Didij Julijan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox prétendant à un trône.png
Didij Julijan
Marcvs Didivs Severvs Ivlianvs Avgvstvs
20. cesar Rimskega cesarstva
DidiusJulianusSest.jpg
Kovanec Didija Julijana
Vladanje 28. marec 193 - 1. junij 193
Popolno ime • Marcus Didius Severus Julianus (od rojstva do prihoda na prestol)
• Caesar Marcus Didius Severus Julianus Augustus (kot cesar)
Rojstvo 30. januar 133[1] ali
2. februar 137[2]
Milano, Italija
Smrt 1. junij 193 (star 56 ali 60 let)
Rim
Predhodnik Pertinaks
Naslednik Septimij Sever
Otroci Didija Klara
Vladarska hiša brez dinastije
Oče Kvint Petronij Didij Sever
Mati Emilija Klara

Didij Julijan (latinsko Marcvs Didivs Severvs Ivlianvs Avgvstvs), cesar Rimskega cesarstva devet tednov leta 193, * 30. januar 133 ali 2. februar 137, † 1. junij 193.

Julijan je rimski prestol zasedel potem, ko ga je na dražbi kupil od pretorske garde, ki je ubila njegovega predhodnika Pertinaksa. Uboju je sledila nasledstvena državljanska vojna, ki je trajala od leta 193 do 197. Julijana je vrgel s prestola njegov naslednik Septimij Sever in ga obsodil na smrt.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Didij Julijan je bil sin Kvinta Petronija Didija Severja in Emilije Klare.[3] Oče je bil iz vplivne milanske družine, mati pa iz rimske konzulske družine iz severne Afrike. Imel je brata Didija Prokula in Didija Numija Albina.[3] Kasij Dion piše, da je bil rojen 2. februarja 133,[1] Historia Augusta pa 2. februarja 137.[2]

Vzgajala ga je Domicija Lucila, mati rimskega cesarja Marka Avrelija.[4] Z njeno pomočjo je bil že zelo mlad imenovan za vigintivira, ki je pomenil njegov prvi korak v politično življenje.[5] Okoli leta 153 se je poročil z Rimljanko Manlijo Skantilo, s katero je imel samo hčerko Didijo Klaro.[6]

Državne službe[uredi | uredi kodo]

Julijan je bil najprej kvestor[5] in zatem edil.[7] Okoli leta 162 je bil imenovan za pretorja[7] in poveljnika XXII. legije Primigenia v Mogontiacu, sedanjem Mainzu v Nemčiji.[8] Leta 170 je postal prefekt Belgijske Galije, kjer je služil pet let.[9] Za nagrado za svoje veščine in pogum pri zatiranju vstaje Havkov[9] ob reki Labi jer bil leta 175 skupaj s Pertinaksom povišan na položaj konzula.[10]

Kasneje se je izkazal tudi v pohodih proti Hatom,[11] bil guverner Dalmacije[12] in Gornje Germanije[13] in zatem postal prefekt, ki je nadziral delitev denarja revnim v Italiji.[13]Približno takrat so ga obtožili, da je sodeloval v zaroti proti cesarju Komodu, vendar so ga oprostili, da bi pričal v procesu proti svojemu tožniku.[13] Bil je guverner Bitinije[14] in nasledil Pertinaksa na pložaju prokonzula Afrike.[15]

Cesar (193)[uredi | uredi kodo]

Po Pertinaksovem umoru 28. marca 193 so morilci iz pretorske garde razglasili, da bodo rimski prestol prodali najboljšemu ponudniku.[16] Tast umorjenega cesarja in prefekt Rima Tit Flavij Klavdij Sulpicijan, ki je bil takrat v taboru pretorske garde, da bi pomiril vojake, je takoj ponudil svojo ceno.[17] V tabor je na pobudo svoje žene in hčerke[18] kar z banketa odhitel tudi Didij Julijan. Ker ni dobil dovoljenja za vstop, je kar pred vrati licitiral za rimski prestol.[19]

