Esencialna maščobna kislina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Esencialne maščobne kisline so večkrat nenasičene maščobne kisline, ki so nujno potrebne za normalno delovanje človeškega organizma in jih telo ne more proizvesti samo, zato jih moramo prejeti s hrano. Te maščobne kisline so nutritivne verige ogljikov z dvema ali več dvojnimi vezmi, lokacije le teh pa so izredno pomembne. Če štejemo od konca, pri čemer uporabljamo grško črko omega (ta pomeni konec), ima omega-3 eno od svojih dvojnih vezi na tretjem atomu od zadnjega ogljika, omega-6 pa ima dvojno vez na šestem atomu od končnega ogljika.

Poznamo dve skupini esencialnih maščobnih kislin, in sicer omega-3 maščobne kisline in omega-6 maščobne kisline. Med prvimi je najpomembnejša linolenska, med drugimi pa linolna kislina.

Kje se nahajajo?[uredi | uredi kodo]

Omega-3 nenasičene maščobne kisline se nahajajo v morskih živalih, školjkah in nekaterih rastlinah. Z omega-3 so bogate: tune, sardine, losos, postrvi in ostrige, omega-6 pa najdemo predvsem v oljih suhozemnih rastlin, kot so koruzno, sončnično olje, olje oljne repice.

Ko so jih leta 1923 odkrili kot pomembna hranila, so jih sprva poimenovali vitamin F.

Vloga[uredi | uredi kodo]

V organizmu opravljajo esencialne maščobne kisline številne vloge:

Razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami v prehrani[uredi | uredi kodo]

Ugodno razmerje n-6/n-3 maščobnih kislin (MK) naj bi bilo med 5:1 in 10:1. Pred letom 1800 je bilo njihovo razmerje celo okoli 1:1, potem pa se je bistveno povečevala tako količina zaužitih celokupnih maščob kot tudi n-6 maščobnih kislin. Razmerje se je med drugim poslabšalo zaradi povečane porabe rastlinskih olj, ki so zelo bogata z n-6 MK, predvsem linolno kislino (18:2,n-6), in obenem z manjšo porabo živil, bogatih z n-3 MK (ribe, ribja olja, sojino in ogrščično olje). Tako je v razvitih državah prišlo razmerje že na 14:1 do 20:1.

Pomen razmerja n-6/n-3 maščobnih kislin pri kardiovaskularnih in drugih kroničnih boleznih[uredi | uredi kodo]

Ugotovljeno je bilo, da prekomerne količine zaužitih n-6 maščobnih kislin in povišano razmerje n-6/n-3 MK lahko pospešijo razvoj različnih bolezni, kot so kardiovaskularne, vnetne in avtoimunske bolezni ter rak. Nasprotno pa povečan vnos n-3 MK in znižano razmerje n-6/n-3 MK delujejo zaviralno na patogenezo teh bolezni. Optimalno razmerje in učinkovite količine n-3 MK pri sekundarnem preprečevanju bolezni ter njihovih zapletov pa so odvisni od več dejavnikov, predvsem od vrste in stopnje bolezni ter genetske predispozicije posameznika.[1]

Podaljševanje in desaturacija večkrat nenasičenih n-6 in n-3 maščobnih kislin.

Omega-3 maščobne kisline pri vnetju in vnetnih boleznih[uredi | uredi kodo]

Pri vnetju kot mediatorji sodelujejo tudi eikozanoidi. Eikozanoidi so zgrajeni iz dolgoverižnih maščobnih kislin z 20 C atomi. Vnetne celice značilno vsebujejo velik delež arahidonske kisline (AA; 20:4,n-6) in manj ostalih maščobnih kislin z 20 C atomi (EPA), zato je substrat za sintezo eikozanoidov običajno AA.

