Gentamicin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Gentamicin, ki se prodaja pod tržnim imenom Garamycin, je antibiotik, ki se uporablja za zdravljenje več vrst bakterijskih okužb. Te vključujejo kostne okužbe, endokarditis, medenične vnetne bolezni, meningitis, pljučnico, okužbe sečil in sepso. Za gonorejo ali klamidijske okužbe ni učinkovit. Lahko se ga daje intravensko, z injiciranjem v mišico ali topično. Topične oblike se lahko uporabljajo pri opeklinah ali okužbah zunaj očesa. V razvitem svetu se pogosto uporablja le dva dneva, dokler se ne določi bakterijskih kultur, s tem pa tudi, na katere antibiotike so občutljive. Potreben odmerek je treba spremljati s testiranjem krvi.[1][2][3]

Gentamicin lahko povzroči težave z notranjim ušesom in z ledvicami. Problemi z notranjim ušesom vključujejo težave z ravnotežje in s sluhom. Te so lahko trajne. V primeru uporabe med nosečnostjo lahko škoduje otroku, medtem ko je varen za uporabo med dojenjem. Gentamicin spada med aminoglikozide in deluje tako, da bakterijam prepreči proizvodnjo proteinov.[1][4]

Odkrit je bil leta 1963. Izdelan je iz bakterij Micromonospora purpurea. Nahaja se na seznamu osnovnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije in spada med najučinkovitejše in najvarnejše učinkovine, ki so potrebne v zdravstvenem sistemu. Na voljo je tudi kot generično zdravilo.[5][6][7][8]

Medicinska uporaba[uredi | uredi kodo]

Gentamicin deluje proti širokemu spektru predvsem gramnegativnih bakterij kot so Pseudomonas, Proteus, Escherichia coli, Klebsiella pneumoniae, Enterobacter aerogenes, Serratia in grampozitivni stafilokoki. Uporablja se pri zdravljenju okužb dihalnih poti, sečil, krvi, kosti in mehkih tkiv, ki jih povzročijo te občutljive bakterije.[9][10]

Ni zadostnih dokazov v podporo uporabi gentamicina kot prve vrste zdravljenja pri okužbi z Neisserio gonorrheo. Ne uporablja se za okužbe z Neisserio meningitidis ali Legionello pneumophilo zaradi tveganja, da bi oseba prešla v šok zaradi lipidnega endotoksina, ki ga izločajo nekatere gramnegativne bakterije. Učinkovit pa je proti Yersinii pestis in njenim sorodnim bakterijam ter Franciselli tularensis, ki povzroča tularemijo predvsem pri lovcih.[11][12]

Nekateri mikroorganizmi, ki so predstavniki Enterobacteriaceae, Pseudomonas spp., Enterococci, Staphylococcus aureus in drugi stafilokoki, so v različno odporni na gentamicin sulfat.[13]

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Neželeni učinki gentamicina so lahko od manj hudih, kot sta slabost in bruhanje, do hudih reakcij, kot so:[9]

Strokovnjaki menijo, da sta nefrotoksičnost in ototoksičnost povezana z večjimi odmerki zdravila, ki povzročajo večjo možnost za toksičnost. Ti dve toksičnosti se lahko pokažeta kasneje, včasih šele po zaključku zdravljenja.[9]

Poškodbe ledvic[uredi | uredi kodo]

Poškodbe ledvic se pojavijo pri 10–25 % ljudi, ki prejemajo aminoglikozide, in gentamicin spada med najbolj nefrotoksične med njimi. Pogosto je akutna nefrotoksičnost reverzibilna (popravljiva), vendar je lahko smrtna. Na tveganje za nefrotoksičnost lahko vplivajo odmerek, pogostost, trajanje terapije in sočasna uporaba določenih zdravil, kot so nesteroidna protivnetna zdravila, diuretiki, cisplatin, ciklosporin, cefalosporin, amfotericin, jodidni kontrastni medij in vankomicin.[9][14]

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za nefrotoksičnost, so:[14]

Ledvično disfunkcijo spremljamo z merjenjem kreatinina v krvi, ravni elektrolitov, nizkim izločanjem urina, penjenjem urina in koncentracijami drugih snovi v krvi.[14]

Notranje uho[uredi | uredi kodo]

Pri 11 % ljudi, ki jemljejo aminoglikozide, pride do poškodb notranjega ušesa. Pogosti simptomi so tinitus, izguba sluha, vrtoglavica, težave s koordinacijo in omotica. Kronična uporaba gentamicina lahko vpliva na dve področji: lahko poškoduje celice dlačnice v notranjem ušesu in povzroči nepopravljivo izgubo sluha, lahko pa poškoduje vestibularni aparat v notranjem ušesu in povzroči motnje ravnotežja. Hidracija (uživanje zadostne količine tekočin) zmanjša tveganje za ototoksičnost.[9][15][16]

