiva značilnost boga Inarija je pripadnost dvema religijama, saj ga častijo tako šintoisti kot budisti. Simboli njegovega božanstva so lisice, imenovane kitsune, in prstan, ki izpolni vsako željo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Majhen tempelj v centru mesta.

Inari pomeni '"prinašati riž" in izvira iz ine nari, ki pomeni "pridelovati riž", kar upravičuje čaščenje tega božanstva kot zavetnika kmetijstva še iz petega stoletja.[1]. To datacijo potrjuje tudi gradnja prvega templja, ki mu je bil posvečen leta 711 v kraju Fushimi-ku pri Kyotu. S časom se je čaščenje boga Inari širilo. Leta 942 je bil Inari uradno vključen med najvišje bogove. Ob koncu enajstega stoletja je sam cesar romal do svetišča, kar je zelo povečalo njegov sloves. Leta 1468 je bil tempelj med vojno požgan in obnova je zahtevala več kot trideset let. Obnovljena je bila tudi liturgija. Prejšnje svetišče je bilo sestavljeno iz treh templjev, ki so bili posvečeni trem oblikam boga Inarija. Novo svetišče pa je obsegalo le eno zgradbo, v kateri je bilo izpostavljenih skupnemu čaščenju pet Inarijevih oblik. Poleg tega je bil v isti zgradbi nameščen tudi budistični tempelj s pripadajočim klerom vred.

V sedemnajstem stoletju, ko je zavladala dinastija Tokugawa, je bila oblast prenešena v Edo, poznejši Tokio, kjer je bil Inari zelo popularen, Tako je postal zavetnik najrazličnejših kategorij, na primer kovačev in vojakov, ribičev in gasilcev, igralcev in prostitutk. To ga je počasi označilo za božanstvo "dobrega počutja", ki skrbi za zdravje, zabavo in zaslužek svojih častilcev. Ko se je žačel kovati denar, ki je spremenil vse dotedanje pojme bogastva, je Inari postal tudi zavetnik denarnega imetja in industrije.

Kjer ni prostora za velik tempelj, zadostuje tudi znamenje ob cesti, zraven vhoda v moderno stanovanjsko hišo.

Zakon iz leta 1868, ki je ločil budistične templje od šintoističnih, je posebno prizadel Inarijeva svetišča. Ponekod so bili templji preurejeni, drugje so bile spremembe le navidezne. Na splošno se verniki niso dosti zmenili za uradno delitev religij in so nadaljevali s starimi obredi v obeh oblikah. [2]

Velika in mala svetišča[uredi | uredi kodo]

Čaščenje boga Inarija je razširjeno po vsej Japonski, saj mu je posvečeno kar 32 tisoč od okoli 90 tisoč vseh šintoističnih templjev. [3] Preseneča podatek, da to število vključuje samo templje s stalno prisotnostjo svečenika, kar pomeni, da je dovolj vernikov, da s prostovoljnimi prispevki preživijo 32 tisoč duhovnikov in njihovih družin. Veliko več je manjših templjev v javnih parkih, po privatnih hišah in pisarnah, pa tudi samo ob robu cestišča ali med polji, kjer zadostuje tudi manj kot kvadratni meter prostora za ureditev sakralnega znamenja.

Rdeči portali in kamnite lisice[uredi | uredi kodo]

Toriiji v Fushimi Inari Taisha

Veliki rdeči portali toriiji, ki so značilni za dostop na vse japonske posvečene kraje, so posebno številni pri Inarijevih templjih. Tu je torii ne samo portal, pod katerim vodi pot do svetišča, temveč daritev božanstvu kot prošnja ali kot zahvala za uslišano prošnjo. Torii predstavlja običajno daritev Inariju in ga je zato moč najti v vseh oblikah in velikostih pri vsakem, tudi najmanjšem, njegovem svetišču. Veliko romarsko svetišče Fushimi Inari Taisha je dostopno po poti skozi toriije, ki stojijo tesno drug ob drugem za približno štiri kilometre.

Eden od kipov v Fushimi Inari Taisha

Druga značilnost Inarijevih templjev so lisice, kitsune, upodobljene v kamnu ali lesu v neštetih primerkih. Po legendi so to božje sodelavke ali celo upodobitve boga samega. V gobcu ali v šapi nosijo čudodelni kamen in ključ, včasih rižev snop ali vrečko riža, včasih srp ali meč, včasih pa mladiča. Tem kipom lisic, ki so visoke od 10 cm do 2 metrov, verniki zavežejo bele ali rdeče predpasnike, ki so znak spoštovanja in zaobljube.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Higo, Kazuo. Inari Shinkō no Hajime, Hiroji Naoe, Tokyo 1983.
  2. ^ Smyers, K.A.: The Fox and the Jewel: Shared and Private Meanings in Contemporary Japanese Inari Worship. University of Hawaii Press, Honolulu, 1999.
  3. ^ Okada, Shōji.: Reii-jin to Sūkei-kō. Nihon Shūkyō Jiten 1985