Vpliv EPA in DHA na sintezo eikozanoidov[uredi | uredi kodo]

Uživanje dolgoverižnih n-3 MK (EPA in DHA) povzroči zvečan privzem teh MK v fosfolipidne plasti celične membrane. Medtem ko so eikozanoidni produkti EPA-e večinoma biološko neaktivni, se iz AA lahko sintetizirajo aktivni tromboksan A2, prostaglandini in levkotrieni. Celice z večjo vsebnostjo DHA in EPA proizvajajo manj inflamatornih eikozanoidov in tako se zmanjša lokalno in sistemsko vnetje. Poleg tega naj bi tudi razpadni produkti EPA delovali antiinflamatorno.[2] Študije so potrdile povezavo med n-3 MK in vnetjem ter pokazale, da uživanje 2,7g ali več EPA na dan zmanjša produkcijo PGE2.[3] Študija na ljudeh, ki so jim k prehrani 4 tedne dodajali olje lanenih semen ali ribje olje, je pri lanenem olju pokazala 30%, pri ribjem pa kar 74-80% zmanjšanje nastajanja vnetnih citokinov.[4] Ugotovili so tudi, da so tovrstni učinki boljši pri uporabi dolgoverižnih n-3 MK kot pri n-3 MK z 18C, kjer so za pretvorbo v dolgoverižne oblike potrebni ustrezni encimi.

Ribje olje in revmatoidni artritis[uredi | uredi kodo]

Narejene so bile randomizirane, placebo kontrolirane, dvojno slepe študije, kjer so pacientom 1-12 mesecev k prehrani dodajali 1-7g (večini 3,5g) ribjega olja. Od 17 študij jih je 16 poročalo o izboljšanju vsaj 2 kliničnih rezultatov in 6 o izboljšanju vsaj 4 kliničnih rezultatov.[5] Analize so pokazale, da dolgoverižne n-3 MK pozitivno vplivajo na klinične rezultate pri revmatoidnem artritisu.[6][7] Izboljšanje se po navadi pokaže po 12 tednih uporabe ribjega olja pri vnosu najmanj 3g EPA in DHA dnevno.[8]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Simopoulos AP.The importance of the omega-6/omega-3 fatty acid ratio in cardiovascular disease and other chronic diseases.Experimental Biology and Medicine.2008;233(6):674-688.
  2. ^ Serhan CN, Arita M, Hong S, Gotlinger K. Resolvins, docosatrienes and neuroprotectins, novel omega-3 derived mediators, and their endogenous aspirin-triggered epimers. Lipids. 2004;39:1125-1132.
  3. ^ Healy DA, Wallace FA, Miles EA, et al. Effect of low-to-moderate amounts of dietary fish oil on neutrophil lipid composition and function. Lipids. 2000;35:763-768.
  4. ^ Caughey GE, Mantzioris E, Gibson RA, Cleland LG, James MJ. The effect on human tumor necrosis factor alpha and interleukin 1 beta production of diets enriched in n-3 fatty acids from vegetable oil or fish oil. Am J Clin Nutr. 1996;63:116-122.
  5. ^ Calder P. Omega-3 fatty acids and inflammation: Impact on heart disease, irritable bowel syndrome and asthma. Presented at the omega-3 fatty acids: Recommendations for therapeutics and prevention symposium. May 21, 2005. New York.
  6. ^ Fortin PR, Lew RA, Liang MH et al. Validation of a meta-analysis: The effects of fish oil in rheumatoid arthritis. J Clin Epidemiol. 1995;48:1379-1390.
  7. ^ MacLean CH, Mojica WA, Morton SC, et al. Effects of omega-3 fatty acids on inflammatory bowel disease, rheumatoid arthritis, renal disease, systemic lupus erythematosus and osteoporosis. Evidence Report/Technical Assessment no. 89. AHQR Publication no. 04-E012-2, Agency for Healthcare Research and Quality, Rockville, Md; 2004.
  8. ^ Kremer JM. N-3 fatty acid supplements in rheumatoid arthritis. Am J Clin Nutr. 2000;71:349S-351S.