Amfotericin B

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Amfotericin B
Sistematično (IUPAC-) ime
(3S, 5R, 6R, 9R, 11R, 15S, 16R, 17R, 18S, 19E, 21E, 23E, 25E, 27E, 29E, 31E, 33R, 35S, 36R, 37S)-33-((2S, 3R, 4R, 5R, 6S)-4-amino-3, 5-dihidroksi-6-metiltetrahidro-2H-piran-2-iloksi)-1, 3, 5, 6, 9, 11, 17, 37-oktahidroksi-15, 16, 18-trimetil-13-okso-14, 39-dioksabiciklo[33.3.1]nonatriakonta-19, 21, 23, 25, 27, 29, 31-heptaen-36-karboksilna kislina
Identifikatorji
Številka CAS 1397-89-3
Oznaka ATC A01AB04 A07AA07, G01AA03, J02AA01
PubChem 14956
DrugBank APRD00797
Kemični podatki
Formula C47H73NO17 
Mol. masa 924,084
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost 100 % (i. v.)
Presnova v ledvicah
Razpolovni čas prva faza: 24 h,
druga faza: okoli 15 dni
Izločanje 40 % se v naslednjih 7 dneh pojavi v seču
pomembno je tudi izločanje z žolčem
Terapevtski podatki
Nosečnostna kategorija

B(US)

Način uporabe počasna intravenska infuzija

Amfotericin B (lastniška imena: Fungilin, Fungizone, Abelcet, AmBisome, Fungisome, Amphocil, Amphotec) je polienski antimikotik (protiglivična učinkovina). Prvotno so jo izolirali iz vlaknate bakterije Streptomyces nodosus. Ime je spojina dobila po svoji amfifilni naravi – del molekule je lipofilen, del pa hidrofilen. Poznani sta dve različni spojini: amfotericin A in amfotericin B, vendar se v terapiji uporablja le slednji, saj je veliko učinkovitejši.

V zdravila je vgrajen bodisi kot sama spojina amfotericina B, kot holesteril-sulfatni kompleks, lipidni kompleks ali v obliki liposomov. Slednji, torej liposomski amfotericin B (AmBisome) izkazuje najboljše prenašanje pri bolnikih.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Protiglivično delovanje[uredi | uredi kodo]

Intravensko se amfotericin B uporablja za zdravljenje sistemskih glivičnih okužb, do katerih pride zlasti pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom.

Delovanje proti praživalskim povzročiteljem[uredi | uredi kodo]

Amfotericin B je učinkovit tudi proti nekaterim boleznim, ki jih povzročajo praživali in proti katerim ni dugih zdravil, npr. visceralna leishmanioza[1][2] in meningoencefalitis, ki ga povzročajo amebe.

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Kot tudi drugi polienski antimikotiki se amfotericin B veže na ergosterol, poglavitni sterol v celičnih membranah gliv. V membrani nastanejo pore, poveča se njena prepustnost in iz glivne celice uhajajo kalijevi ioni. Sledi celična smrt.

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Amphotericin B povzroča tudi zelo resne, lahko celo življenjsko ogrožajoče neželene učinke. Eno do tri ure po infuziji se pogosto pojavi močan akuten odziv z vročino, mrzlico, drgetanjem, hipotenzijo, anoreksijo, slabostjo, bruhanjem, glavoboli, dispnejo ali tahipnejo. Ta odziv včasih pri nadaljnjih odmerkih oslabi. Vzrok je verjetno sprostitev histamina, pomembna pa je tudi povečana sinteza prostaglandinov. Za omilitev teh simptomov naj bi bili začetni odmerki nižji in se nato postopoma višali.

Intravensko dajanje amfotericina B izzove tudi nefrotoksičnost (škodljivo delovanje na ledvice), ki lahko povzroči tudi trajne in resne poškodbe ledvic. Pri liposomskih pripravkih (AmBsome) je ta učinek močno blažji.

Pride lahko tudi do motenj elektrolitov (hipokaliemija, hipokalcemija). Deluje lahko tudi škodljivo na jetra ter krvotvorni sistem.

Možne so tudi kožne reakcije.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kafetzis DA, Velissariou IM, Stabouli S, Mavrikou M, Delis D, Liapi G (January 2005). "Treatment of paediatric visceral leishmaniasis: amphotericin B or pentavalent antimony compounds?". Int. J. Antimicrob. Agents 25 (1): 26–30. doi:10.1016/j.ijantimicag.2004.09.011. PMID 15620822. 
  2. ^ Veerareddy PR, Vobalaboina V, Ali N (December 2008). "Antileishmanial activity, pharmacokinetics and tissue distribution studies of mannose-grafted amphotericin B lipid nanospheres". J Drug Target: 1. doi:10.1080/10611860802528833. PMID 19089691.