Grusonov ježkar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grusonov ježkar
Echinocactus grusonii
Echinocactus grusonii
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Caryophyllales (klinčkovci)
Družina: Cactaceae (kaktusovke)
Poddružina: Cactoideae
Tribus: Cacteae
Rod: Echinocactus
Vrsta: E. grusonii
Znanstveno ime
Echinocactus grusonii
Hildm.

Grusonov ježkar (znanstveno ime Echinocactus grusonii) je eden od najbolj znanih kaktusov, saj je najbolj pogost kot gojena vrsta kaktusa. Čeprav je po svetu to najbolj pogosta vrsta kaktusa, je v naravi skrajno ogrožen, saj je na naravnih rastiščih samo še okoli 240 rastlin.

Grusonov ježkar (Echinocactus grusonii) je poimenovan po Hermannu Gruson (1821-1895), zbiralcu in gojitelju kaktusov iz Magdeburga, ki je svojo zbirko po smrti zapustil mestu. Opisal ga je Heinrich Hildmannn v Monatsschr. f. Kakteenk. 1. 4 et 45 cum ic. leta 1891.

Imenujejo ga Golden Barrel Cactus (am. zlati sod), Golden Ball (am. zlata krogla) in Mother-in-Law's Cushion (taščin sedež). Pri nas ga imenujejo taščin stol, taščin sedež, grusoni, grusonijev ježek ali grusonov jež.

Grusonov ježkar zraste do višine in širine enega metra. Ima do 35 reber, ki se formirajo v dobi starosti nad približno 6 let, mladostna oblika pa ima bolj bradavičasto obliko. Cvetovi so sorazmerno majhni, dolžine okoli 5 cm, rumeni, cveti pa v starosti nad 20 let. Plod je citronasto rumen in vsebuje nekaj sto svetlečih rjavih semen. Obstaja več form, vendar so vse druge oblike grusonovega ježkarja razen naravne kultivarji.

Naravno rastišče je v Mehiki na območjih San Luis Potosi, Queretaro in Hidalgo. Raste v vroči polpuščavi na vulkanskih skalah na pobočju hribovja na višini okoli 1400-1800 m. Znana rastišča so San Luis Potosi, San Raphael de las Tablas v Zacatecasu, Vista Hermosa, Cerro Prieto in Zimpan dam v Querétaru v Mehiki.

Vzgoja[uredi | uredi kodo]

Poleti ga gojimo v rastlinjaku ali na prostem na zelo vročem sončnem prostoru (35-50°C). Zalivamo ga le v sezoni največ enkrat tedensko, najbolje dvakrat mesečno ali manj. Prezimuje naj v popolnoma suhem in zmerno hladnem prostoru nad 8°C. Substrat naj bo peščeno ilovnat, lahko dodamo nekaj komposta. Cepljenje ni potrebno, čeprav se pojavljajo komercialni cepljeni primerki. Razmnoževanje je možno le s setvijo, ker rastlina zelo redko brsti. Sejemo spomladi ali jeseni, ko seme vzkali, je potrebno zračenje sejancev. Gojenje na prostem je zelo uspešno od aprila do začetka novembra, če so zaščiteni pred dežjem. Gojeni primerki slabo prenesejo že nekaj stopinj nad ničlo, sploh če take temperature trajajo dlje. Grusonovega ježkarja lahko tako štejemo med na mraz bolj občutljive kaktuse, čeprav v naravi preživi tudi do -8 °C.

Ogroženost[uredi | uredi kodo]

Leta 2002 sta vrsto W.A. Fitz Maurice in B. Fitz Maurice uvrstila na rdečo listo IUCN. Kaktus raste samo še na blizu Mesa de Léon v mehiški državi Queretaro pobočjih med vulkanskimi skalami na višini okoli 1400 m. Površina, na kateri so bili razširjeni, se ocenjuje na 25 km², najdejo pa se na površini manj kot 10 km². Skupno število rastlin je ocenjeno na približno 250 in še upada. Populacija se je kritično zmanjšala v letu 1990, ko so zgradili zbiralno jezero Zimapán dam. Vrsta je na rastišču skrajno ogrožena, ker je regeneracijska doba okoli 30 let.

Echinocactus grusonii je kot sprejeta vrsta po Andersonu (2001) in Huntu (1999) uvrščen na CITES App.II, vendar oblasti ne uvedejo skrajnih naporov za ohranitev vrste v naravi, ker je na milijone teh rastlin v vrtnarijah in pri zbiralcih. Po IUCN ima status kritično ogrožene vrste (A2acd; B1ab(v)+2ab(v); C1 ver 3.1)

Sinonimi[uredi | uredi kodo]

Echinocactus grusonii cv. nudus hort.
Echinocactus grusonii var. albispinus Y. Ito The Cactaceae: 503, brez tipa,1981
Echinocactus grusonii var. horridus Y. Ito The Cactaceae: 505, brez tipa, 1981
Echinocactus grusonii var. intertextus Y. Ito The Cactaceae: 505, brez tipa, 1981
Echinocactus grusonii var. subinermis Y. Ito The Cactaceae: 505, brez tipa, 1981

Galerija[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]