Vojaki so obema tekmecema, enemu znotraj obzidja in drugemu pred njim, sproti poročali o trenutni ponudbi njegovega tekmeca. Sulpicijan je sčasoma vsakemu vojaku obljubil 20.000 sestercev. Julijan, ki se je bal, da bo na prestol sedel Sulpicijan, je ponudbo dvignil na 25.000 sestercev. [20] Garda je takoj sprejela njegovo ponudbo, mu odprla vrata in ga razglasila za cesarja.[21] Rimski senat je v strahu pred gardisti takoj potrdil njegovo imenovanje. [22] Žena in hčerka sta dobili naslov Augusta.[23]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Julijan je takoj po prihodu na prestol razvrednotil rimsko valuto, tako da je vsebnost srebra v denariju zmanjšal s 87 % na 81,5 %. Masa srebra v kovancu se je zato zmanjšala z 2,75 na 2,40 grama.[24] Začetna zmeda se je malo polegla, vendar se prebivalci niso ubogljivo uklonili sramoti, ki jo je povzročil Rimu.[25] Ko se je pojavil v javnosti, so ga pozdravljali z ječanjem, preklinjanjem in vzkliki "ropar in izdajalec domovine".[26] Mestna drhal ga je ovirala na poti na Kapitol in nanj celo metala kamenje.[27]

Ko se je novica o splošni jezi v Rimu razširila po cesarstvu, ga generali Pescenij Niger v Siriji, Septimij Sever v Panoniji in Klodij Albin v Britaniji, ki so imeli pod svojim poveljstvom vsak po tri legije, niso priznali za zakonitega cesarja.[28] Sever, ki je bil najbliže Rimu in zato najnevarnejši nasprotnik, ga je razglasil za državnega sovražnika.[29] Senat je zato v njegovo vojsko poslal svoje odposlance, da bi prepričali vojake, naj ga zapustijo,[30] imenoval novega generala, da bi ga odstavil in zamenjal, in centuriona, da bi ga ubil.[31]

Pretorska garda, ki že dolgo časa ni sodelovala v vojaških operacijah, je bila usposobljena predvsem za gradnjo utrdb in terenska dela.[32] Sever si je najprej zagotovil Albinovo podporo, tako da ga je razglasil za cezarja,[33] in nato z vojsko odkorakal proti Rimu. V Raveni se je razglasil za poveljnika tamkajšnjega ladjevja,[34] porazil pretorskega prefekta Tulija Krispina, ki bi moral zaustaviti njegovo napredovanje[35] in na svojo stran dobil odposlance, ki jih je poslal senat, da bi proti njemu nahujskali njegove vojake. [36]

Nedisciplinirana, razuzdana in pomehkužena pretorska garda ni bila sposobna uspešno upreti se Severjevi vojski.[37] Razmere v Rimu so postale nevzdržne, zato se je Julijan poskušal pogajati in je svojim tekmecem ponudil delitev cesarstva.[38] Sever se za njegovo ponudbo ni zmenil in nadaljeval s pohodom. Na njegovo stran je stopila cela Italija.[39] Ko so pretorijanci dobili njegovo zagotovilo, da jo bodo odnesli brez kazni za Pertinaksov umor, če mu bodo izročili njegove morilce, so prijeli kolovodje zarote in ga preko konzula Silija Mesala obvestili o svojem ravnanju.[40]

Senat po Severjevi zmagi sprejel predloge, da se ga razglasi za novega cesarja, da se Pertinaksu podeli božanske časti in da se Didija Julijana obsodi na smrt.[41] Julijana so zapustili vsi pristaši razen njegovega zeta, prefekta Repentina.[42]

Usmrtitev[uredi | uredi kodo]

Didija Julijana so po komaj treh mesecih vladanja v njegovi palači ubili vojaki.[43] Po pisanju Kasija Diona, ki je bil v tistem času v Rimu, so njegove zadnje besede bile "Kaj hudega sem pravzaprav storil? Koga sem ubil?" [1] Njegovo telo so izročili ženi in hčerki, ki sta ga pokopali v grobnici njegovega pradeda pri petem miljniku na Vii Labicani.[44]