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za poškodbe notranjega ušesa, so:[9][10]

  • visoka raven sečne kisline v krvi
  • disfunkcija ledvic
  • disfunkcija jeter
  • višji odmerki
  • dolgotrajna terapija
  • starejši
  • sočasno jemanje močnih diuretikov (npr. furosemid)

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Gentamicin je baktericidni antibiotik, ki deluje tako, da nepovratno veže 30S podenoto bakterijskega ribosoma, s čimer prekine sintezo beljakovin. Ta mehanizem delovanja je podoben tudi drugim aminoglikozidom.

Komponente[uredi | uredi kodo]

Gentamicin je sestavljen iz številnih povezanih gentamicinskih sestavin in frakcij, ki imajo različno stopnjo protimikrobne učinkovitosti. Glavne sestavine vključujejo dele kompleksa gentamicina C: gentamicin C1, gentamicin C1a in gentamicin C2, ki predstavljajo približno 80 % gentamicina in za katere so ugotovili, da imajo najvišjo antibakterijsko aktivnost. Gentamicin A, B, X in še nekaj drugih sestavljajo preostalih 20% gentamicina in imajo nižjo antibakterijsko aktivnost kot kompleks gentamicina C. Natančna sestava danega vzorca ali serije gentamicina ni natančno opredeljena, raven sestavin gentamicina C ali drugih sestavin v gentamicinu pa se lahko razlikuje od serije do serije, odvisno od proizvajalca gentamicina ali postopka izdelave. Zaradi teh razlik v seriji je težko proučiti različne lastnosti gentamicina, vključno s farmakokinetiko in občutljivostjo mikroorganizmov nanj, če gre za neznano kombinacijo kemično povezanih, vendar različnih spojin.

Kontraindikacije[uredi | uredi kodo]

Gentamicina se ne sme uporabljati pri osebi, ki je v preteklosti doživela anafilaktični šok ali drugo resno toksično preobčutljivostno reakcijo na gentamicin ali drugi aminoglikozid.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 »Gentamicine Sulfate«. Drugs.com. Pridobljeno 13. julija 2018.
  2. Bartlett, Jimmy (2013). Clinical Ocular Pharmacology. Elsevier. ISBN 9781483193915.
  3. »Gentamicin: a great way to start«. Australian Prescriber. 13. marec 2011. Arhivirano iz prvotnega dne 13. marca 2011. Pridobljeno 13. julija 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  4. »Gentamicin use while Breastfeeding«. Drugs.com. Pridobljeno 13. julija 2018.
  5. Dougherty, Thomas; Weinstein, Michael J. (2011). Handbook of antibiotic discovery and development. New York: Springer. ISBN 9781461413998.
  6. »WHO Model List of Essential Medicines« (PDF). WHO. Pridobljeno 13. julija 2018.
  7. Burchum, Jacqueline (2014). Lehne's pharmacology for nursing care. Elsevier Health Sciences. ISBN 9780323340267.
  8. »Gentamicin Sulfate«. Single Drug Information. Arhivirano iz prvotnega dne 22. januarja 2018. Pridobljeno 13. julija 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 »Gentamicine« (PDF). Baxter. 4. marec 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 13. julija 2018.
  10. 10,0 10,1 »Product Monograph« (PDF). Sandoz Canada. 12. april 2015. Pridobljeno 13. julija 2018.[mrtva povezava]
  11. Hathorn, Emma; Dhasmana, Divya; Duley, Lelia; Ross, Jonathan DC. »The effectiveness of gentamicin in the treatment of Neisseria gonorrhoeae: a systematic review«. NCBI. Pridobljeno 13. julija 2018.
  12. Goljan, Edward F. (2011). Rapid Review Pathology. Philadelphia: Elsevier. ISBN 978-0-323-08438-3.
  13. »Gentamicin Sulfate, USP - PRODUCT DATA SHEET« (PDF). TOKU-E. 20. februar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. februarja 2015. Pridobljeno 13. julija 2018.
  14. 14,0 14,1 14,2 »New insights into the mechanism of aminoglycoside nephrotoxicity: an integrative point of view«. Nature. Pridobljeno 13. julija 2018.
  15. East, J. E.; Foweraker, J. E.; Murgatroyd, F. D. »Gentamicin induced ototoxicity during treatment of enterococcal endocarditis: resolution with substitution by netilmicin«. NCBI. Pridobljeno 13. julija 2018.
  16. Selimoglu, Erol (1. januar 2007). »Aminoglycoside-Induced Ototoxicity«. Current Pharmaceutical Design. Pridobljeno 13. julija 2018.