Sever je razpustil pretorsko gardo in dal usmrtiti Pertinaksove morilce.[45]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Kasij Dion, lxxiv, 17.5.
  2. ^ 2,0 2,1 Historia Augusta, Didius Julianus, 9.3.
  3. ^ 3,0 3,1 Historia Augusta, Didius Julianus, 1.2.
  4. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 1.3.
  5. ^ 5,0 5,1 Historia Augusta, Didius Julianus, 1.4.
  6. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 3.4.
  7. ^ 7,0 7,1 Historia Augusta, Didius Julianus, 1.5.
  8. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 1.6.
  9. ^ 9,0 9,1 Historia Augusta, Didius Julianus, 1.7.
  10. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 1.8., 2.3., Pertinax 14.5.
  11. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 1.8.
  12. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 1.9.
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 Historia Augusta, Didius Julianus, 2.1.
  14. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 2.2.
  15. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 2.3, Pertinax, 4.1, 14.5.
  16. ^ Herodijan, ii.6.4.
  17. ^ Kasij Dion, lxxiv, 11.1, Historia Augusta, Didius Julianus, 2.4, 2.6.
  18. ^ Herodijan, ii.6.7.
  19. ^ Kasij Dion, lxxiv, 11.3, Herodijan, ii.6.8.
  20. ^ Kasij Dion, lxxiv, 11.5.
  21. ^ Kasij Dion, lxxiv, 11.5, Historia Augusta, Didius Julianus, 2.7, Herodijan, ii.6.11.
  22. ^ Kasij Dion, lxxiv, 12, Historia Augusta, Didius Julianus, 3.3.
  23. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 3.4, 4.5.
  24. ^ Tulane University, Roman Currency of the Principate.
  25. ^ Kasij Dion, lxxiv, 13.2–5, Historia Augusta, Didius Julianus, 4.2–7, Herodijan, ii.7.3.
  26. ^ Kasij Dion, lxxiv, 13.3.
  27. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 4.2, 4.4.
  28. ^ Kasij Dion, lxxiv, 14.3–4, Historia Augusta, Didius Julianus, 5.1–2.
  29. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 5.3, Septimius Severus, 5.5.
  30. ^ Historia Augusta, Septimius Severus, 5.5.
  31. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 5.4–8.
  32. ^ Kasij Dion, lxxiv, 16.1–2, Historia Augusta, Didius Julianus, 5.9, Herodijan, ii.11.9.
  33. ^ Kasij Dion, lxxiv, 15.1–2.
  34. ^ Kasij Dion, lxxiv, 16.5, Historia ugusta, Didius Julianus, 6.3.
  35. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 6.4.
  36. ^ Kasij Dion, lxxiv, 17.1, Historia Augusta, Septimius Severus, 5.6.
  37. ^ Kasij Dion, lxxiv, 16.3.
  38. ^ Kasij Dion, lxxiv, 17.2, Historia Augusta, Didius Julianus, 6.9, Septimius Severus, 5.7, Herodijan, ii.12.3.
  39. ^ Herodijan, ii.11.6.
  40. ^ Kasij Dion, lxxiv, 17.3.
  41. ^ Kasij Dion, lxxiv, 17.4, Historia Augusta, Didius Julianus, 8.7, Herodijan, ii.12.6.
  42. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 8.6.
  43. ^ Kasij Dion, lxxiv, 17.5, Historia Augusta, Didius Julianus, 8.8.
  44. ^ Historia Augusta, Didius Julianus, 8.10.
  45. ^ Kasij Dion, lxxv, 1.1.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • L. Benseler, Die Staatsfinanzen im römischen Reich der Kaiserzeit unter Didius Iulianus, Marburg, 2004.
  • R. de Kind, Pertinax oder Didius Julianus? Einige Überlegungen zur Kaiserikonographie von 193 n. Chr., Bulletin Antieke Beschaving, 79, 2004, str. 175–196.
  • J. B. Leaning, Didius Julianus and His Biographer, Latomus, 48, 1989, str. 548ff.


Vladarski nazivi
Predhodnik:
Pertinaks
Cesar Rimskega cesarstva
193
Naslednik:
Septimij Sever
Pescenij Niger
Klodij Albin
Politične funkcije
Predhodnik: 
Lucij Kalpurnij Pizon,
Publij Salvij Julijan
Konzul Rimskega cesarstva
175
z Pertinaksom
Naslednik: 
Tit Pomponij Prokul Vitrazij Polion,
Mark Flavij Aper